Velikonočne igre s pirhi
Kratek opis
Igre s pirhi so del velikonočnih šeg in jih izvajajo na velikonočno nedeljo ali ponedeljek. Najbolj znane so trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov. V 90. letih 20. stoletja so v številnih krajih Slovenije ponovno oživili predvsem ciljanje pirhov.
Utemeljitev vpisa
Igre s pirhi so v preteklosti igrali na velikonočno nedeljo ali ponedeljek. Tradicija se je zadržala, ker so jih v nekaterih delih Slovenije izvajali ves čas. Drugje so jih začeli od 90. let 20. stoletja ponovno oživljati in ohranjati lokalno tradicijo. Prvotni družabni funkciji iger so ponekod dodali tekmovalno. Igre s pirhi povezujejo lokalno skupnost, ki jih organizira, postajajo zanimive za obiskovalce iz drugih krajev in vplivajo na prepoznavnost. Znanje o igrah pa se prenaša na mlajše generacije, ki jih vključujejo v tekmovanja.
Igre s pirhi so del velikonočnih šeg. V preteklosti so jih otroci, mladeniči in odrasli igrali v nedeljo zjutraj po maši ali v ponedeljek v vasi ali pred cerkvijo. Za igre so največkrat uporabljali pirhe, včasih trdo kuhana jajca. Najbolj razširjene igre na Slovenskem z manjšimi regionalnimi različicami in poimenovanji so trkanje, trkljanje in ciljanje pirhov.
Pri trkanju (turčanju) tekmovalca trkata pirh ob pirh – špico (ozki vrh pirha) ob špico ali peto (širši vrh pirha) ob peto. Komur se pirh razbije, ga izgubi. Zmagovalec je tisti, ki ubije več nasprotnikovih pirhov. Za igro so izbirali jajca s trdno lupino. Prepoznali so jih po zvoku, ki je nastal, ko so z jajcem potrkali po zobeh. Pri igri je prihajalo tudi do goljufij. Tako so npr. večjo trdnost jajca dosegli tako, da so ga izpihali in napolnili s smolo.
Pri trkljanju (rolkanju, valičanju) tekmovalci pirhe spuščajo po klančini, največkrat po nekoliko nagnjeni deski, in skušajo zadeti jajca sotekmovalcev, ki ležijo na tleh. Če tekmovalčev valeči se pirh zadane nastavljenega, je zadeti pirh njegov. Zmagovalec je tisti, ki zadene največ pirhov.
Pri ciljanju (sekanju, zbijanju, šicanju) pirhov tekmovalci mečejo kovance v pirh. Dogovor med tekmovalci določa, ali mora kovanec prebiti lupino in obtičati v pirhu, se skriti pod lupino ali na drugi strani pokukati iz lupine. Pirhe, ki so jih ciljali, so položili na tla, na podstavek ali pa so jih držali v roki. Igralec dobi pirhe, ki jih uspešno preseka, v nasprotnem primeru pa mora dati soigralcu kovanec. Ponekod so ciljali tudi pomaranče in redkeje jabolka.
Po drugi svetovni vojni so začele igre s pirhi zamirati, vendar so jih v posameznih krajih obudili. Prvotno predvsem družabne igre so postale tekmovanja z določenimi pravili, ki se po krajih nekoliko razlikujejo. Velikonočne igre s pirhi organizirajo v lokalnih skupnostih, da bi nadaljevali tradicijo. Nekatere dobivajo že turistični pomen in vplivajo na prepoznavnost krajev. Po ljudskem izročilu naj bi v Sevnici ponovno začeli organizirati ciljanje pirhov v začetku 60. let 20. stoletja, v Mirnu pa z novimi pravili leta 1979. Konec 20. stoletja so začeli igre, predvsem ciljanje pirhov, oživljati v Stopičah pri Novem mestu (1991), Kokrici pri Kranju (1994), na Vini Gorici pri Trebnjem in v Šmarjeških Toplicah (2001). Osnovne poteze iger so ohranjene, vendar lokalni organizatorji dodajajo nekatere nove elemente in pravila. Tekmovanja so individualna, ekipna, ponekod igralce delijo po starostnih skupinah in po spolu. Igre potekajo na velikonočno nedeljo ali ponedeljek.
Pri trkanju (turčanju) tekmovalca trkata pirh ob pirh – špico (ozki vrh pirha) ob špico ali peto (širši vrh pirha) ob peto. Komur se pirh razbije, ga izgubi. Zmagovalec je tisti, ki ubije več nasprotnikovih pirhov. Za igro so izbirali jajca s trdno lupino. Prepoznali so jih po zvoku, ki je nastal, ko so z jajcem potrkali po zobeh. Pri igri je prihajalo tudi do goljufij. Tako so npr. večjo trdnost jajca dosegli tako, da so ga izpihali in napolnili s smolo.
Pri trkljanju (rolkanju, valičanju) tekmovalci pirhe spuščajo po klančini, največkrat po nekoliko nagnjeni deski, in skušajo zadeti jajca sotekmovalcev, ki ležijo na tleh. Če tekmovalčev valeči se pirh zadane nastavljenega, je zadeti pirh njegov. Zmagovalec je tisti, ki zadene največ pirhov.
Pri ciljanju (sekanju, zbijanju, šicanju) pirhov tekmovalci mečejo kovance v pirh. Dogovor med tekmovalci določa, ali mora kovanec prebiti lupino in obtičati v pirhu, se skriti pod lupino ali na drugi strani pokukati iz lupine. Pirhe, ki so jih ciljali, so položili na tla, na podstavek ali pa so jih držali v roki. Igralec dobi pirhe, ki jih uspešno preseka, v nasprotnem primeru pa mora dati soigralcu kovanec. Ponekod so ciljali tudi pomaranče in redkeje jabolka.
Po drugi svetovni vojni so začele igre s pirhi zamirati, vendar so jih v posameznih krajih obudili. Prvotno predvsem družabne igre so postale tekmovanja z določenimi pravili, ki se po krajih nekoliko razlikujejo. Velikonočne igre s pirhi organizirajo v lokalnih skupnostih, da bi nadaljevali tradicijo. Nekatere dobivajo že turistični pomen in vplivajo na prepoznavnost krajev. Po ljudskem izročilu naj bi v Sevnici ponovno začeli organizirati ciljanje pirhov v začetku 60. let 20. stoletja, v Mirnu pa z novimi pravili leta 1979. Konec 20. stoletja so začeli igre, predvsem ciljanje pirhov, oživljati v Stopičah pri Novem mestu (1991), Kokrici pri Kranju (1994), na Vini Gorici pri Trebnjem in v Šmarjeških Toplicah (2001). Osnovne poteze iger so ohranjene, vendar lokalni organizatorji dodajajo nekatere nove elemente in pravila. Tekmovanja so individualna, ekipna, ponekod igralce delijo po starostnih skupinah in po spolu. Igre potekajo na velikonočno nedeljo ali ponedeljek.