Pletarstvo
Kratek opis
Pletarstvo je izdelovanje predmetov s prepletanjem različnih, pretežno naravnih materialov, kot so šibje, vitre, slama in koruzno ličje. Razširjeno je kot domača, rokodelska, tudi dopolnilna in obrtna dejavnost z dolgo in bogato tradicijo.
Utemeljitev vpisa
Pletarstvo sodi med stare in najbolj razširjene obrtne dejavnosti pri nas. Zaradi raznovrstnih uporabnih in dekorativnih predmetov, ki jih izdeluje, pletarstvo ohranja raznolika tradicionalna obrtna znanja ter vedenja o rastlinskem svetu. Na lokalni in samouški ravni se pletarstvo razvija tudi kot umetnostna obrt. S prevzemanjem starih pletarskih znanj in oblik ter prilagajanjem izdelkov potrebam in povpraševanju ljudi sledijo današnji pletarji tudi lastnemu ekonomskemu interesu.
Pletarstvo je izdelovanje predmetov s prepletanjem slame, ličja, srobota, šibja, viter in podobnih, v sodobnem času tudi umetnih materialov. Raznovrstno pletivo zahteva znanje o lastnostih in pripravi pletarskega materiala, obvladovanje različnih pletarskih tehnik in proizvodnih postopkov (prepletanje, zvijanje, zatikanje) in potrebna védenja o oblikovanju izdelkov za različne namene uporabe. Med izdelki iz slame so znani peharji, štručnice, bednji za žito, sejalnice, čebelji koši, cekarji iz slamnatih kit, med izdelki iz nebeljene in beljene vrbovine, leskovine in srobota koši, košare in košarice za različne namene, jerbasi, cekarji, potovalni kovčki, zibke, vrtne garniture, med izdelki iz ličja pa cekarji, predpražniki, obuvala.
Sodobna trgovinska ponudba cenenih pletenih izdelkov iz tujine zavira pletarsko obrt. Kljub temu je pletarstvo še danes ena najbolj razširjenih domačih obrti, ki se na lokalni in samouški ravni razvija tudi kot panoga umetnostne obrti. Posamezniki z izdelovanjem in s prodajo različnih uporabnih in okrasnih predmetov ter turističnih spominkov dodatno zaslužijo. V ruralnih okoljih nekateri za lastno vsakdanjo uporabo še vedno izdelujejo različne pletarske izdelke za prevažanje, prenašanje in shranjevanje pridelkov. Tako ohranjajo nabor pletarskih izdelkov in načine izdelave iz preteklosti.
Pletarstvo se je nekdaj razvijalo kot domača dejavnost tam, kjer je bilo na voljo dovolj primernega materiala za pletenje. Zadovoljevalo je potrebe posameznih gospodinjstev in lokalne trgovine s pletarskimi izdelki. Vrsta prevladujočega pletiva je določala tudi razvoj oziroma usmeritev te dejavnosti v posameznih območjih na Slovenskem.
V drugi polovici 19. stoletja so v vaseh ob Savi v okolici Ljubljane veliko pletli iz vrbovega šibja, do druge. svetovne vojne so veliko pletli iz slame na Štajerskem, v vaseh okoli Ljubljane, v okolici Grosupljega in v Zasavju ter do sredine 20. stoletja tudi v Prekmurju, kjer so veliko pletli iz koruznega ličja. Iz različnih materialov so pletli tudi so tudi v Bohinjski dolini, Logatcu, okoli Idrije, Planine in v okolici Vipave.
Pletarstvo je bilo povečini sezonsko delo šibkejšega sloja kmečkega prebivalstva, ki si je s pletenjem zagotavljalo sredstva za preživljanje. Izdelke so prodajali na sejmih, z njimi so tudi krošnjarili. V zimskih mesecih so se pletenja izdelkov za lastne potrebe in za prodajo oprijeli tudi kmetje. Ponekod je pletarstvo prešlo v obrt za trg, saj so izučeni pletarji delali po naročilih trgovin in drugih podjetij. S prodajo lastnih pletarskih izdelkov na tuje so se ukvarjali pletarske šole, delavnice, zadruge in podjetja, na primer v Cirkulanah, Radovljici in na Ptuju.
S pletarstvom je bilo močno povezano vrbogojstvo, ki se je začelo razvijati v začetku 20. stoletja v Notranjih Goricah in Lipah na Ljubljanskem barju. Kmetje so šibje iz vrbovih nasadov prodajali kot surovino za pletarstvo celo v Italijo in Španijo.
O pletarstvu pri nas najdemo zapiske že v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, v kateri se omenja pletenje mrež, sakov in vrš v Trzinu. Številni zapisi o pletarstvu so iz druge polovice 19. stoletja, ko je to dejavnost pospeševala država s prirejanjem pletarskih tečajev in z ustanovitvijo pletarskega oddelka na strokovni šoli za lesno industrijo in obrt v Ljubljani leta 1894. V začetku 20. stoletja so nastajale pletarske šole in delavnice v Radovljici, Žagi pri Bovcu in Cirkulanah, prirejali so pletarske tečaje, pletarstvo je spodbujalo tudi časopisje, nekatere šole za slepe pa so imele oddelke, ki so se ukvarjali s pletarstvom.
Po drugi svetovni vojni sta pletarska proizvodnja in vrbogojstvo nazadovala zaradi modernizacije kmetijskih dejavnosti in industrializacije ter velike ponudbe tujih pletarskih izdelkov na slovenskem tržišču.
Sodobna trgovinska ponudba cenenih pletenih izdelkov iz tujine zavira pletarsko obrt. Kljub temu je pletarstvo še danes ena najbolj razširjenih domačih obrti, ki se na lokalni in samouški ravni razvija tudi kot panoga umetnostne obrti. Posamezniki z izdelovanjem in s prodajo različnih uporabnih in okrasnih predmetov ter turističnih spominkov dodatno zaslužijo. V ruralnih okoljih nekateri za lastno vsakdanjo uporabo še vedno izdelujejo različne pletarske izdelke za prevažanje, prenašanje in shranjevanje pridelkov. Tako ohranjajo nabor pletarskih izdelkov in načine izdelave iz preteklosti.
Pletarstvo se je nekdaj razvijalo kot domača dejavnost tam, kjer je bilo na voljo dovolj primernega materiala za pletenje. Zadovoljevalo je potrebe posameznih gospodinjstev in lokalne trgovine s pletarskimi izdelki. Vrsta prevladujočega pletiva je določala tudi razvoj oziroma usmeritev te dejavnosti v posameznih območjih na Slovenskem.
V drugi polovici 19. stoletja so v vaseh ob Savi v okolici Ljubljane veliko pletli iz vrbovega šibja, do druge. svetovne vojne so veliko pletli iz slame na Štajerskem, v vaseh okoli Ljubljane, v okolici Grosupljega in v Zasavju ter do sredine 20. stoletja tudi v Prekmurju, kjer so veliko pletli iz koruznega ličja. Iz različnih materialov so pletli tudi so tudi v Bohinjski dolini, Logatcu, okoli Idrije, Planine in v okolici Vipave.
Pletarstvo je bilo povečini sezonsko delo šibkejšega sloja kmečkega prebivalstva, ki si je s pletenjem zagotavljalo sredstva za preživljanje. Izdelke so prodajali na sejmih, z njimi so tudi krošnjarili. V zimskih mesecih so se pletenja izdelkov za lastne potrebe in za prodajo oprijeli tudi kmetje. Ponekod je pletarstvo prešlo v obrt za trg, saj so izučeni pletarji delali po naročilih trgovin in drugih podjetij. S prodajo lastnih pletarskih izdelkov na tuje so se ukvarjali pletarske šole, delavnice, zadruge in podjetja, na primer v Cirkulanah, Radovljici in na Ptuju.
S pletarstvom je bilo močno povezano vrbogojstvo, ki se je začelo razvijati v začetku 20. stoletja v Notranjih Goricah in Lipah na Ljubljanskem barju. Kmetje so šibje iz vrbovih nasadov prodajali kot surovino za pletarstvo celo v Italijo in Španijo.
O pletarstvu pri nas najdemo zapiske že v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, v kateri se omenja pletenje mrež, sakov in vrš v Trzinu. Številni zapisi o pletarstvu so iz druge polovice 19. stoletja, ko je to dejavnost pospeševala država s prirejanjem pletarskih tečajev in z ustanovitvijo pletarskega oddelka na strokovni šoli za lesno industrijo in obrt v Ljubljani leta 1894. V začetku 20. stoletja so nastajale pletarske šole in delavnice v Radovljici, Žagi pri Bovcu in Cirkulanah, prirejali so pletarske tečaje, pletarstvo je spodbujalo tudi časopisje, nekatere šole za slepe pa so imele oddelke, ki so se ukvarjali s pletarstvom.
Po drugi svetovni vojni sta pletarska proizvodnja in vrbogojstvo nazadovala zaradi modernizacije kmetijskih dejavnosti in industrializacije ter velike ponudbe tujih pletarskih izdelkov na slovenskem tržišču.