Sotiš
Kratek opis
Sotiš je prekmursko poimenovanje za ples v paru tipa šotiš, ki ga opredeljuje plesna struktura, sestavljena iz dveh trikorakov naprej (ali v desno – levo ) ter obrata v štirih korakih (ali trikorakih). Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje.
Utemeljitev vpisa
Sotiš je podobno kot šamarjanka del plesnega izročila Prekmurja in pomemben identifikacijski element tega pretežno ruralnega prostora. Pomemben je za lokalne skupnosti, v katerih še plešejo sotiš, in pokrajino kot celoto. Poznavanje in ohranjanje lokalnih različic plesov prispevata k raznolikosti podobe plesnega izročila slovenskega prostora. Z vpisom v register dobiva ta plesna dediščina pomembno vzpodbudo za njeno ohranjanje kot tudi za ohranjanje raznolikosti slovenske plesne kulture tako v zasebnih kot društveno-institucionalnih okvirih.
Sotiš v Prekmurju imenujejo parni ples tipa šotiš, ki ga pod različnimi imeni poznajo tudi v drugih predelih Slovenije, a se je v izvajalskem smislu in kot del plesne tradicije območja najdlje ohranil v Prekmurju (najbolj na Dolinskem). Izvajata ga plesalka in plesalec. Osnovno plesno različico v prvem delu sestavljata dva trikoraka naprej/nazaj ali v desno – levo, ki mu sledi obrat v štirih korakih ali trikorakih. Ponekod del izvedbe vključuje tudi ploskanje. Raznolikost izvedbenih možnosti se kaže še v drži plesnega para in razporejenosti parov na plesišču. Izvedba plesa je tesno povezana z ustrezno melodijo v dvodobnem taktovskem načinu, pri čemer se koreografska struktura ujema z glasbeno.
Poleg utelešenega plesnega znanja je za ohranjanje sotiša nujna ustrezna inštrumentalna spremljava oziroma pripadajoča plesna melodija, ki je dokaj preprosta. Melodije v ritmu sotiša so zavestno del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin Prekmurja (npr. Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli, tamburaši), nezavedno pa je fragment sotiša večkrat prisoten v melodijah polke.
Sotiš je del plesnega izročila Prekmurja in še živi med ljudmi. Še vedno ga plešejo na različnih plesnih dogodkih – na zasebnih, na katerih ni neposrednega institucionalnega vpliva na plesni repertoar (npr. gostije, primicije, osebna praznovanja in druga družinska srečanja), ali pa na družbenih, ki jih organizira določena ustanova oziroma organizacija (npr. valeta, maturantski ples, veselica). Tudi folklorne skupine sotiš redno vključujejo v (re)prezentacije plesne dediščine tega območja. V takih primerih, ko gre za nastopanje, nastopajoči lahko odstopajo od norme v spontanih izvedbah, pri katerih plesni pari praviloma formirajo krog in sotiš plešejo po krožnici.
Znanje plesanja sotiša v Prekmurju se prenaša iz roda v rod, s starejše generacije na mlajšo, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti (od vodij oziroma mentorjev na nove člane v skupinah). V prenos plesnega znanja na mlajše generacije so vključeni tudi pedagoški delavci v vrtcih in osnovnih šolah (npr. kot interesna dejavnost v šoli), pa tudi učitelji plesa v plesnih šolah.
Za ples tipa šotiš so se uporabljala različna imena, vendar je poimenovanje sotiš najbolj pogosto v severovzhodnem delu Slovenije. Šotiš je k nam prišel iz nemško govorečih dežel (nem. Schottisch, škotski ples). V prvi polovici 19. stoletja je bil splošno razširjen po zahodni in srednji Evropi in takrat najverjetneje prenesen na Slovensko. Zaradi oblikovne podobnosti se je večinoma poistil s polko.
Parafrazo sotiša je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši plesni zapis sotiša iz Prekmurja v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je naredila Tončka Marolt leta 1951.
Poleg utelešenega plesnega znanja je za ohranjanje sotiša nujna ustrezna inštrumentalna spremljava oziroma pripadajoča plesna melodija, ki je dokaj preprosta. Melodije v ritmu sotiša so zavestno del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin Prekmurja (npr. Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli, tamburaši), nezavedno pa je fragment sotiša večkrat prisoten v melodijah polke.
Sotiš je del plesnega izročila Prekmurja in še živi med ljudmi. Še vedno ga plešejo na različnih plesnih dogodkih – na zasebnih, na katerih ni neposrednega institucionalnega vpliva na plesni repertoar (npr. gostije, primicije, osebna praznovanja in druga družinska srečanja), ali pa na družbenih, ki jih organizira določena ustanova oziroma organizacija (npr. valeta, maturantski ples, veselica). Tudi folklorne skupine sotiš redno vključujejo v (re)prezentacije plesne dediščine tega območja. V takih primerih, ko gre za nastopanje, nastopajoči lahko odstopajo od norme v spontanih izvedbah, pri katerih plesni pari praviloma formirajo krog in sotiš plešejo po krožnici.
Znanje plesanja sotiša v Prekmurju se prenaša iz roda v rod, s starejše generacije na mlajšo, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti (od vodij oziroma mentorjev na nove člane v skupinah). V prenos plesnega znanja na mlajše generacije so vključeni tudi pedagoški delavci v vrtcih in osnovnih šolah (npr. kot interesna dejavnost v šoli), pa tudi učitelji plesa v plesnih šolah.
Za ples tipa šotiš so se uporabljala različna imena, vendar je poimenovanje sotiš najbolj pogosto v severovzhodnem delu Slovenije. Šotiš je k nam prišel iz nemško govorečih dežel (nem. Schottisch, škotski ples). V prvi polovici 19. stoletja je bil splošno razširjen po zahodni in srednji Evropi in takrat najverjetneje prenesen na Slovensko. Zaradi oblikovne podobnosti se je večinoma poistil s polko.
Parafrazo sotiša je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši plesni zapis sotiša iz Prekmurja v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU je naredila Tončka Marolt leta 1951.