Godbeništvo
Kratek opis
Godbeništvo je oblika družbenega delovanja glasbenikov v okviru godb na pihala, kjer igrajo na pihala, trobila in tolkala. Razširjeno je po celotni Sloveniji in ima dolgo tradicijo.
Utemeljitev vpisa
Godbeništvo je za slovenske kraje, njihovo identiteto in prepoznavnost pomembna glasbena dejavnost, ki med seboj povezuje člane godb na pihala, njihove družine in prijatelje. Društvena dejavnost amaterskih in profesionalnih glasbenikov, ki v okviru godb na pihala igrajo ob različnih priložnostih, je posebna oblika glasbenega ustvarjanja in družabnosti, ki se je kljub različnim zgodovinskim vplivom ohranila vse do danes.
Godbeništvo je oblika družbenega delovanja glasbenikov v okviru godb na pihala, kjer igrajo na različna pihala, trobila in tolkala: flavto, pikolo, oboo, fagot, klarinet, saksofon, trobento, kornet, rog, pozavno, tubo, bariton, veliki in mali boben, činele, vibrafon, marimbo, ksilofon in zvonove.
Razširjeno je po vsej Sloveniji in ima dolgo tradicijo. V Sloveniji je več kot 100 nepoklicnih godb. Godbeniki za nastope običajno oblečejo uniforme, ki določajo njihovo pripadnost. Prav tako imajo nekateri izdelane prapore ter druge razpoznavne znake (logotip, plakate …).
Repertoar godb na pihala so bile v preteklosti večinoma koračnice, ki so ostale stalnica vse do danes. Marsikatera godba na pihala ima tudi svojo koračnico ali več koračnic, ki so jih na primer za godbo ob jubileju napisali uveljavljeni glasbeniki. Z glasbeno izobrazbo godbenikov se je razširil tudi njihov repertoar. Dirigenti sestavljajo spored za koncerte in tekmovanja iz zahtevnejših partitur pomembnih skladateljev, priredb ljudskih pesmi ter številnih drugih skladb. Godbenike so nekoč izobraževali umetniški vodje, imenovani kapelniki. Z razvojem in razmahom glasbenih šol so bile vzpostavljene pomembne povezave z godbami, ki imajo tako v svojih vrstah večinoma glasbeno izobražene člane. Z dvigom glasbene izobrazbe godbenikov sta se dvignila tudi izbor ter raven izvajanja skladb. Za dobro izvedbo tako koračnic kot drugih skladb so pomembne redne godbene vaje. Večina godb vadi dvakrat tedensko, po potrebi tudi pogosteje. Starostni razpon godbenikov je izredno velik, saj godbe sestavljajo tako mladi glasbeniki osnovnošolci kot tudi starejši.
Godbe na pihala igrajo ob različnih priložnostih: ob osebnih praznikih, porokah, pogrebih, na veselicah, sprevodih ob praznovanjih, povezanih z letnimi šegami, ob občinskih in krajevnih praznikih, udeležujejo se tekmovanj, povork in drugih dogodkov. Nekateri se na nastope odpravijo tudi v tujino.
Godbeništvo je tudi oblika družabnosti, ki druži amaterske in profesionalne glasbenike. Članom godbe so pomembna njihova interna druženja in praznovanja osebnih praznikov, ki jih med seboj povezujejo in povečujejo občutek pripadnosti godbi.
Godbeništvo se kot vrsta pihalnih sestavov pri nas omenja že v 14. in 15. stoletju. Predhodniki pihalnih godb so srednjeveški piskači in trobentači. Današnja oblika godbeništva se je postopoma razvila iz vojaških v civilne mestne godbe, ki jih poznamo še danes. Pomembno vlogo v godbenem razvoju so odigrali tudi rudarji. Najstarejša godba na Slovenskem je Godbeno društvo rudarjev Idrija in je domnevno tudi najstarejše godbeno društvo v Evropi. Njeni začetki segajo v leto 1665. Razmah prvih civilnih mestnih godb pa se je začel po marčni revoluciji leta 1848. Do začetka 20. stoletja je bilo tako v Sloveniji že več kot 20 godb, stoletje pozneje pa že več kot 100. Najstarejši godbeni dom je bil zgrajen leta 1929 v Domžalah in še vedno služi primarnemu namenu. Organizirano godbeništvo na Slovenskem poteka pod okriljem Zveze slovenskih godb. Že od leta 1957 prirejajo tekmovanja v različnih težavnostnih kategorijah ter seminarje in izobraževanja.
Razširjeno je po vsej Sloveniji in ima dolgo tradicijo. V Sloveniji je več kot 100 nepoklicnih godb. Godbeniki za nastope običajno oblečejo uniforme, ki določajo njihovo pripadnost. Prav tako imajo nekateri izdelane prapore ter druge razpoznavne znake (logotip, plakate …).
Repertoar godb na pihala so bile v preteklosti večinoma koračnice, ki so ostale stalnica vse do danes. Marsikatera godba na pihala ima tudi svojo koračnico ali več koračnic, ki so jih na primer za godbo ob jubileju napisali uveljavljeni glasbeniki. Z glasbeno izobrazbo godbenikov se je razširil tudi njihov repertoar. Dirigenti sestavljajo spored za koncerte in tekmovanja iz zahtevnejših partitur pomembnih skladateljev, priredb ljudskih pesmi ter številnih drugih skladb. Godbenike so nekoč izobraževali umetniški vodje, imenovani kapelniki. Z razvojem in razmahom glasbenih šol so bile vzpostavljene pomembne povezave z godbami, ki imajo tako v svojih vrstah večinoma glasbeno izobražene člane. Z dvigom glasbene izobrazbe godbenikov sta se dvignila tudi izbor ter raven izvajanja skladb. Za dobro izvedbo tako koračnic kot drugih skladb so pomembne redne godbene vaje. Večina godb vadi dvakrat tedensko, po potrebi tudi pogosteje. Starostni razpon godbenikov je izredno velik, saj godbe sestavljajo tako mladi glasbeniki osnovnošolci kot tudi starejši.
Godbe na pihala igrajo ob različnih priložnostih: ob osebnih praznikih, porokah, pogrebih, na veselicah, sprevodih ob praznovanjih, povezanih z letnimi šegami, ob občinskih in krajevnih praznikih, udeležujejo se tekmovanj, povork in drugih dogodkov. Nekateri se na nastope odpravijo tudi v tujino.
Godbeništvo je tudi oblika družabnosti, ki druži amaterske in profesionalne glasbenike. Članom godbe so pomembna njihova interna druženja in praznovanja osebnih praznikov, ki jih med seboj povezujejo in povečujejo občutek pripadnosti godbi.
Godbeništvo se kot vrsta pihalnih sestavov pri nas omenja že v 14. in 15. stoletju. Predhodniki pihalnih godb so srednjeveški piskači in trobentači. Današnja oblika godbeništva se je postopoma razvila iz vojaških v civilne mestne godbe, ki jih poznamo še danes. Pomembno vlogo v godbenem razvoju so odigrali tudi rudarji. Najstarejša godba na Slovenskem je Godbeno društvo rudarjev Idrija in je domnevno tudi najstarejše godbeno društvo v Evropi. Njeni začetki segajo v leto 1665. Razmah prvih civilnih mestnih godb pa se je začel po marčni revoluciji leta 1848. Do začetka 20. stoletja je bilo tako v Sloveniji že več kot 20 godb, stoletje pozneje pa že več kot 100. Najstarejši godbeni dom je bil zgrajen leta 1929 v Domžalah in še vedno služi primarnemu namenu. Organizirano godbeništvo na Slovenskem poteka pod okriljem Zveze slovenskih godb. Že od leta 1957 prirejajo tekmovanja v različnih težavnostnih kategorijah ter seminarje in izobraževanja.