V Register nesnovne dediščine sta bila 17. 3. 2023 vpisana že 323. in 324. nosilec nesnovne kulturne dediščine – to sta Zavod Čebela ob enoti Čebelarstvo in Družina Cukjati ob enoti Sušenje sadja.
V družini Stankovič čebelari že peta generacija in svoja znanja čebelarjenja, ki so jih pridobili od svojih prednikov preko Zavoda Čebela prenašajo na otroke in odrasle. S prenosnim panjem obiskujejo otroke v vrtcih, šolah, varstvenih centrih in jih poučujejo o čebelnjakih, panjih, panjskih končnicah in tradicionalnih načinih čebelarjenja. Leta 2013 je Zavod Čebela v Hrvaškem Brodu na robu Krakovskega gozda postavil apiterapevtski čebelnjak. Leta 2023 je Zavod Čebela v Irči vasi pri Novem mestu postavil nov Mestni čebelnjak (prejšnji je bil lociran v urbanem okolju Novega mesta) s prostorom za medeno masažo, apiterapijo, opazovalno steno in manjšo učilnico, ki bo nudil še več vsebin za občane, turiste in otroke (naravoslovni in tehnični dnevi za šolarje). Poleg čebelnjaka stoji Medeni vrt z več kot 100 zdravilnimi in medovitimi rastlinami, ki ga vodi zeliščarka in biologinja Andreja Stankovič. Ob Svetovnem dnevu čebel Zavod Čebela v Novem mestu organizira predavanja, delavnice za otroke, ogled čebelnjaka in razstavo.
Vanda Cukjati, rojena Bužinel, po rodu iz Plešivega, izdeluje olupljene in na soncu posušene slive prunele, nekdaj značilne za območje Goriških Brd in Bizeljskega. Izdelovanja prunel se je še kot otrok naučila od staršev, ki so slive v velikih količinah lupili med leti 1955 in 1959. Starša Karel in Ida sta prunele izdelovala iz doma pridelanih in drugod po Brdih odkupljenih sliv, odkupovala pa sta jih tudi iz Bosne. Leta 1960 so dejavnost bistveno zmanjšali, saj je podjetje Slovenija Sadje prunele prenehalo odkupovati. Danes jih družina Cukjati izdeluje po enakem postopku kot nekdaj: ravno prav zrele slive olupijo z nožičem z lesenim ročajem, ki ima rezilo nabrušeno na obe strani. Nožiče je v preteklosti izdeloval Vandin oče Karlo (najboljši so bili izdelani iz starih kos za košenje trave), danes jih kupijo pri kovaču v Humu. Ženskam, ki so to delo opravljale, so rekli 'žaudarce'. Olupljene slive najprej pokadijo z žveplom v posebnih 'kasonih' (zabojih), nato pa dajo sušiti na sonce, na približno dva metra dolgih in meter širokih, prav za ta namen iz kanele (trstičja) izdelanih, od tal dvignjenih 'piconih'. 'Picone' so nekdaj znali izdelovati skoraj vsi moški, v družini Bužinel jih je izdeloval Vandin oče Karlo, pri Cukjatijevih Vandin mož Radovan. Ker se slive za prunele suši le na soncu, je za to potrebno lepo vreme, brez dežja in vlage. Po nekaj dnevih, ko so slive že napol suhe, jih znova na kratko žveplajo, nato pa izkoščičijo, jih 'popenčajo', oblikujejo v prunele. To pomeni, da po dve slivi skupaj dobro stisnejo, dajo v kozarce, kjer prunele po določenem času izločijo sladkor in tako dobijo zanje značilno belo barvo. Pri Cukjatijevih vsakomur, ki ga to zanima, radi pokažejo postopek izdelovanja prunel, saj se zavedajo pomena ohranjanja za to delo potrebnih veščin, in si tako želijo, da bi se znanje izdelovanja prunel v Brdih ohranjalo vsaj za domačo rabo. Za to delo potrebnih veščin so se naučili vsi Cukjatijevi otroci. Cukjatijevi izdelujejo prunele za družinske člane ter za osebna darila ob praznikih. Svoje znanje izdelovanja prunel sta zakonca Cukjati pred časom v okviru delavnic demonstrirala učencem Osnovne šole Dobrovo. Prav tako sta znanje izdelovanja prunel posredovala Žarku Matucu, ta pa hčerki Nataši Matuc, ki je nosilka dopolnilne dejavnosti na kmetiji - Sadno Zeliščne hiše Kikrca, ki proizvaja in prodaja tudi prunele.
Register trenutno šteje 111 enot in 324 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.