Zeliščarstvo

Zeliščarstvo je ena najstarejših oblik človekove dejavnosti v naravnem okolju, ki se je od pradavnine do danes zelo spremenila, a ohranila svojo primarno funkcijo, tj. zdravljenje z rastlinami. Kot del širšega ljudskega naravoslovnega znanja in znanja o rastlinskem svetu predstavlja tisti del kulturne dediščine, ki se je tisočletja kalil v odnosu človeka do narave. Ohranjanje zeliščarske tradicije, znanja o zdravilnih rastlinah in zdravljenja z njimi ter s tem povezanih vrednot je pomembno tako za lokalno prebivalstvo, njihovo identiteto in prihodnji razvoj kot za nacionalno zavest o trajnostnem sobivanju z naravo. Zeliščarji svoje izdelke in znanja vključujejo v lokalno turistično ponudbo, prenos tega znanja pa še naprej poteka z ustnim izročilom, pisnimi viri in praktičnimi delavnicami. Zeliščarstvo (p)ostaja najbolj priljubljena oblika naravnega zdravljenja v okviru družine, zeliščarji pa svoje znanje, veščine preživetja v naravi in druge prakse v zvezi z nabiranjem, pridelavo, predelavo in uporabo zelišč prenašajo na mlade, kar je edino zagotovilo, da bo ta oblika dolgo podcenjevane nesnovne dediščine živela še naprej. Znanstvena medicina in zlasti farmacija sta prezrli tisočletno tradicijo uporabe zdravilnih rastlin, ki so jo naši predniki ohranjali, negovali in predajali naslednjim rodovom, medtem ko sta sami črpali prav tam. V Sloveniji je zeliščarstvo vsesplošno razširjeno, saj ima, zlasti na podeželju, skoraj vsak dom zalogo domačih zeliščnih čajev in drugih pripravkov, kar prispeva k priljubljenosti in pomenu slovenske zeliščarske dediščine. Ob veliki odprtosti do uporabe tujih načinov zdravljenja z zdravilnimi rastlinami z vseh koncev sveta je še toliko bolj pomembno poznavanje lastnega izročila, znanja in kulturne identitete, ki slovenske bogato botanično in zeliščarsko dediščino ponosno postavlja ob bok drugim narodom.

Zeliščarstvo je del ljudske medicine, ki obsega podedovano in izkustveno znanje, prakse, veščine in načine nabiranja, gojenja, sušenja in hrambe zdravilnih zelišč ter znanje o njihovi predelavi v obliki receptur in načinov uporabe zeliščnih pripravkov v užitno-zdravilne in kozmetične namene za domače samozdravljenje in prodajo. Povezano je s poznavanjem zdravilnih rastlin, njihovih botaničnih, tudi latinskih imen ter zdravilnega učinkovanja. Kot del ljudskega znanja o rastlinstvu je vezano na nabiralništvo (najstarejše zbirno gospodarstvo) in ljudsko zdravilstvo (ljudsko medicino) ter razširjeno na celotnem ozemlju Slovenije. Zeliščarji zdravilne rastline gojijo in/ali nabirajo v lokalnem okolju, posamezne rastline tudi na rastiščih drugod po Sloveniji. Za izdelavo zeliščnih pripravkov od pomladi do jeseni nabirajo plodove, semena, lubje in korenine ter jih sušijo na soncu ali peči, liste, cvetove ali cele zeli pa sušijo v senci, zvezane v šope ali razgrnjene na posebnih sušilnik in v sušilnicah, ter jih shranjujejo za čaje in čajne mešanice. Posamezne rastlinske dele nabirajo ob njim primernih časih, tudi z upoštevanjem luninih men in zodiakalnih znamenj, nadzemne dele vedno v dopoldanskem času pred sončno pripeko. Z namakanjem posameznih rastlin (npr. arnika, hermelika, ranjak, kopriva) ali njenih delov (npr. janeževa semena, brinove jagode, drnulje) v žganje pripravljajo zeliščne 'tinkture' in likerje. Zelišča namakajo zlasti v oljčno olje in druga olja, iz 'macerata' (maščobni izvleček iz zdravilne rastline) pa izdelujejo mazila ali 'žaube' (npr. ognjičevo, sivkino, gabezovo, kostanjevo), masažna olja, mila in šampone. V kozarce s sladkorjem vlagajo trpotec, jeglič, smrekove in borove vršičke ter pripravljajo sirupe za dihala. Vse več zeliščarjev rastline s parno destilacijo predeluje v eterično olje in cvetno vodo ali 'hidrolat'. Zeliščne pripravke uporabljajo za domače zdravljenje in nego telesa ter za prodajo. S prodajo na lokalnih dogodkih (npr. zeliščarski festivali) tudi pomembno oblikujejo lokalno turistično ponudbo in kulturno identiteto.

Zeliščarji pridobivajo znanje pretežno iz strokovne literature, udeležujejo se predavanj, seminarjev in delavnic, izobražujejo se v programih nacionalne poklicne kvalifikacije, večino znanja pa pridobivajo z lastnimi izkušnjami pri delu z zelišči. Prenosi znanja potekajo znotraj družine, z ustnim izročilom (deljenje izkušenj z drugimi zeliščarji, razna srečanja, ekskurzije) in pisno (knjige, seminarji, tiskani mediji, splet). Znanje se zato stalno spreminja (dopolnjuje, delno izgublja), vsak zeliščar pa ima tudi svoje načine priprave in recepture, ki so včasih 'poslovna skrivnost'. Zeliščarji se povezujejo v društva in zadruge, z zeliščarstvom pa se ukvarjajo tudi na družinskih kmetijah.

Zeliščarstvo, ki izvira iz prazgodovine, se je v spremenjeni obliki ohranilo vse do danes. V 13. stoletju je bilo znanje o zeliščarstvu prisotno predvsem v samostanih (zeliščni vrt in najstarejša lekarna v Olimju, zeliščni vrt samostana Stična in zapuščina patra Simona Ašiča, tudi Žička kartuzija, samostan Pleterje), od koder se je širilo med prebivalstvo. V novem veku se je znanje širilo predvsem s prevodi tujih knjig v slovenski jezik. Pred drugo svetovno vojno so si mnogi zagotovili dodaten zaslužek z nabiranjem zdravilnih zelišč za prodajo prekupčevalcem ali prodajo na trgih in v trgovinah. Po drugi svetovni vojni, ko je zeliščarstvo zaradi boljše organiziranosti in dostopnosti javne zdravstvene mreže začelo izgubljati pomen, so nabirali zelišča tudi za tovarne zdravil in kozmetike. Ob povečanem pomenu naravnega zdravljenja konec šestdesetih in v začetku sedemdesetih let 20. stoletja se je ponovno obudilo zanimanje za zdravilna zelišča. V začetku osemdesetih let so se pojavile zasebne zeliščne lekarne, v 21. stoletju pa številni šolski zeliščni vrtovi.