Tradicionalno lončarstvo
Kratek opis
Lončarstvo je rokodelsko izdelovanje glinenega posodja in drugih predmetov, s katerim so povezana znanja priprave materiala, rabe orodij, veščine oblikovanja, krašenja in žganja izdelkov. Ohranja tradicionalne tehnike izdelave ter oblike proizvodov.
Utemeljitev vpisa
Lončarstvo je obrtna dejavnost, ki je do množične uporabe kovinske posode v 19. stoletju izdelovalo nujno potrebne predmete vsakdanje uporabe, kot so kuhinjsko in jedilno posodje, posodje za shranjevanje in pitje, okrasne predmete itd. Na slovenskem ozemlju so se ob nahajališčih ustrezne gline razvila pomembna lončarska središča, ki so oskrbovala vaško in mestno prebivalstvo s tovrstnimi lončenimi izdelki. Lončarjem in njihovim družinam je prodaja lončenine zagotavljala pomemben vir dohodkov, tako da je lončarjenje blažilo socialne probleme ljudi. Ohranjanje lončarskih znanj in veščin ter raznolikost lončarskih izdelkov prispevata k razumevanju načina življenja in ljudske tvornosti v preteklosti ter bogatita naš današnji materialni in duhovni svet.
Lončarstvo je rokodelska obrtna dejavnost, ki obsega izdelovanje posodja in drugih uporabnih in okrasnih predmetov iz gline. S tem so povezana znanja priprave materialov, rabe orodij ter oblikovanja, krašenja, loščenja in žganja izdelkov. Lončarstvo se ohranja kot dediščina obrtne tradicije zlasti v krajih, v katerih je bilo zaradi nahajališč ustrezne gline izdelovanje lončenine razvito že v preteklosti. Na Slovenskem so takšna lončarska središča znana po samosvojih vrstah lončenih izdelkov in tudi različnih tehnoloških postopkih njihove izdelave (Pomurje: Filovci, Ljutomer; Štajerska: Prožinska vas; Dolenjska: Šentjernej, Dolenja vas pri Ribnici; okolica Ljubljane: Komenda, Gmajnica).
V nekaterih lončarskih središčih posamezni lončarji nadaljujejo družinsko tradicijo izdelovanja lončenine. Uporabljajo podedovane proizvodne postopke in načine krašenja ter se prilagajajo novim standardom. V sedanjost prenašajo nabor izdelkov stare proizvodnje. Na Slovenskem je še okrog 15 lončarjev, ki sledijo lončarski tradiciji okolja, v katerem delujejo. Po zaslugi lončarskih tečajev narašča število lončarjev.
Lončarsko delo obsega pridobivanje in pripravo gline, oblikovanje izdelkov in njihovo sušenje, žganje, krašenje in loščenje (glaziranje) enkrat žgane lončenine (biskvita) ter končno žganje. Lončarji oblikujejo izdelke prostoročno, v kalupih oziroma modelih in na lončarskem vretenu, ki ga danes večinoma poganja elektromotor. Pri delu uporabljajo orodje in priprave – lesene in kovinske tolkače, modelirke, lopatice, usnjene in polstene trakove, žico in čopiče. Za krašenje lončenine uporabljajo različne engobe ter dovoljene barve in lošče. Izdelke žgejo po oksidacijskem ali redukcijskem postopku v tradicionalnih zidanih lončarskih pečeh, ki jih kurijo z drvmi, in v električnih pečeh, ki so namenjene žganju manjših lončenih izdelkov.
Nabor lončarskih izdelkov obsega raznovrstno posodje za pripravo, uživanje in shranjevanje živil in pijač (pivsko posodje), na primer pekače, potičnice, kozice, pinje, sklede in krožnike, lonce, skodele, solnice, krugle, vrče, pütre, majolike, kozarce, šalice itd. Lončarji izdelujejo tudi različno posodje za vzgojo in hranjenje rastlin, na primer cvetlične lonce, posode za peteršilj, vaze za cvetje. Med lončarskimi izdelki so še kipelne vehe, napajalniki za živali (za perutnino), hranilniki, pepelniki, svečniki ter drugi uporabni in okrasni predmeti. Posebno skupino lončenih izdelkov predstavljajo otroške igrače, med katerimi so najpogostejši različno oblikovane piščali in žvrgolci, ter raznovrstne povečini bajeslovne antropomorfne in zoomorfne okrasne figurice.
Lončarstvo se je v današnji čas ohranilo kot dediščina obrtne tradicije vaških in mestnih lončarjev. Sodi med najstarejše obrti na Slovenskem. Prvi zapisi o lončarjih ob reki Dreti so iz leta 1340, prva omemba ljubljanskega lončarja je iz leta 1391. Lončarstvo je obstajalo kot poklicna obrt, na podeželju pa je bilo lončarstvo razvito večinoma kot domača obrt. Pomembna lončarska središča so nastala ob nahajališčih gline (Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Krško polje, Šentjernejsko polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje, Bela krajina). Lončarji so izdelke prodajali doma ali na sejmih, lončenino pa so tovorili tudi v bolj oddaljene kraje.
S pojavom litoželeznega in pozneje pločevinastega kuhinjskega posodja ter s pojavom štedilnikov je lončarstvo ob koncu 19. stoletja močno nazadovalo. Na podeželju se je zaradi uporabe krušnih lončenih peči raba lončenine ponekod ohranjala do časa po drugi svetovni vojni.
V nekaterih lončarskih središčih posamezni lončarji nadaljujejo družinsko tradicijo izdelovanja lončenine. Uporabljajo podedovane proizvodne postopke in načine krašenja ter se prilagajajo novim standardom. V sedanjost prenašajo nabor izdelkov stare proizvodnje. Na Slovenskem je še okrog 15 lončarjev, ki sledijo lončarski tradiciji okolja, v katerem delujejo. Po zaslugi lončarskih tečajev narašča število lončarjev.
Lončarsko delo obsega pridobivanje in pripravo gline, oblikovanje izdelkov in njihovo sušenje, žganje, krašenje in loščenje (glaziranje) enkrat žgane lončenine (biskvita) ter končno žganje. Lončarji oblikujejo izdelke prostoročno, v kalupih oziroma modelih in na lončarskem vretenu, ki ga danes večinoma poganja elektromotor. Pri delu uporabljajo orodje in priprave – lesene in kovinske tolkače, modelirke, lopatice, usnjene in polstene trakove, žico in čopiče. Za krašenje lončenine uporabljajo različne engobe ter dovoljene barve in lošče. Izdelke žgejo po oksidacijskem ali redukcijskem postopku v tradicionalnih zidanih lončarskih pečeh, ki jih kurijo z drvmi, in v električnih pečeh, ki so namenjene žganju manjših lončenih izdelkov.
Nabor lončarskih izdelkov obsega raznovrstno posodje za pripravo, uživanje in shranjevanje živil in pijač (pivsko posodje), na primer pekače, potičnice, kozice, pinje, sklede in krožnike, lonce, skodele, solnice, krugle, vrče, pütre, majolike, kozarce, šalice itd. Lončarji izdelujejo tudi različno posodje za vzgojo in hranjenje rastlin, na primer cvetlične lonce, posode za peteršilj, vaze za cvetje. Med lončarskimi izdelki so še kipelne vehe, napajalniki za živali (za perutnino), hranilniki, pepelniki, svečniki ter drugi uporabni in okrasni predmeti. Posebno skupino lončenih izdelkov predstavljajo otroške igrače, med katerimi so najpogostejši različno oblikovane piščali in žvrgolci, ter raznovrstne povečini bajeslovne antropomorfne in zoomorfne okrasne figurice.
Lončarstvo se je v današnji čas ohranilo kot dediščina obrtne tradicije vaških in mestnih lončarjev. Sodi med najstarejše obrti na Slovenskem. Prvi zapisi o lončarjih ob reki Dreti so iz leta 1340, prva omemba ljubljanskega lončarja je iz leta 1391. Lončarstvo je obstajalo kot poklicna obrt, na podeželju pa je bilo lončarstvo razvito večinoma kot domača obrt. Pomembna lončarska središča so nastala ob nahajališčih gline (Ljubno na Gorenjskem, Komenda, Ribniška dolina, Krško polje, Šentjernejsko polje, okolica Celja, Dravsko in Ptujsko polje, Prekmurje, Bela krajina). Lončarji so izdelke prodajali doma ali na sejmih, lončenino pa so tovorili tudi v bolj oddaljene kraje.
S pojavom litoželeznega in pozneje pločevinastega kuhinjskega posodja ter s pojavom štedilnikov je lončarstvo ob koncu 19. stoletja močno nazadovalo. Na podeželju se je zaradi uporabe krušnih lončenih peči raba lončenine ponekod ohranjala do časa po drugi svetovni vojni.