Petje na četrtko
Kratek opis
Petje na četrtko je pevski način, ko se osnovnemu štiriglasju v najvišji legi pridružita tretji (tretka) in četrti (četrtka) glas nad basom. Način petja na četrtko je znan na območju Luč v Zgornji Savinjski dolini.
Utemeljitev vpisa
Način petja na četrtko je pevski način, značilen za Luče v Zgornji Savinjski dolini, ki ponuja pevsko in zvočno bogatejšo izkušnjo, kot je petje osnovnega triglasja. Petje na četrtko se je v zadnjih treh desetletjih utrdilo v lokalni zavesti in v nacionalnem okviru kot posebna glasbena vrednota, ki zahteva izurjenost in izjemno usklajenost pevcev najvišjih dveh glasov.
Petje na četrtko je način petja, ko se osnovnemu štiriglasju, ki ga sestavljajo osnovni glas (naprej), spremljevalni glas (čez) ter prvi in drugi bas, v najvišji pevski legi pridružita tretji (tretka) in četrti (četrtka) glas nad basom. Štiriglasje se z glasovoma razširi v šestglasje. Tretko in četrtko izvajata dva pevca, ki se z značilno melodično figuro pridružita skupnemu sozvočju v zaključkih melodičnih fraz ali pa vztrajata ob celotni melodični liniji. Linija tretke se giblje okoli kvinte osnovnega tona in na njej zaključuje, četrtka pa okoli osnovnega tona in prav tako na njem zaključuje. Danes poznamo primere petja na četrtko le v Lučah v Zgornji Savinjski dolini. Ta način petja je bil konec 20. stoletja razširjen tudi med pevkami, danes pa ga izvajajo le pevci.
Zaradi zahtevnosti izvajanja je petje na četrtko redkost v repertoarjih poustvarjalnih pevskih skupin, je pa redna vsebina repertoarja moške pevske skupine iz Luč, ki petje na četrtko izvaja kot lastno, od predhodnih generacij prevzeto pevsko tradicijo. Pevci od svojih predhodnikov prevzemajo tudi pesemski repertoar in način izvajanja posameznih pesmi. Z glasovoma tretko in četrtko tako izvajajo pesmi, ki so jih na tak način izvajali njihovi predhodniki – ne glede na njihovo besedilno vsebino. Dialog tretke in četrtke daje osnovnemu večglasju bogatejšo harmonsko in barvno razsežnost, poleg tega deluje struktura tega dialoga kot okrasni element, ki je v slovenski pevski tradiciji izjemna redkost.
V Lučah, kjer je še živa tradicija tega petja, uporabljajo narečno poimenovanje za glasova: treka za tretko in štrta za četrtko. Izraza opredeljujeta mesto v sozvočju, torej tretji in četrti glas nad basom.
Zaradi pomanjkanja zgodovinskih podatkov o petju na četrtko lahko na podlagi terenskih posnetkov iz Zgornje Savinjske doline iz sredine 20. stoletja sklepamo, da ta tradicija sega vsaj že v konec 19. stoletja. Sodeč po posnetkih, je bila praksa petja na četrtko razširjena v vaseh Zgornje Savinjske doline, do danes pa je ta način ohranila le pevska skupina iz Luč, ki temelji na neprekinjenem medgeneracijskem prenašanju te pevske tradicije. Na širšo prepoznavnost petja na četrtko so vplivali pozornost etnomuzikologov, vključevanje v radijske oddaje, na zvočne nosilce in v odrske nastope, pa tudi spodbude Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za obnavljanje tega pevskega načina.
Zaradi zahtevnosti izvajanja je petje na četrtko redkost v repertoarjih poustvarjalnih pevskih skupin, je pa redna vsebina repertoarja moške pevske skupine iz Luč, ki petje na četrtko izvaja kot lastno, od predhodnih generacij prevzeto pevsko tradicijo. Pevci od svojih predhodnikov prevzemajo tudi pesemski repertoar in način izvajanja posameznih pesmi. Z glasovoma tretko in četrtko tako izvajajo pesmi, ki so jih na tak način izvajali njihovi predhodniki – ne glede na njihovo besedilno vsebino. Dialog tretke in četrtke daje osnovnemu večglasju bogatejšo harmonsko in barvno razsežnost, poleg tega deluje struktura tega dialoga kot okrasni element, ki je v slovenski pevski tradiciji izjemna redkost.
V Lučah, kjer je še živa tradicija tega petja, uporabljajo narečno poimenovanje za glasova: treka za tretko in štrta za četrtko. Izraza opredeljujeta mesto v sozvočju, torej tretji in četrti glas nad basom.
Zaradi pomanjkanja zgodovinskih podatkov o petju na četrtko lahko na podlagi terenskih posnetkov iz Zgornje Savinjske doline iz sredine 20. stoletja sklepamo, da ta tradicija sega vsaj že v konec 19. stoletja. Sodeč po posnetkih, je bila praksa petja na četrtko razširjena v vaseh Zgornje Savinjske doline, do danes pa je ta način ohranila le pevska skupina iz Luč, ki temelji na neprekinjenem medgeneracijskem prenašanju te pevske tradicije. Na širšo prepoznavnost petja na četrtko so vplivali pozornost etnomuzikologov, vključevanje v radijske oddaje, na zvočne nosilce in v odrske nastope, pa tudi spodbude Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti za obnavljanje tega pevskega načina.