Domov » V Register nesnovne kulturne dediščine vpisani dve novi enoti

V Register nesnovne kulturne dediščine vpisani dve novi enoti

V Register nesnovne kulturne dediščine sta bili v preteklih dneh vpisani dve novi enoti: Suhozidna gradnja in Spuščanje gregorčkov

 

 

2-00051: SUHOZIDNA GRADNJA

Suhozidna gradnja. Foto: Eda Belingar, 2014. Suhozidna gradnja je veščina zidanja brez uporabe veziva, pri kateri z odbiranjem razpoložljivega lokalnega kamna, pridobljenega s čiščenjem in urejanjem zemljišč, ter ob razumevanju skladnje nastajajo različni tipi trdnih kamnitih objektov.

Ob enoti Suhozidna gradnja so bili v Register evidentirani štirje nosilci.

 

Boris Čok. Foto: Darja Kranjc, 2011.

Boris Čok se od leta 1967 ljubiteljsko ukvarja z zbiranjem ljudskega izročila in proučevanjem pastirske dediščine, kulturne krajine, naravne in zgodovinske dediščine okolice svojega kraja in Krasa. Leta 2009 je pridobil licenco za lokalnega turističnega vodnika po Krasu in Brkinih. Leta 2010 je uredil tri tematsko vodene poti v okolici Lokve. Znanje gradnje suhih zidov mu je posredoval njegov oče, kot samouk pa ga je spoznal tudi iz izročila pastirjev. Je član Partnerstva za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje (konzorcija). Znanje in veščino kraške suhozidne gradnje predaja na številnih delavnicah, na katerih je demonstriral, obnavljal ali na novo postavljal suhe zidove ter hiške. Svoje znanje posreduje na številnih strokovnih in poljudnih predavanjih ter vodenjih, tako učencem osnovnih šol kot v okviru raznih projektov, npr. v programu Fakultete za arhitekturo v Ljubljani na delavnici 'Kras suhozid 2011' in v okviru programa Erasmus na delavnici 'Kras suhozid 2011' z izgradnjo hiške v Lipici. Skupaj z Vojkom Ražmom je sodeloval z gradnjo hiške pri projektu Hortikulture Sežana 'Pepina zgodba' pod vodstvom inženirja Boruta Benedejčiča na prireditvi 'Chelseaflower show 2012' v Londonu. O gradnji je predaval in učil otroke in odrasle (prostostoječi zid, podporni zid in hiška) v okviru projekta 'Living Landscape', Škocjan, Nabrežina, Kosovelje, Trebče, Divača, 2013 in 2014, vodil obnovo suhega zidu pri dolu Leskovec v Živem muzeju Krasa v okviru projekta Kamen-most, Sežana, 2014, itd. Leta 2003 je izdal koledar za Krajevno skupnost Lokev s tematiko pastirskih hišk. Sodeloval je pri snemanjih dokumentarnih filmov z RTV Slovenija. Je soavtor Priročnika kraške suhozidne gradnje, ki je izšel 2013. Leta 2009 je podal pobudo za vpis prvih kamnitih hišk v Register nepremične kulturne dediščine.

Rudi Bak. Foto: Eda Belingar, 2014. Rudi Bak se je začel učiti suhozidne gradnje konec 40. let 20. stoletja kot pastirček, ko je med pašo popravljal suhe zidove. Opazoval je, kako so narejeni in kako jih zidajo starejši vaščani, ter se nato v delu preizkušal še sam. Pozneje se je učil veščin suhozidne gradnje tudi od poklicnih zidarjev s Pregarij, ki so skrbeli za zidarska dela pri Rudniku črnega premoga Vremski  Britof. Vas Škoflje je na skrajni vzhodni meji apnenčastega kraškega sveta, zato je v nasprotju z osrednjo kraško planoto, na kateri je bilo kamenja in s tem drobirja na pretek, tu navada, da se suhi zidovi utrjujejo z mešanico kamnitega drobirja in ledine, ki se počasi sprime in drži konstrukcijo skupaj. Rudi Bak je dedičte prakse. Je član Partnerstva za ohranitev in popularizacijo kraške suhozidne gradnje (konzorcija). Znanje in veščino kraške suhozidne gradnje predaja na številnih delovnih akcijah in delavnicah. Od leta 2000 sodeluje pri obnavljanju suhih zidov v okviru Krajevne skupnosti Škoflje – popravlja razmejitvene suhe zidove. Od leta 2003 v okviru vsakoletnih delovnih akcij obnavlja podporne in dvojne suhe zidove na ožjem zavarovanem območju Regijskega parka Škocjanske jame in med tem uči veščin mlajše sokrajane in zaposlene Javnega zavoda park Škocjanske jame. V letu 2014 je učil suhozidne gradnje udeležence delavnice v okviru projekta 'Living Landscape', v letu 2015 pa otroke Osnovne šole dr. Bogomirja Magajne iz Divače, ki z njegovo pomočjo demonstrirajo suhozidno gradnjo v sklopu Dneva parka Škocjanske jame – Belajtnge 2015. Do sedaj je na novo naredil in popravil najmanj 700 m suhih zidov v Špilah, Škofljah, na poti iz Škofelj proti Zavrhku in v Škocjanu.

Dejan Zadravec. Foto: Sergij Palčič, 2013. Dejan Zadravec se je s kamnito suho gradnjo srečal okrog leta 1980, ko je s sovaščani v Vukih nad Padno popravil nekaj porušenih zidov. Nadaljeval je v Donjih Baredinah (hrvaška Istra) in Pučah. Estetika suhe gradnje ga je očarala in mu takoj prirasla k srcu. Pri delu s kamnom so mu pomagali in svetovali starejši ljudje, ki so v mladih letih tudi sami gradili na suhi način. V tehniki kamnite suhe gradnje obnavlja obstoječe objekte in gradi nove: zadrževalne in prostostoječe zidove, kamnite hiške (poljska zavetišča za ljudi), tlake, stopnice, kale. Dejan Zadravec je postavil pastirsko hiško v Pokrajinskem muzeju Koper, zgradil zid v Hrastovljah (Revitas 1) in istrsko kažeto na Medljanu (Revitas 2), obnovil svinjake in dvoriščni zid na Bržanovi domačiji v Smokvici (Revitas 2), prav tako pa sodeluje pri organiziranju in izvedbi več teoretičnih in praktičnih delavnic na temo suhega zidu. Od leta 2013 je predsednik društva Jugna, v katerem so zbrani mojstri s poznavanjem tradicionalnih obrti v gradbeništvu, poudarek pa je na kamniti suhi gradnji.

Sergij Palčič. Foto: Eda Benčič Mohar, 2011. Sergij Palčič se s suhozidno gradnjo ukvarja ljubiteljsko že približno 20 let, zadnja leta pa je to tudi njegova poklicna usmeritev. Tehnike kamnite suhe gradnje ga je naučil oče, izpopolnjeval se je s praktičnim delom, ki je v glavnem potekalo v širši okolici Sočerge. Pri kamniti gradnji pazi, da se približa njeni lokalni podobi. Uporablja razpoložljiv kamen iz neposredne okolice. V tehniki suhozidne gradnje izdeluje zadrževalne zidove (škarpe), prostostoječe zidove, poljske hiške, tlake, stopnice, vodnjake ... Sodeloval je pri gradnji pastirske hiške v Pokrajinskem muzeju Koper, škarpe v Hrastovljah (Revitas 1) in istrske kažete na Medljanu (Revitas 2) ter obnovi svinjakov in dvoriščnega zidu na Bržanovi domačiji v Smokvici (Revitas 2), izvedel je dve praktični delavnici o kamniti suhi gradnji v okviru projekta Revitas 1. Je član društva Jugna, v katerem so zbrani mojstri s poznavanjem tradicionalnih obrti v gradbeništvu, med njimi mojstri kamnite suhe gradnje.

2-00052: SPUŠČANJE GREGORČKOV

Spuščanje gregorčkov. Foto: Bojan Knific, 2015. Na predvečer godu sv. Gregorja (12. 3.) otroci po vodi spustijo 'gregorčke' – hiške in druge predmete z dodanimi gorečimi svečami. S tem zaznamujejo prihod pomladi in se spomnijo tradicije obrtnikov, ki so na ta dan nehali delati ob luči.

Ob enoti Spuščanje gregorčkov je bil evidentiran en nosilec - Turistično društvo Tržič.

 

Spuščanje gregorčkov. Foto: Anja Jerin, 2014. Turistično društvo Tržič vsako leto na predvečer godu sv. Gregorja v sodelovanju s tržiškimi osnovnimi šolami in vrtci ter Tržiškim muzejem pripravi prireditev z naslovom 'Vuč u vodo'. Prireditev poteka 11. marca in se začne okrog 17. ure z zbiranjem otrok in njihovih staršev ter drugih obiskovalcev v atriju Občine Tržič. Krajšemu kulturnemu programu, ki ga na temo gregorjevega pripravijo otroci ene od tržiških osnovnih šol ali vrtcev, sledi sprevod ljudi z 'gregorčki' po mestnem središču in Partizanski cesti do nabrežja Tržiške Bistrice. Tam otroci 'gregorčke' dajo v vodo, da jih ta odnese, nekateri jih spustijo, da v reki potonejo, drugi jih imajo na vrvicah in jih po končanem spuščanju odnesejo domov in jih hranijo v spomin. Turistično društvo Tržič skrbi za organizacijsko izvedbo dogodka, medijsko promocijo in populariziranje šege.

Suhozidna gradnja. Foto: Eda Belingar, 2014.
Boris Čok. Foto: Darja Kranjc, 2011.
Dejan Zadravec. Foto: Sergij Palčič, 2013.
Sergij Palčič. Foto: Eda Benčič Mohar, 2011.
Rudi Bak. Foto: Eda Belingar, 2014.
Spuščanje gregorčkov. Foto: Bojan Knific, 2015.
Spuščanje gregorčkov. Foto: Anja Jerin, 2014.