Trikraljevsko koledovanje
Kratek opis
Trikraljevsko koledovanje poteka pred praznikom svetih treh kraljev (6. januar), ko odrasli, mladi ali otroci v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove.
Utemeljitev vpisa
Koledovanje kot obredni obhodi skupin po hišah s petjem pesmi in uprizarjanjem kratkih dramskih besedil na določene praznike ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Konec osemdesetih let 20. stoletja oživljeni trikraljevski koledniki nadaljujejo po drugi svetovni vojni prekinjeno tradicijo. S Trikraljevsko akcijo Misijonskega središča Slovenije so obhodi dobili dodaten pomen in postali bolj množični. Trikraljevski koledniki ohranjajo predvojno tradicijo, skupaj s šego pa ohranjajo tudi pesemsko izročilo, povezano s koledovanjem.
Trikraljevsko koledovanje poteka pred praznikom svetih treh kraljev (6. januar), ko odrasli, mladi ali otroci v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove. S svetimi tremi kralji, imenovanimi tudi »tretji božič« oziroma praznik Gospodovega razglašenja, se zaključuje obdobje dvanajstih svetih dni oziroma »volčjih noči«. Na predvečer ponekod še vedno pokadijo in z blagoslovljeno vodo pokropijo hiše ali stanovanja, na podeželju tudi gospodarska poslopja, gospodinje pa spečejo božični kruh. Na svete tri kralje marsikje podrejo božično drevo in s tem tudi simbolično zaključijo božično-novoletne praznike.
Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Koledovanja največkrat potekajo od božiča oziroma štefanovega (26. december) do svetih treh kraljev. Skupine moških in starejših fantov, ki so pogosto člani pevskih skupin, ter tudi otrok koledujejo po domovih župljanov. V skupini so vedno trije kralji, ki jih največkrat spremljajo angel, pastir, nosilec zvezde in nosilec skrinjice za prispevke. Zapojejo koledniške pesmi in voščijo srečno novo leto ter na vrata ali na podboje vhodnih vrat domov s kredo zapišejo začetnice imen svetih treh kraljev G + M + B (Gašper, Miha, Boltežar), ob njih pa letnico tekočega leta v dveh delih. Namesto zapisa lahko uporabijo tudi nalepko. Ponekod so trikraljevski koledniki obudili tradicijo nabijanja križcev iz vejic cvetnonedeljskih butar na vrata hiš in gospodarskih poslopij, za katere so v preteklosti verjeli, da odganjajo zle sile.
Koledniki naj bi v domove prinašali blagoslov, v zahvalo pa prejemajo darove. Dodaten pomen je dobilo trikraljevsko koledovanje leta 1994/95, ko so na pobudo Misijonskega središča Slovenije v okviru Trikraljevske akcije, ki se je razširila po slovenskih župnijah, začeli zbirati denar za misijone. V njej sodelujejo predvsem otroci in mladi. Od konca devetdesetih let 20. stoletja ena od koledniških skupin obišče tudi predstavnike države in Cerkve.
Dan svetih treh kraljev je bil sprva osrednji krščanski praznik božičnega časa. Trikraljevsko koledovanje sega v 16. ali 17. stoletje, in sicer v tedanje mestne šole. Dijaki so kot trikraljevski koledniki hodili voščit novo leto premožnejšim meščanom, od katerih so nato dobili darove. Pozneje se je koledovanje razširilo tudi na podeželje. Sredi 19. stoletja je bilo trikraljevsko koledovanje razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Božično, novoletno in trikraljevsko koledovanje se je pred prvo svetovno vojno začelo spajati v trikraljevsko. Koledniki so obiskovali domove, peli koledniške pesmi, izvajali krajše dramske prizore ter voščili srečo in zdravje, v zameno pa so dobivali darove. Vsebina pesmi je bila povezana s prihodom svetih treh kraljev. Ponekod so koledovale skupine godcev ali so spremljale kolednike. Na vrata ali podboje hiš so pisali začetnice C + M + B (Christus Mansionem Benedicat / Kristus, blagoslovi to hišo), ki so pozneje prešle v začetnice svetih treh kraljev. O božičnih kolednikih poročata Primož Trubar (1575) in Janez Vajkard Valvasor (1689). Po podatkih Ivana Vrhovnika je bilo trikraljevsko koledovanje med ljubljanskimi čolnarji in mesarji znano že pred letom 1653.
Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje prepovedano, zato je začelo zamirati. Tradicionalna trikraljevska koledovanja s prepevanjem koledniških pesmi in voščili za novo leto so začeli v vaških in urbanih okoljih oživljati konec osemdesetih let 20. stoletja, močno so oživela v devetdesetih letih, tudi z uvedbo Trikraljevske akcije.
Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Koledovanja največkrat potekajo od božiča oziroma štefanovega (26. december) do svetih treh kraljev. Skupine moških in starejših fantov, ki so pogosto člani pevskih skupin, ter tudi otrok koledujejo po domovih župljanov. V skupini so vedno trije kralji, ki jih največkrat spremljajo angel, pastir, nosilec zvezde in nosilec skrinjice za prispevke. Zapojejo koledniške pesmi in voščijo srečno novo leto ter na vrata ali na podboje vhodnih vrat domov s kredo zapišejo začetnice imen svetih treh kraljev G + M + B (Gašper, Miha, Boltežar), ob njih pa letnico tekočega leta v dveh delih. Namesto zapisa lahko uporabijo tudi nalepko. Ponekod so trikraljevski koledniki obudili tradicijo nabijanja križcev iz vejic cvetnonedeljskih butar na vrata hiš in gospodarskih poslopij, za katere so v preteklosti verjeli, da odganjajo zle sile.
Koledniki naj bi v domove prinašali blagoslov, v zahvalo pa prejemajo darove. Dodaten pomen je dobilo trikraljevsko koledovanje leta 1994/95, ko so na pobudo Misijonskega središča Slovenije v okviru Trikraljevske akcije, ki se je razširila po slovenskih župnijah, začeli zbirati denar za misijone. V njej sodelujejo predvsem otroci in mladi. Od konca devetdesetih let 20. stoletja ena od koledniških skupin obišče tudi predstavnike države in Cerkve.
Dan svetih treh kraljev je bil sprva osrednji krščanski praznik božičnega časa. Trikraljevsko koledovanje sega v 16. ali 17. stoletje, in sicer v tedanje mestne šole. Dijaki so kot trikraljevski koledniki hodili voščit novo leto premožnejšim meščanom, od katerih so nato dobili darove. Pozneje se je koledovanje razširilo tudi na podeželje. Sredi 19. stoletja je bilo trikraljevsko koledovanje razširjeno po vseh slovenskih pokrajinah. Božično, novoletno in trikraljevsko koledovanje se je pred prvo svetovno vojno začelo spajati v trikraljevsko. Koledniki so obiskovali domove, peli koledniške pesmi, izvajali krajše dramske prizore ter voščili srečo in zdravje, v zameno pa so dobivali darove. Vsebina pesmi je bila povezana s prihodom svetih treh kraljev. Ponekod so koledovale skupine godcev ali so spremljale kolednike. Na vrata ali podboje hiš so pisali začetnice C + M + B (Christus Mansionem Benedicat / Kristus, blagoslovi to hišo), ki so pozneje prešle v začetnice svetih treh kraljev. O božičnih kolednikih poročata Primož Trubar (1575) in Janez Vajkard Valvasor (1689). Po podatkih Ivana Vrhovnika je bilo trikraljevsko koledovanje med ljubljanskimi čolnarji in mesarji znano že pred letom 1653.
Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje prepovedano, zato je začelo zamirati. Tradicionalna trikraljevska koledovanja s prepevanjem koledniških pesmi in voščili za novo leto so začeli v vaških in urbanih okoljih oživljati konec osemdesetih let 20. stoletja, močno so oživela v devetdesetih letih, tudi z uvedbo Trikraljevske akcije.