Petje na tretko
Kratek opis
Petje na tretko je pevski način, ko se osnovnemu triglasju pridruži četrti glas, imenovan tretka. Način petja na tretko je bil razširjen po celotnem slovenskem ozemlju, danes ga izvajajo le posamezne skupine.
Utemeljitev vpisa
Petje na tretko je eden najbolj prepoznavnih pevskih načinov večglasnega petja na Slovenskem. V primerjavi s triglasnim petjem ponuja harmonsko in zvočno bogatejšo izkušnjo. Je oblika tradicijske glasbe, ki se je med posameznimi skupinami ohranila na podlagi lokalnih pevskih tradicij, hkrati pa je od konca 80. let 20. stoletja doživela preporod in se tako utrdila v zavesti pevcev in poznavalcev kot posebna glasbena vrednota slovenskega kulturnega prostora.
Petje na tretko je način petja, ko je osnovnemu triglasju, ki ga sestavljajo osnovni glas (naprej), spremljevalni glas (čez) in bas, v najvišji pevski legi dodan četrti glas, imenovan tretka. Triglasje se s tretko razširi v štiriglasje. Linija tretke lahko poteka samo po dveh temeljnih tonih in kaže podobnosti z baritonskim oz. basovskim glasom, lahko pa sledi strukturi osnovne melodije in poteka v melodični liniji. Glas tretka se lahko doda kateri koli pesmi, katere melodična struktura to omogoča – torej neodvisno od njene besedilne vsebine. Kljub temu pa skupine, ki slonijo na izkušnjah lastne pevske tradicije, s tretko običajno izvajajo tiste pesmi, ki so jih prevzele od svojih predhodnikov. Petje ne tretko je prepoznano kot poseben pevski način, ki razkriva večje možnosti združevanja glasov, harmonsko bogastvo in barvo, ki jo dodaja najvišji glas, tretka.
Za glas tretka so izpričani različni narečni izrazi, ki opredeljujejo njegovo višino (iber, cvik) ali pa njegovo zaporedje v sozvočju (drajar, treka, trek ton). V strokovni in splošni rabi je najbolj prepoznaven izraz tretka. V družbi je petje tretke prevzel izkušen pevec oz. pevka s prodornim visokim glasom. Zaradi povojnih sprememb v načinu življenja in posledično redkejših priložnosti za skupinsko petje se je začela izgubljati tudi praksa petja na tretko. Pomanjkanje izrazito visokih glasov je še posebej vplivalo na petje na tretko v moških skupinah. V nekaterih skupinah je moškega, ki je pel tretko, nadomestila ženska, večinoma pa se je ta pevska praksa izgubila.
Od konca 80. let 20. stoletja je kot obnovljena praksa petje na tretko zelo razpršeno po slovenskem ozemlju; ohranilo se je v nekdanjih središčih te pevske prakse (npr. v Halozah, na Brežiškem, Kozjanskem), pa tudi tam, kjer delujejo mlajše poustvarjalne skupine (npr. v Ljubljani, Kranju, Tržiču). Izvajajo ga ob redkih priložnostih s spontanim petjem, najpogosteje pa na odru, kot prikaz nevsakdanjega načina petja in veščine petja v najvišji legi.
Trenutno dostopni viri nimajo natančnih podatkov o začetkih petja na tretko. Prvi znani pisni viri so z začetka 20. stoletja. Predvsem na podlagi zvočnih posnetkov, nastalih v drugi polovici 20. stoletja na Gorenjskem, avstrijskem Koroškem, v Halozah, na Brežiškem in drugod, lahko sklepamo, da je bilo petje na tretko razširjeno v celotnem slovenskem prostoru. Način petja na tretko so s prekinitvami ohranile skupine, ki so se naslonile na lokalno pevsko tradicijo. Od poznih 80. let 20. stoletja so pesmi s tretko začele izvajati tudi nekatere folklorne skupine, na obujanje pevske prakse pa so pozitivno vplivale tudi usmeritve in spodbude Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Med poustvarjalci ljudskih pesmi je prišlo do novega ovrednotenja petja na tretko, ki ga v svoje repertoarje vključujejo številne poustvarjalne pevske skupine, pevske skupine folklornih društev in izvajalci z lastno pevsko tradicijo.
Za glas tretka so izpričani različni narečni izrazi, ki opredeljujejo njegovo višino (iber, cvik) ali pa njegovo zaporedje v sozvočju (drajar, treka, trek ton). V strokovni in splošni rabi je najbolj prepoznaven izraz tretka. V družbi je petje tretke prevzel izkušen pevec oz. pevka s prodornim visokim glasom. Zaradi povojnih sprememb v načinu življenja in posledično redkejših priložnosti za skupinsko petje se je začela izgubljati tudi praksa petja na tretko. Pomanjkanje izrazito visokih glasov je še posebej vplivalo na petje na tretko v moških skupinah. V nekaterih skupinah je moškega, ki je pel tretko, nadomestila ženska, večinoma pa se je ta pevska praksa izgubila.
Od konca 80. let 20. stoletja je kot obnovljena praksa petje na tretko zelo razpršeno po slovenskem ozemlju; ohranilo se je v nekdanjih središčih te pevske prakse (npr. v Halozah, na Brežiškem, Kozjanskem), pa tudi tam, kjer delujejo mlajše poustvarjalne skupine (npr. v Ljubljani, Kranju, Tržiču). Izvajajo ga ob redkih priložnostih s spontanim petjem, najpogosteje pa na odru, kot prikaz nevsakdanjega načina petja in veščine petja v najvišji legi.
Trenutno dostopni viri nimajo natančnih podatkov o začetkih petja na tretko. Prvi znani pisni viri so z začetka 20. stoletja. Predvsem na podlagi zvočnih posnetkov, nastalih v drugi polovici 20. stoletja na Gorenjskem, avstrijskem Koroškem, v Halozah, na Brežiškem in drugod, lahko sklepamo, da je bilo petje na tretko razširjeno v celotnem slovenskem prostoru. Način petja na tretko so s prekinitvami ohranile skupine, ki so se naslonile na lokalno pevsko tradicijo. Od poznih 80. let 20. stoletja so pesmi s tretko začele izvajati tudi nekatere folklorne skupine, na obujanje pevske prakse pa so pozitivno vplivale tudi usmeritve in spodbude Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti. Med poustvarjalci ljudskih pesmi je prišlo do novega ovrednotenja petja na tretko, ki ga v svoje repertoarje vključujejo številne poustvarjalne pevske skupine, pevske skupine folklornih društev in izvajalci z lastno pevsko tradicijo.