Tamburaštvo
Kratek opis
Tamburaštvo je skupinsko igranje na glasbila iz družine tamburic. Sodi med ljubiteljsko glasbeno dejavnost in ima na Slovenskem bogato zgodovino tako v ljubiteljski kulturi kakor tudi v različnih glasbenih praksah, povezanih z ljudskim izročilom.
Utemeljitev vpisa
Tamburaštvo je pomembna in prepoznavna oblika ljubiteljske glasbene dejavnosti, ki ima v Sloveniji bogato tradicijo. Od začetka je povezano s slovensko narodno zavestjo in z identiteto slovanstva. Poleg sodobnega tamburaštva, ki temelji na tehnično izpopolnjenih glasbilih kvartne sremske uglasitve ter na izobraževalni dejavnosti Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti (JSKD) in poučevanja v glasbenih šolah, so prisotne tudi oblike tamburaštva, ki imajo tesnejšo vez s tradicijo in z ljudskoglasbenim izročilom. Te s svojim značilnim zvokom in izvajanjem, temelječ na Farkaševem sistemu, pripomorejo k raznolikosti tamburaške glasbe v slovenskem prostoru.
Tamburaštvo je skupinsko igranje na glasbila iz družine tamburic, ki so kordofona glasbila v skupini brenkal. Tamburice se razlikujejo po velikosti, obliki, uglasitvi in številu strun, zvoku ter glasbeni vlogi v zasedbi. V Sloveniji so se zanje uveljavila predvsem poimenovanja: bisernica, brač, čelovič, (tamburaško) čelo, bugarija in berda. Bisernica in brač sta vodilni melodični glasbili, čelovič in čelo imata v zasedbi predvsem harmonsko vlogo, bugarija služi za akordično in ritmično spremljavo, berda pa je basovsko glasbilo. Na vse tamburaške inštrumente se igra s trzalico (plektrumom), izdelano iz naravnih (npr. živalska koža, lubje, živalski rog) ali umetnih snovi, posebnost in značilnost igranja pa je tremoliranje (trzanje).
Obstajajo različne tamburaške zasedbe (za večje se je uveljavilo predvsem poimenovanje tamburaški zbor, pozneje tudi orkester), ki se razlikujejo tako po številu in zastopanosti posameznih vrst tamburic v zasedbi kakor tudi po repertoarju in namenu delovanja. Poznamo tudi različne sisteme uglasitve tamburic. Danes se uporablja skoraj izključno štiriglasni kvartni (t. i. sremski) sistem, ki se je na začetku 20. stoletja razvil v Bački in Sremu. Nekdaj pa se je na Slovenskem uporabljal predvsem dvoglasni kvintni sistem, ki ga je propagiral in zanj napisal prvi priročnik za igranje Milutin Farkaš (1865–1923) ter se po njem tudi imenuje.
Tamburaštvo sodi med ljubiteljsko glasbeno dejavnost in ima v Sloveniji bogato zgodovino. Razširjeno je povsod po Sloveniji. Udejstvovanje v tamburaških zasedbah je praviloma prostočasna dejavnost glasbenih navdušencev in vključuje predvsem tamburaške samouke, ki imajo pogosto (drugo) formalno glasbeno izobrazbo. Sodelujočim pomeni pomembno obliko družabnega življenja, ki ga sestavljajo redne vaje in nastopi ob različnih javnih ali zasebnih priložnostih. Repertoar, ki je bil v začetku povezan z oblikovanjem narodne zavesti in se je naslanjal na slovanstvo, se je skozi desetletja dopolnjeval s skladbami raznovrstnih glasbenih žanrov v aranžmajih za tamburaške zasedbe in avtorskimi skladbami, pisanimi posebej zanje.
Prve tamburaške zasedbe so se začele pojavljati od konca 19. stoletja predvsem v večjih mestih (npr. Trstu, Ljubljani, Kranju, Metliki, Celju, Kamniku, Mariboru, Gorici, Vrhniki), pred 2. svetovno vojno pa je bilo tamburaštvo že tako priljubljeno, da je imel skoraj vsak večji kraj svoj tamburaški zbor. Začetki tamburaštva so močno povezani z utrjevanjem narodne zavesti. Tamburaštvo se je razvijalo med meščanstvom in delavstvom kot društvena dejavnost, od tam pa je prehajalo tudi v ljudsko izročilo ruralnega okolja, v katerem so se nekatere tamburaške zasedbe in glasbila uveljavili tudi v ljudskoglasbenih praksah. Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja je pod okriljem organizacij za ljubiteljsko kulturo organizirano strokovno usmerjanje igranja na tamburice in delovanja tamburaških skupin; poleg različnih revijalnih in drugih srečanj tamburaških zasedb skrbijo tudi za načrtno in kontinuirano izobraževanje, delavnice in razvijanje tamburaštva. Igranje na tamburice kot 'ljudsko glasbilo' poučujejo tudi v glasbenih šolah, kar omogoča pridobivanje znanja igranja tega glasbila kot formalno osnovno glasbeno izobraževanje. Čeprav veljajo tamburice za razmeroma mlado ljudsko glasbilo, se je v preteklosti povsod po Sloveniji izoblikovala značilna ljudskoglasbena tamburaška izvajalska praksa. Temeljila je na dvoglasnem kvintnem Farkaševem sistemu in je bila pogosto posredovana z izročilom. Danes je skoraj povsem izginila in jo ohranjajo le še posamezne skupine v Beli krajini in Prekmurju.
Obstajajo različne tamburaške zasedbe (za večje se je uveljavilo predvsem poimenovanje tamburaški zbor, pozneje tudi orkester), ki se razlikujejo tako po številu in zastopanosti posameznih vrst tamburic v zasedbi kakor tudi po repertoarju in namenu delovanja. Poznamo tudi različne sisteme uglasitve tamburic. Danes se uporablja skoraj izključno štiriglasni kvartni (t. i. sremski) sistem, ki se je na začetku 20. stoletja razvil v Bački in Sremu. Nekdaj pa se je na Slovenskem uporabljal predvsem dvoglasni kvintni sistem, ki ga je propagiral in zanj napisal prvi priročnik za igranje Milutin Farkaš (1865–1923) ter se po njem tudi imenuje.
Tamburaštvo sodi med ljubiteljsko glasbeno dejavnost in ima v Sloveniji bogato zgodovino. Razširjeno je povsod po Sloveniji. Udejstvovanje v tamburaških zasedbah je praviloma prostočasna dejavnost glasbenih navdušencev in vključuje predvsem tamburaške samouke, ki imajo pogosto (drugo) formalno glasbeno izobrazbo. Sodelujočim pomeni pomembno obliko družabnega življenja, ki ga sestavljajo redne vaje in nastopi ob različnih javnih ali zasebnih priložnostih. Repertoar, ki je bil v začetku povezan z oblikovanjem narodne zavesti in se je naslanjal na slovanstvo, se je skozi desetletja dopolnjeval s skladbami raznovrstnih glasbenih žanrov v aranžmajih za tamburaške zasedbe in avtorskimi skladbami, pisanimi posebej zanje.
Prve tamburaške zasedbe so se začele pojavljati od konca 19. stoletja predvsem v večjih mestih (npr. Trstu, Ljubljani, Kranju, Metliki, Celju, Kamniku, Mariboru, Gorici, Vrhniki), pred 2. svetovno vojno pa je bilo tamburaštvo že tako priljubljeno, da je imel skoraj vsak večji kraj svoj tamburaški zbor. Začetki tamburaštva so močno povezani z utrjevanjem narodne zavesti. Tamburaštvo se je razvijalo med meščanstvom in delavstvom kot društvena dejavnost, od tam pa je prehajalo tudi v ljudsko izročilo ruralnega okolja, v katerem so se nekatere tamburaške zasedbe in glasbila uveljavili tudi v ljudskoglasbenih praksah. Od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja je pod okriljem organizacij za ljubiteljsko kulturo organizirano strokovno usmerjanje igranja na tamburice in delovanja tamburaških skupin; poleg različnih revijalnih in drugih srečanj tamburaških zasedb skrbijo tudi za načrtno in kontinuirano izobraževanje, delavnice in razvijanje tamburaštva. Igranje na tamburice kot 'ljudsko glasbilo' poučujejo tudi v glasbenih šolah, kar omogoča pridobivanje znanja igranja tega glasbila kot formalno osnovno glasbeno izobraževanje. Čeprav veljajo tamburice za razmeroma mlado ljudsko glasbilo, se je v preteklosti povsod po Sloveniji izoblikovala značilna ljudskoglasbena tamburaška izvajalska praksa. Temeljila je na dvoglasnem kvintnem Farkaševem sistemu in je bila pogosto posredovana z izročilom. Danes je skoraj povsem izginila in jo ohranjajo le še posamezne skupine v Beli krajini in Prekmurju.