Vezenje po štetih nitih
Kratek opis
Vezenje po štetih nitih je način ročnega krašenja tkanin z iglo in vezilno nitjo, pri katerem vzorec vezenja nastane tako, da vezilno nit v tkanino vbadajo na podlagi preštevanja niti osnovne tkanine.
Utemeljitev vpisa
Vezenje velja za pomembno veščino zlasti posameznic, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo v prostem času. Na temelju poznavanja tehnik vezenja ideje za svoje izdelke iščejo v tradicionalnih motivih in tehnikah, obenem pa povzemajo znanja od drugod in ustvarjajo izdelke za sodobno rabo. Z vezenjem razvijajo zavest o pomenu kulturne dediščine ter se s prepletom tradicije in inovacije umetniško izražajo. Poleg omenjenih tehnik danes vezilje razvijajo tudi nekatere druge tehnike vezenja, izdelke sodobne rabe pa izdelujejo s kombinacijo vezenja po štetih nitih in po narisku. Veziljstvo ponoven vzpon doživlja zlasti od 90. let, ko se ljubiteljske vezilje tedensko ali mesečno srečujejo v bolj ali manj formalno organiziranih skupinah.
Vezenje po štetih nitih je način krašenja tkanin z iglo in vezilno nitjo. Izvaja se na tkaninah, pri katerih se niti osnove in votka pravokotno križajo in so vidne, da jih je mogoče šteti. Vzorec na tkanini nastane tako, da vezilno nit v tkanino vbadajo z iglo na podlagi preštevanja niti osnovne tkanine.
Vezenje po štetih nitih vključuje več različnih tehnik. Najbolj je živo vezenje po štetih nitih, ki temelji na križnih vbodih (vezenina s križci). V Beli krajini je živa tehnika tkaničenja (vezenje, ki posnema dvo- ali večbarvno tkanje), raličenja (zaznamuje ga cikcakasto vezenje) in štepanja (vezenja črtnih motivov z različnimi vbodi). Posamezniki izdelujejo še druge vezenine po štetih nitih, npr. ploščate vezenine. Te in drugovrstne vezenine dopolnjujejo z ažurji in razpleti (okras, ki nastane, če se nekatere niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo), tudi z gobelinskimi vbodi. Vezejo z vezilno nitjo, ki je najpogosteje bombažna, lahko tudi lanena, volnena, svilena ali drugovrstna. Za podlago uporabljajo različne tkanine, najpogosteje izdelane iz naravnih vlaken, med katerimi prevladujeta lan in bombaž, v manjši meri vezejo tudi na tkanine iz umetnih vlaken. Izdelujejo enobarvne, dvobarvne ali večbarvne vzorce. Z vezenjem krasijo tkanine, namenjene hišni in cerkveni opremi, predmete vsakdanje in praznične rabe, med njimi sodobna oblačila ter folklorne in njim sorodne kostume. Poleg podedovanih tradicionalnih znanj, vzorcev in predmetov razvijajo nove tehnike in motive, vezenine pa vključujejo tudi na tekstilije sodobne rabe.
Z vezenjem po štetih nitih se veliko pogosteje kot moški ukvarjajo ženske. V okoljih, v katerih so razširjene posamezne tehnike vezenja, znanje s starejših na mlajše generacije prehaja neposredno, drugod z izobraževanjem, delavnicami in posredno s knjigami ter spletom. Otroci se vezenja učijo v krožkih oz. pri interesnih dejavnosti v šolah, odrasli z druženji v bolj ali manj formalno organiziranih skupinah. Posamezniki veziljsko znanje širijo med udeležence tečajev, z njim seznanjajo ljubitelje tekstilne dediščine in svoje vezenine predstavljajo na predavanjih, občasnih razstavah ter festivalih.
Vezenje kot način krašenja podlage z iglo in vezilno nitjo na Slovenskem se pojavlja vsaj od poznega srednjega veka. Sprva je bilo omejeno na krojaške in veziljske cehe, samostane in plemkinje, v 17. in 18. stoletju se je širilo med meščanke, po letu 1869 (uvedba obveznega šolanja) vse hitreje tudi med kmečko prebivalstvo. Od leta 1888 so se vezilje izobraževale na strokovnih veziljskih šolah, dekleta vseh družbenih plasti so do srede 20. stoletja pogosto vezle predmete zase in za domače potrebe. Po drugi svetovni vojni je z ukinitvijo spoznavanja ročnih del v okviru rednega osnovnošolskega izobraževanja vezenje zamiralo, ponoven vzpon doživlja od 90. let 20. stoletja.
Vezenje s križci je bilo na Slovenskem znano vsaj že v 16. stoletju. V 19. stoletju so v tej tehniki, ki je razcvet doživela na Gorenjskem, z rdečo in modro nitjo najpogosteje vezli prte, prtiče, rjuhe, prevleke za blazine in brisače. Motivi vezenin so bili pogosto vzeti iz rastlinskega sveta, med najbolj prepoznavnimi je motiv nageljna. Na območju med Bledom in Javorniškim Rovtom je bila vsaj od druge polovice 19. stoletja znana tehnika ploščate vezenine po štetih nitih, izdelana z belo bombažno nitjo na belem platnu. V Beli krajini je znano tkaničenje, ki je sodilo med tehnike vzorčnega tkanja blaga, a je bilo v 19. stoletju preneseno na veziljsko področje. Tam sta bila vsaj že v 19. stoletju znana tudi štepanje in raličenje. Najstarejše ohranjene vezenine po štetih nitih so iz 18. stoletja, najstarejšo ohranjeno vezenino (prtič) po štetih nitih z uvezeno letnico 1823 hrani Slovenski etnografski muzej.
Vezenje po štetih nitih vključuje več različnih tehnik. Najbolj je živo vezenje po štetih nitih, ki temelji na križnih vbodih (vezenina s križci). V Beli krajini je živa tehnika tkaničenja (vezenje, ki posnema dvo- ali večbarvno tkanje), raličenja (zaznamuje ga cikcakasto vezenje) in štepanja (vezenja črtnih motivov z različnimi vbodi). Posamezniki izdelujejo še druge vezenine po štetih nitih, npr. ploščate vezenine. Te in drugovrstne vezenine dopolnjujejo z ažurji in razpleti (okras, ki nastane, če se nekatere niti potegnejo iz tkanine, druge pa obšijejo), tudi z gobelinskimi vbodi. Vezejo z vezilno nitjo, ki je najpogosteje bombažna, lahko tudi lanena, volnena, svilena ali drugovrstna. Za podlago uporabljajo različne tkanine, najpogosteje izdelane iz naravnih vlaken, med katerimi prevladujeta lan in bombaž, v manjši meri vezejo tudi na tkanine iz umetnih vlaken. Izdelujejo enobarvne, dvobarvne ali večbarvne vzorce. Z vezenjem krasijo tkanine, namenjene hišni in cerkveni opremi, predmete vsakdanje in praznične rabe, med njimi sodobna oblačila ter folklorne in njim sorodne kostume. Poleg podedovanih tradicionalnih znanj, vzorcev in predmetov razvijajo nove tehnike in motive, vezenine pa vključujejo tudi na tekstilije sodobne rabe.
Z vezenjem po štetih nitih se veliko pogosteje kot moški ukvarjajo ženske. V okoljih, v katerih so razširjene posamezne tehnike vezenja, znanje s starejših na mlajše generacije prehaja neposredno, drugod z izobraževanjem, delavnicami in posredno s knjigami ter spletom. Otroci se vezenja učijo v krožkih oz. pri interesnih dejavnosti v šolah, odrasli z druženji v bolj ali manj formalno organiziranih skupinah. Posamezniki veziljsko znanje širijo med udeležence tečajev, z njim seznanjajo ljubitelje tekstilne dediščine in svoje vezenine predstavljajo na predavanjih, občasnih razstavah ter festivalih.
Vezenje kot način krašenja podlage z iglo in vezilno nitjo na Slovenskem se pojavlja vsaj od poznega srednjega veka. Sprva je bilo omejeno na krojaške in veziljske cehe, samostane in plemkinje, v 17. in 18. stoletju se je širilo med meščanke, po letu 1869 (uvedba obveznega šolanja) vse hitreje tudi med kmečko prebivalstvo. Od leta 1888 so se vezilje izobraževale na strokovnih veziljskih šolah, dekleta vseh družbenih plasti so do srede 20. stoletja pogosto vezle predmete zase in za domače potrebe. Po drugi svetovni vojni je z ukinitvijo spoznavanja ročnih del v okviru rednega osnovnošolskega izobraževanja vezenje zamiralo, ponoven vzpon doživlja od 90. let 20. stoletja.
Vezenje s križci je bilo na Slovenskem znano vsaj že v 16. stoletju. V 19. stoletju so v tej tehniki, ki je razcvet doživela na Gorenjskem, z rdečo in modro nitjo najpogosteje vezli prte, prtiče, rjuhe, prevleke za blazine in brisače. Motivi vezenin so bili pogosto vzeti iz rastlinskega sveta, med najbolj prepoznavnimi je motiv nageljna. Na območju med Bledom in Javorniškim Rovtom je bila vsaj od druge polovice 19. stoletja znana tehnika ploščate vezenine po štetih nitih, izdelana z belo bombažno nitjo na belem platnu. V Beli krajini je znano tkaničenje, ki je sodilo med tehnike vzorčnega tkanja blaga, a je bilo v 19. stoletju preneseno na veziljsko področje. Tam sta bila vsaj že v 19. stoletju znana tudi štepanje in raličenje. Najstarejše ohranjene vezenine po štetih nitih so iz 18. stoletja, najstarejšo ohranjeno vezenino (prtič) po štetih nitih z uvezeno letnico 1823 hrani Slovenski etnografski muzej.