Ministrstvo za kulturo je na predlog Slovenskega etnografskega muzeja / Koordinatorja varstva nesnovne kulturne dediščine 3. 11. 2022 v Register nesnovne kulturne dediščine vpisalo devet novih nosilcev.
Ob enoti Oglarstvo sta bila evidentirana dva nova nosilca: Kulturno društvo Možnar Koroška Bela in Društvo oglarjev Rute.
Kulturno društvo Možnar Koroška Bela je bilo ustanovljeno leta 2002 in združuje ljubitelje krajevne zgodovine in običajev. Društvo ima več kot 30 članov. Za potrebe taljenja železove rude so oglje odkupovale Jeseniške in Javorniške fužine. Večini kmetij v okoliških vaseh (vasi pod Golico, Javorniški Rovt, Koroška Bela, …) je fužinarstvo prinašalo dodaten zaslužek, ki so ga prislužili kot furmani (tovorniki), rudarji, delavci v fužinah in oglarji, ki so se med marcem in novembrom selili z ene gozdne parcele na drugo in si v bližini kopišč postavljali začasna bivališča iz desk ali ‘kožarce’ iz lubja. Na sredi ali zunaj so postavili pol metra visoko kvadratno ognjišče, ob stenah pa pograde, postlane s smrekovimi vejami in praprotjo, kasneje s slamo. Hrano so si kuhali na odprtem ognjišču (žganci, polenta, ‘frika’ iz masti, drobno narezanega sira in polente). Vodo so si prinesli v ‘jempah’, v dežah pa so si nekateri prinesli še kislega mleka. Gozdni delavci so šli domov v soboto, v nedeljo k maši in v gostilno ter proti večeru oprtani z ‘rukzaki’ odšli spet v ‘gošo’. Konec 19. stoletja je oglje v plavžih skoraj povsem zamenjal koks, a so kmetje še kuhali oglje za domače potrebe kovačij. Po drugi svetovni vojni je oglarstvo že skoraj povsem izginilo, le v Planini pod Golico je tu in tam še v sedemdesetih zagorela kakšna kopa. Od leta 2012 si člani Kulturnega društva Možnar Koroška Bela prizadevajo za ohranitev prikaza kuhanja oglja na tradicionalen način. Do leta 2017 so skuhali 6 kop pri lovski koči v Račjem hramu ob akumulacijskem jezeru Moste. Od leta 2018 pa vsako leto postavijo in zakurijo kopo za Štefelinovo novino pod Kozjim hrbtom (nad Koroško Belo). Oglje kuhajo izključno v namene ohranjanja znanja in železarske tradicije, dvakrat so tudi uspešno poizkusili pridobiti volka (železo) s taljenjem železove rude v vetrni peči. Kuhanje oglja predstavljajo tudi po šolah in vrtcih, leta 2019 so skuhali kopo iz bezgovega lesa in to oglje podarili v vse izobraževalne ustanove v občini Jesenice za ustvarjanje pri likovnem pouku. V letu 2022 je Kulturno društvo Možnar Koroška Bela gostilo (organiziralo) vseslovensko srečanje oglarjev, ki se prireja na pobudo Društva oglarjev Slovenije.
Društvo oglarjev Rute je bilo ustanovljeno leta 2012 z namenom ohranjanja in prikazovanja pridobivanja oglja v oglarskih kopah ter načina življenja gozdnih delavcev, vendar lokalno prebivalstvo oglje v Gozdu Martuljku kuha že dlje (pred tem tudi v Krnici). Društvo šteje več kot deset članov. Kopišče v Gozd Martuljku je bilo v preteklosti v lasti jeseniške železarne, kopišča pa so bila tudi v okoliškem gozdu. Za potrebe taljenja železove rude so oglje odkupovale jeseniške in javorniške fužine. Večini kmetij v okoliških vaseh (vasi pod Golico, Javorniški Rovt, Koroška Bela, …) je fužinarstvo prinašalo dodaten zaslužek, ki so ga prislužili kot furmani (tovorniki), rudarji, delavci v fužinah in oglarji, ki so se med marcem in novembrom selili z ene gozdne parcele na drugo in si v bližini kopišč postavljali začasna bivališča iz desk ali ‘kožarce’ iz lubja. Na sredi ali zunaj so postavili pol metra visoko kvadratno ognjišče, ob stenah pa pograde, postlane s smrekovimi vejami in praprotjo, kasneje s slamo. Hrano so si kuhali na odprtem ognjišču (žganci, polenta, ‘frika’ iz masti, drobno narezanega sira in polente). Vodo so si prinesli v ‘jempah’, v dežah pa so si nekateri prinesli še kislega mleka. Gozdni delavci so šli domov v soboto, v nedeljo k maši in v gostilno ter proti večeru oprtani z ‘rukzaki’ odšli spet v ‘gošo’. Konec 19. stoletja je oglje v plavžih skoraj povsem zamenjal koks, a so kmetje še kuhali oglje za domače potrebe kovačij. Po drugi svetovni vojni je oglarstvo že skoraj povsem izginilo, le v Planini pod Golico je tu in tam še v sedemdesetih zagorela kakšna kopa. Danes kuhanje oglja poteka na enak način kot v preteklosti, edina uporaba sodobnejše tehnologije je motorna žaga za pripravo drv. Društvo oglarjev Rute vsako leto postavi in zakuri kopo. Dogodek je namenjen širši javnosti in obsega predstavitev postopkov kuhanja oglja in kulturni program za odrasle in otroke. Obiskovalci lahko osnovne informacije o oglarjenju na območju Rut pridobijo tudi na informativnih tablah Triglavskega narodnega parka, ki so nameščene ob kopišču.
Ob enoti Godbeništvo je bil evidentran en nosilec: Rudarska godba Hrastnik.
Rudarska godba Hrastnik spada med najstarejše godbe v Slovenji. Ustanovljena je bila leta 1853, a se v Kroniki rudarske godbe Hrastnik omenja 5 ‘pleharjev’, ki so pričakali prvi vlak (Dunaj – Trst) na hrastniški železniški postaji že leta 1849. Godbo so ustanovili tedanji lastniki rudnika. Rudarska godba Hrastnik šteje več kot 40 članov in članic, ki letno priredijo vsaj dva samostojna koncerta, igrajo na različnih prireditvah v domači občini ter širše po Sloveniji in tudi v tujini. Godbeniki in godbenice redno igrajo prvomajske budnice. Budnico je prvič obeležila leta 1891, ko je v jutranjih urah pospremila ojstrške in hrastniške rudarje na Dol k maši. Rudarska godba Hrastnik je članica Združenja Ruda – združenja za ohranjanje rudarske kulturne dediščine. Za 150 let delovanja, dosežke in zasluge na področju ljubiteljske glasbene dejavnosti doma in v tujini je Rudarska godba Hrastnik leta 2003 prejela srebrni častnik znak svobode Republike Slovenije.
Ob enoti Pritrkavanje je bil evidentiran en nosilec: Neformalna skupina pritrkovalcev (predstavnik Janez Žuk).
Janez Žuk se je za pritrkavanje navdušil leta 1965 za božič, ko je bil star 12 let in ga je sosed Andrej Petelin prvič peljal na zvonike cerkve sv. Štefana v Ribnici 'klenkat' oz. pritrkavat. Danes s skupino posameznikov pritrkava za veliko noč, ob podeljevanju zakramentov (sveto obhajilo, sveta birma), na telovo, ob cerkvenem prazniku (prva nedeja v avgustu) in za božič. Po ribniško kemblu rečejo 'žvenkl'. Vse tri zvonove fiksirajo z verigo, nato kembl približajo obodu zvona na željeno razdaljo. Z verigo na katero je pripet kembl ustvarjajo melodijo z udarjanjem ob zvon z notranje strani oboda zvona. Za ribniško območje je najbolj značilna melodija pritrkavanja 'Po sedem' (na sedem udarcev se krog obrne, en igra na mali zvon, drugi na veliki in srednji zvon, sledijo kombinacije).
Ob enoti Izdelovanje cvetnonedeljskih butar je bil evidentiran en nosilec: Avguštin Fric.
Avguštin Fric se je z izdelovanjem cvetnonedeljskih butar srečal že kot otrok, ko ga je za to navdušil njegov oče. Na soboto pred cvetno nedeljo so nabrali ravne leskove šibe in zelenje (‘filšpanj’ oz. pušpan, ‘žigelpajn’ oz. bodikavo cipreso, ‘križec’ oz. dren, ‘božji drevec’ oz. bodiko) in vse drugo, kar so našli v okolici (npr. mačice). Vse skupaj so povezali z vrvico in žico. Na koncu so butaro okrasili z barvnimi trakovi in rožami iz krep papirja in jo na cvetno nedeljo odnesli v cerkevk blagoslovu. Na veliko soboto so cvetnonedeljsko butaro razvezali in posamezne veje za boljšo letino odnesli na njivo, vrt, v vinograd in v hlev k živini ter v hišo. Kot osnovo za izdelavo butaric Avguštin Fric danes uporablja enoletne leskove šibe, ki jih nabere spomladi, teden dni pred cvetno nedeljo. Med leskove šibe vstavi vejico drena in jih med seboj poveže s konopljino vrvico. Dan ali dva pred izdelavo nabere še pušpan, bodikovo cipreso in bodiko. Te vejice z nožem priostri, da jih lažje vstavi v osnovo iz leskovih šib. S škarjami nareže trakove iz krep papirja, široke 2 do 3 centimetre in jih s sukancem zveže na vrh butare. Pri izdelavi butaric mu pomagajo otroci. Avguštin Fric vsako leto izdela več butaric, svoje znanje pa je prenesel tudi na svoje otroke. Prav tako znanje izdelovanja cvetnonedeljskih butaric prenaša na udeležence vsakoletnih delavnic, ki potekajo v Muzeju na pristem Rogatec.
Ob enoti Pletarstvo so bili evidentirani trije nosilci: Janja Smrkolj in Jasmina Klopčič, Janez Krišelj.
Jasmina Klopčič in Janja Smrkolj sta se pletarskih veščin izučili pri različnih mojstrih pletarstva. Pletarske izdelke izdelujeta iz beke (košare, lampijoni, ptičje hiše, pladnji), iz srobota (ptičje krmilnice, koši, košule, košare), iz koruznega ličja (podstavki, torbice), iz slame (okraski, ptički, venčki, košarice, peharji), iz ločja (košarice), iz navadnega trsta (ptičje krmilnice, peharji), iz drena, leske in beke pa izdelujeta za območje Krasa značilen koš za listje imenovan ‘žbrinca’. Iz bekinih viter opletata steklenice, kozarce in vaze. Svoje znanje pletarstva prenašata na otroke in odrasle v okviru delavnic, ki potekajo v organizaciji Zavoda Dobra pot in delavnicah na okoliških osnovnih šolah. Demonstracije pletenja izvajata tudi v okviru različnih dogodkov v lokalnem okolju in drugje po Sloveniji. Znanje širita tudi z video vsebinami preko spleta, v sodelovanju z Zavodom Dobra pot pa sta izdali tudi brošuri o opletanju steklenih predmetov z beko in pletenju košar. Izdali sta tudi pletarski priročnik.
Janez Krišelj se je s pletarstvom srečal že v otroštvu, ko je pri tem delu opazoval mamo in teto, ki sta bili spretni pletarki. Veliko znanja je pridobil tudi z opazovanjem svojega strica in drugih pletarskih mojstrov, sam pa se je s pletarstvom pričel aktivneje ukvarjati po svoji upokojitvi. Izdeluje ‘cajne’ (manjše košare s polkrožnim ročajem in neravnim dnom), košare za okras, koše, ‘cambohe’ (košara brez ročaja z neravnim dnom), ‘škundre’ (košare s polkrožnim ročajem in ravnim dnom), lese. Pri tem uporablja leskove vitre, svoje izdelke pa zaključuje s smrekovo korenino. Svoje znanje pletarstva prenaša zlasti na tečajnike v okviru vsakoletnih tečajev, ki jih izvaja v Rokodelskem centru DUO Škofja Loka, na katerih tečajnike uči vse od priprave materiala do izdelave končnega izdelka. Je član Sekcije DUO Škofja Loka. Svoje znanje rad prenaša tudi na mlajše v okviru predstavitev v osnivnih in srednjih šolah.
Ob enoti Slamokrovstvo je bil evidentiran en nosilec: Janez Golnar.
Janez Golnar je znanje prekrivanja streh s slamo pridobival vse od mladih nog, ko je pri delu spremljal svojega očeta Antona Golnarja. Od leta 2004 je bil Janez Golnar zaposlen pri očetu kot slamokrovec, leta 2018, ko je njegov oče odšel v pokoj, pa je dejavnost prevzel sin. Pri svojem delu uporablja predvsem ročna orodja, ki so bila za to dejavnost v rabi tudi v preteklosti (npr. hlapec, prička, španar, igle, škarje).
Pri enoti Spuščanje gregorčkov je bil evidentiran en nosilec: Občina Tržič.
Služba za turizem Tržič, ki deluje v okviru Občine Tržič skrbi za vsakoletno organizacijo dogodkov in promocijo kulturne dediščine Tržiča z okolico. Občina Tržič je od leta 2018 glavni organizator dogodka Gregorjevo - Vuč u vodo, ki poteka na predvečer praznika sv. Gregorja. Pred tem je pri organizaciji dogodka pomagala predvsem s financiranjem in promocijo te nesnovne kulturne dediščine in vsakoletnega dogodka.
Register trenutno šteje 107 enot in 293 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.