8. 3. 2023 je Ministrstvo za kulturo na predlog SEM / Koordinatorja v Register nesnovne dediščine vpisalo dva nova nosilca. Ob enoti Zeliščarstvo je bila vpisana Metka Maček, ob enoti Tradicionalno čevljarstvo pa Primož Štajnar.
Metka Maček je Ljubljančanka, ki jo zdravilne rastline zanimajo že od malih nog. Prve dišavnice in zdravilne rastline je spoznavala v povezavi s kuhanjem (šetraj za krompirjevo juho, pehtran za potico, kamilico, komarček in 'kimel' za zdravljene trebušnih tegob). S sprehodov je vedno prinašala rastline, sorodnice in sosede so ji predajale prvo znanje o zdravilnih rastlinah, kot so timijan, koprc, kamilica, melisa, poprova meta, bezeg, lipa, peteršilj in česen, botra na Gorenjskem pa jo je spoznala z materino dušico, ki je bila tedaj v ljudskem zdravilstvu zelo čislana. Od tedaj se nenehno izobražuje iz knjig, na zeliščarskih tečajih, seminarjih in delavnicah. V zeliščarstvu prisega na zares dobro poznavanje zdravilne rastline in vseh njenih sestavnih delov ali, kot pravi, 'od korena do semena', saj je zamenjava zdravilne s strupeno rastlino lahko usodna. Zelišča nabira v neokrnjeni naravi, na svojem zeliščnem vrtu na Dolenjskem pa goji okoli 400 različnih zdravilno-užitnih rastlin, večinoma za samozdravljenje. V želji, da se tradicionalno zeliščarsko znanje ohrani in prenese na zanamce, o zdravilnih rastlinah in njihovi uporabi poučuje posameznike in skupine, s poudarkom na praktičnem znanju, piše časopisne članke, ljudsko izročilo o zeliščih iz domače lekarne pa predstavlja tudi v televizijskih oddajah.
Primož Štajnar je čevljarski mojster, ki ima svojo čevljarsko delavnico v Škofljici. S čevljarstvom se je srečal že kot otrok, ko je na isti lokaciji obutev izdeloval že njegov stari oče, danes pa sam nadaljuje družinsko tradicijo. Prvo obutev je popravil pri osmih letih, prve čevlje je izdelal leta 1993, ko je bil star 20 let. Znanja o usnju in usnjeni galanteriji je pridobival na srednji galanterijski šoli v Domžalah, zaključil je program čevljarstva na Srednji tekstilni, obutveni in gumarski šoli v Kranju. Svojo čevljarsko delavnico je na Škofljici odprl leta 1997, leta 2013 je opravil mojstrski izpit.
V svoji delavnici na tradicionalen način izdeluje obutev za sodobno rabo in za tiste, ki želijo predstavljati, kakšna obutev se je nosila v preteklosti. Izdeluje pretežno žensko in moško usnjeno obutev (nizki čevlji, visoki čevlji, škornji), tudi otroško. Izjemoma izdela sandale, cokle ipd. Obutev izdeluje večinoma ročno, pozna tradicionalne postopke izdelovanja obutve (klinčana, šivana, lepljena izdelava) ter pri delu upošteva oblikovne in tehnološke posebnosti, da obuvala, ki jih izdela, primerno predstavljajo slovensko obutveno dediščino ali pa so primerna za drugovrstno sodobno rabo.
Družinsko tradicijo nadaljuje njegova hči, ki je v podjetju zaposlena in vključena v vse procese izdelave obutve, v delo v domačem podjetju pa je vpeta celotna družina.
Register trenutno šteje 111 enot in 322 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.