Tradicionalno čevljarstvo
Kratek opis
Tradicionalno čevljarstvo je izdelovanje čevljev, škornjev in drugih pretežno usnjenih obuval na rokodelski način. Obsega znanje unikatnega modeliranja in pretežno ročnega izdelovanja obuval po meri ali želji naročnika.
Utemeljitev vpisa
Rokodelski način izdelovanja obutve vse hitreje izginja, s tem pa se izgublja tudi znanje o tradicionalnem izdelovanju obutve na Slovenskem. Čeprav so čevljarji stoletja po novo znanje hodili na tuje (v fremd) ali so se po programih, ki so sledili tujim zgledom, šolali doma, so razvili tehnologije za izdelovanje obutve, ki so obveljale kot tradicionalno slovenske (npr. klinčana in šivana izdelava podplatov). Redkim čevljarjem, ki imajo ustrezno znanje za rokodelsko izdelovanje obutve, še uspe ohranjati to znanje v praksi, po podedovanem načinu izdelujejo sodobno obutev in znanje predajajo mlajši generaciji čevljarjev. Njihovi izdelki lahko predstavljajo replike ali interpretacije obuval, ki so bila na Slovenskem v rabi v preteklih stoletjih, ali pa gre za povsem sodobna modno izdelana unikatna obuvala, ki temeljijo na podedovanih načinih rokodelske izdelave.
Tradicionalno čevljarstvo je izdelovanje čevljev, škornjev in drugih pretežno usnjenih obuval na rokodelski način. Obsega znanje unikatnega modeliranja in pretežno ročnega izdelovanja obuval po meri ali želji naročnika.
Obuvala na tradicionalen način izdelujejo izšolani čevljarji in čevljarji, ki so se izdelovanja obutve naučili z neformalnim prenosom znanja s starejše na mlajšo generacijo. Njihovo delo temelji na poznavanju izdelovanja različnih vrst obuval (visoki in nizki škornji, visoki in nizki čevlji, sandali …), različnih tehnologij izdelave obuval (šivana, klinčana, lepljena ...) in različnih kopit, znanju uporabe specialnega čevljarskega orodja in strojev ter poznavanju usnja (podplatno usnje, usnje za zgornje dele obuval) in drugih materialov, ki so potrebni pri tradicionalnem izdelovanju obuval (dreta, sukanci, tkanine, leseni klinčki, lepila, rinčki, cveki …).
Čevljarji obuvala izdelujejo v delavnicah, in sicer po naročilu stranke ali v manjših serijah. Pri izdelavi škornjev, čevljev in drugih obuval si pomagajo s specialnim čevljarskim orodjem in s stroji, s pomočjo katerih opravijo posamezne faze dela. Obuvala izdelujejo na starih kopitih, ki jih po potrebi z brušenjem ali dodajanjem materiala prilagajajo nogi stranke in željam naročnika, ali na novih kopitih, izdelanih posebej za naročnika.
Formalne izobrazbe za čevljarja ni več mogoče pridobiti, saj je bil leta 2003 ukinjen zadnji izobraževalni program čevljarstva na Srednji tekstilni, obutveni in gumarski šoli Kranj. Danes se znanje izdelovanja obutve pretežno prenaša s praktičnim delom na čevljarskih delavnicah, na katerih se mlajši učijo od starejših. Čevljarji znanje o preteklih praksah izdelovanja obuval pridobivajo tudi iz gradiv, ki jih hranijo muzeji, na občasno organiziranih seminarjih in na neformalnih srečanjih ter posvetovanjih z drugimi čevljarji.
Najstarejši pisni vir, ki priča o čevljarstvu na Slovenskem, je iz leta 1288 iz Pirana, v njem pa je navedeno, da si je čevljarski vajenec v vajeniški dobi poleg obleke in obutve prislužil tudi čevljarsko orodje. Piranski statut iz leta 1307 in tržaški statut iz leta 1350 sta čevljarjem določala pravila dela in rabo usnja. V Ljubljani in Škofji Loki je bil čevljarski ceh ustanovljen leta 1457, prvi ohranjen pisni vir o tržiškem čevljarskem cehu je iz leta 1751, cehovsko so bili čevljarji organizirani tudi v drugih mestih in trgih na Slovenskem (npr. Turnišče, Cerknica). Po ukinitvi cehovstva leta 1859 se je čevljarstvo močno razmahnilo in razširilo na podeželje, kjer so čevljarji izdelovali novo obutev in popravljali staro; pogosti so bili potujoči čevljarji. V okviru rokodelske in manufakturne izdelave ter založniškega sistema so se razvila čevljarska središča. Že ob koncu 19. stoletja se je ponekod razvijala industrijska proizvodnja obutve, med pomembnejša čevljarska središča sodijo Tržič, Žiri, Turnišče in Miren pri Gorici. Čevljarji so obutev izdelovali po meri in želji naročnika, serijsko so jo izdelovali vsaj že v 16. stoletju, ob tem pa vse do danes ohranjajo izdelavo po meri.
Obuvala na tradicionalen način izdelujejo izšolani čevljarji in čevljarji, ki so se izdelovanja obutve naučili z neformalnim prenosom znanja s starejše na mlajšo generacijo. Njihovo delo temelji na poznavanju izdelovanja različnih vrst obuval (visoki in nizki škornji, visoki in nizki čevlji, sandali …), različnih tehnologij izdelave obuval (šivana, klinčana, lepljena ...) in različnih kopit, znanju uporabe specialnega čevljarskega orodja in strojev ter poznavanju usnja (podplatno usnje, usnje za zgornje dele obuval) in drugih materialov, ki so potrebni pri tradicionalnem izdelovanju obuval (dreta, sukanci, tkanine, leseni klinčki, lepila, rinčki, cveki …).
Čevljarji obuvala izdelujejo v delavnicah, in sicer po naročilu stranke ali v manjših serijah. Pri izdelavi škornjev, čevljev in drugih obuval si pomagajo s specialnim čevljarskim orodjem in s stroji, s pomočjo katerih opravijo posamezne faze dela. Obuvala izdelujejo na starih kopitih, ki jih po potrebi z brušenjem ali dodajanjem materiala prilagajajo nogi stranke in željam naročnika, ali na novih kopitih, izdelanih posebej za naročnika.
Formalne izobrazbe za čevljarja ni več mogoče pridobiti, saj je bil leta 2003 ukinjen zadnji izobraževalni program čevljarstva na Srednji tekstilni, obutveni in gumarski šoli Kranj. Danes se znanje izdelovanja obutve pretežno prenaša s praktičnim delom na čevljarskih delavnicah, na katerih se mlajši učijo od starejših. Čevljarji znanje o preteklih praksah izdelovanja obuval pridobivajo tudi iz gradiv, ki jih hranijo muzeji, na občasno organiziranih seminarjih in na neformalnih srečanjih ter posvetovanjih z drugimi čevljarji.
Najstarejši pisni vir, ki priča o čevljarstvu na Slovenskem, je iz leta 1288 iz Pirana, v njem pa je navedeno, da si je čevljarski vajenec v vajeniški dobi poleg obleke in obutve prislužil tudi čevljarsko orodje. Piranski statut iz leta 1307 in tržaški statut iz leta 1350 sta čevljarjem določala pravila dela in rabo usnja. V Ljubljani in Škofji Loki je bil čevljarski ceh ustanovljen leta 1457, prvi ohranjen pisni vir o tržiškem čevljarskem cehu je iz leta 1751, cehovsko so bili čevljarji organizirani tudi v drugih mestih in trgih na Slovenskem (npr. Turnišče, Cerknica). Po ukinitvi cehovstva leta 1859 se je čevljarstvo močno razmahnilo in razširilo na podeželje, kjer so čevljarji izdelovali novo obutev in popravljali staro; pogosti so bili potujoči čevljarji. V okviru rokodelske in manufakturne izdelave ter založniškega sistema so se razvila čevljarska središča. Že ob koncu 19. stoletja se je ponekod razvijala industrijska proizvodnja obutve, med pomembnejša čevljarska središča sodijo Tržič, Žiri, Turnišče in Miren pri Gorici. Čevljarji so obutev izdelovali po meri in želji naročnika, serijsko so jo izdelovali vsaj že v 16. stoletju, ob tem pa vse do danes ohranjajo izdelavo po meri.