Sušenje sadja
Kratek opis
Sušenje je eden najstarejših načinov trajnejšega shranjevanja sadja. Suho sadje je bilo nekdaj pomemben dodatek k prehrani, danes je sestavni del zdravih in energetsko bogatih obrokov. Sadje sušijo na zraku, v peči, sušilnicah ali sušilnikih.
Utemeljitev vpisa
V desetletjih po drugi svetovni vojni se je sušenje sadja opuščalo, a se ta dejavnost znova oživlja in postaja vse pomembnejša. Posušeno sadje pridobiva veljavo zaradi koncentriranih koristnih snovi, ki blagodejno vplivajo na zdravje. Obenem se kaže tudi želja po čim večji samooskrbi, pa tudi po zaslužku, ki ga posušeno sadje prinaša kot dodatna dejavnost na kmetijah.
Oživljajo se tradicionalni načini sušenja sadja v nekaterih vaških sušilnicah, ki jih prenavljajo in vzdržujejo; te ponovno postajajo tudi prostori za srečevanja in promocije sušenja sadja med vsemi generacijami.
Tradicionalni način sušenja sadja je med ljudmi še zelo živ in se prenaša s starejših na mlajše v razširjenih družinah ali znotraj vaških skupnosti. Ohranja in z novimi znanji se dopolnjuje tako tradicionalno sušenje na zraku ali soncu kot v pečeh in na njih ter v zasebnih ali vaških sušilnicah po Sloveniji. Še posebej množično je sušenje sadja z manjšimi električnimi sušilniki in sušilnimi omarami. V Sloveniji se s sušenjem sadja profesionalno ukvarja kar nekaj večjih obratov in vsaj petdeset družinskih kmetij.
Nezanemarljiv je tudi trud pospeševalcev Kmetijsko gozdarske zbornice, ki ob spodbujanju naprednega sadjarstva motivirajo ljudi za trajnostno naravnane načine shranjevanja sadja, kamor sodi tudi sušenje.
Oživljajo se tradicionalni načini sušenja sadja v nekaterih vaških sušilnicah, ki jih prenavljajo in vzdržujejo; te ponovno postajajo tudi prostori za srečevanja in promocije sušenja sadja med vsemi generacijami.
Tradicionalni način sušenja sadja je med ljudmi še zelo živ in se prenaša s starejših na mlajše v razširjenih družinah ali znotraj vaških skupnosti. Ohranja in z novimi znanji se dopolnjuje tako tradicionalno sušenje na zraku ali soncu kot v pečeh in na njih ter v zasebnih ali vaških sušilnicah po Sloveniji. Še posebej množično je sušenje sadja z manjšimi električnimi sušilniki in sušilnimi omarami. V Sloveniji se s sušenjem sadja profesionalno ukvarja kar nekaj večjih obratov in vsaj petdeset družinskih kmetij.
Nezanemarljiv je tudi trud pospeševalcev Kmetijsko gozdarske zbornice, ki ob spodbujanju naprednega sadjarstva motivirajo ljudi za trajnostno naravnane načine shranjevanja sadja, kamor sodi tudi sušenje.
Sušenje je eden najstarejših načinov trajnejšega shranjevanja sadja. Nekdaj je bilo suho sadje pomemben del prehrane v zimskem času, dandanes, ko sadje skladiščijo v hladilnicah, pa je zdrav posladek ali del naravnih in energijsko bogatih obrokov.
Najstarejši in najpreprostejši način sušenja sadja je sušenje na soncu. To je dolgotrajen postopek, ki je za naše podnebne razmere večinoma neprimeren in ga prakticirajo le na nekaterih primorskih območjih. Sadje sušijo tudi v kmečkih ali lončenih pečeh in na njih, v nekaterih vaseh imajo še ohranjene vaške sušilnice. V preteklosti so v sklopu domačij za sušenje sadja (in lanu) gradili posebne sušilnice – pajštve, ki jih nekateri še vzdržujejo in uporabljajo. Takšne, običajno majhne sušilnice s tremi ali štirimi lesami zadoščajo, da se posuši sadje za domače potrebe. V novejšem času po domovih sušijo manjše količine sadja tudi v pečicah in električnih sušilnikih, ki omogočajo hitrejše sušenje.
Za sušenje je primerna večina vrst sadja, a najbolj pogosto sušijo slive, jabolka in hruške, pa tudi druge doma pridelane ali nabrane sadeže, kot so kakiji, marelice, fige, kiviji, češnje, breskve, jagodičevje. V Goriških brdih še poznajo način sušenja sliv, ki jih pred sušenjem olupijo, nato žveplajo in tako dobijo t. i. prunele. Dejavnost naj bi se tu razširila po letu 1800, v 20. stoletju se je pojavila še na Bizeljskem.
Pomembno je, da je sadje za sušenje zdravo in primerno zrelo. Za jabolka in hruške je priporočljivo, da po obiranju nekaj časa stojijo, da dosežejo pravo zrelost. Ker mora biti sadje za sušenje kakovostno in mora imeti pravo razmerje med sladkorjem in kislino, ga je treba odbrati, zaradi ostankov škropiva in prahu oprati, lahko tudi olupiti, nekatere vrste izkoščičiti in razrezati na rezine, krhlje ali kolute. Nekatere vrste sadja sušijo cele, na primer hruške tepke. Sadje lahko pred sušenjem obdelajo z antioksidanti (žveplom, C-vitaminom ali citronsko kislino) in se s tem izognejo oksidaciji, obenem pa podaljšajo obstojnost. Ta se podaljšuje tudi z dimljenjem.
Sveže in očiščeno ter narezano sadje enakomerno razporedijo na lese ali podstavke ter dajo sušiti. V peči ali sušilnici se suši na temperaturi okoli 50 stopinj. Sušenje v sušilnicah traja običajno tri do štiri dni in je odvisno od debeline in vrste sadja ter načina sušenja. Med sušenjem sadje večkrat preberejo in pospravijo že posušene sadeže. Lese prestavljajo, da je sušenje enakomernejše, pri čemer drva pokladajo zmerno, približno na štiri ure. Bistveno je, da se videz in okus sadja med sušenjem čim manj spremenita, tako da suho sadje ohrani značilno barvo in je okus čim bliže svežemu. Kakovostno posušeno sadje ne potrebuje nobenega konzervansa. V primerni, pred mrčesom zaščiteni shrambi lahko posušeno sadje hranimo eno, največ dve leti.
Sadeže so sušili in shranjevali že v pradavnini in tudi Slovani so ob naselitvi v Vzhodne Alpe poznali jabolka, hruške, slive in češnje. Valvasor je v 17. stoletju poročal o razvitem sadjarstvu v številnih slovenskih krajih, tudi o sušenju breskev in sliv, ki so jih olupili, jim odstranili koščice in jih posušili v pečeh ali sušilnicah. Suho sadje so kuhali v močnikih, kaši in kompotih, ponekod so za božič pekli sadni kruh 'krhljak'.
Nove načine sušenja sadja so spodbudili presežki sadja zaradi naprednega sadjarstva od konca 18. stoletja. Na nekaterih domačijah z več sadja so od 19. stoletja bolj množično postavljali sušilnice – pajštve, ki ponekod delujejo še danes. Najpreprostejše so dimne sušilnice. Pozneje pa so, da bi se znebili značilnega vonja in okusa po dimu, začeli postavljati sušilnice z zaprtim kuriščem, nad katerim je bil prostor za sušenje z lesami. Toplota ogreva strop kurišča, topel zrak pa v prostor prehaja skozi odprtine in se dviga mimo sadja.
Poseben pojav so vaške sušilnice, ki so povezovale vaško in širšo skupnost ter so jih ustanavljala sadjarska in kmetijska društva, zlasti med prvo in drugo svetovno vojno. Množično sušenje sadja je ob spremenjenih socialno-ekonomskih razmerah začelo zamirati v desetletjih po drugi svetovni vojni, a sušilnice danes ponekod obnavljajo, te znova delujejo in so v jesensko-zimskem času prostor za srečevanje in sodelovanje.
Najstarejši in najpreprostejši način sušenja sadja je sušenje na soncu. To je dolgotrajen postopek, ki je za naše podnebne razmere večinoma neprimeren in ga prakticirajo le na nekaterih primorskih območjih. Sadje sušijo tudi v kmečkih ali lončenih pečeh in na njih, v nekaterih vaseh imajo še ohranjene vaške sušilnice. V preteklosti so v sklopu domačij za sušenje sadja (in lanu) gradili posebne sušilnice – pajštve, ki jih nekateri še vzdržujejo in uporabljajo. Takšne, običajno majhne sušilnice s tremi ali štirimi lesami zadoščajo, da se posuši sadje za domače potrebe. V novejšem času po domovih sušijo manjše količine sadja tudi v pečicah in električnih sušilnikih, ki omogočajo hitrejše sušenje.
Za sušenje je primerna večina vrst sadja, a najbolj pogosto sušijo slive, jabolka in hruške, pa tudi druge doma pridelane ali nabrane sadeže, kot so kakiji, marelice, fige, kiviji, češnje, breskve, jagodičevje. V Goriških brdih še poznajo način sušenja sliv, ki jih pred sušenjem olupijo, nato žveplajo in tako dobijo t. i. prunele. Dejavnost naj bi se tu razširila po letu 1800, v 20. stoletju se je pojavila še na Bizeljskem.
Pomembno je, da je sadje za sušenje zdravo in primerno zrelo. Za jabolka in hruške je priporočljivo, da po obiranju nekaj časa stojijo, da dosežejo pravo zrelost. Ker mora biti sadje za sušenje kakovostno in mora imeti pravo razmerje med sladkorjem in kislino, ga je treba odbrati, zaradi ostankov škropiva in prahu oprati, lahko tudi olupiti, nekatere vrste izkoščičiti in razrezati na rezine, krhlje ali kolute. Nekatere vrste sadja sušijo cele, na primer hruške tepke. Sadje lahko pred sušenjem obdelajo z antioksidanti (žveplom, C-vitaminom ali citronsko kislino) in se s tem izognejo oksidaciji, obenem pa podaljšajo obstojnost. Ta se podaljšuje tudi z dimljenjem.
Sveže in očiščeno ter narezano sadje enakomerno razporedijo na lese ali podstavke ter dajo sušiti. V peči ali sušilnici se suši na temperaturi okoli 50 stopinj. Sušenje v sušilnicah traja običajno tri do štiri dni in je odvisno od debeline in vrste sadja ter načina sušenja. Med sušenjem sadje večkrat preberejo in pospravijo že posušene sadeže. Lese prestavljajo, da je sušenje enakomernejše, pri čemer drva pokladajo zmerno, približno na štiri ure. Bistveno je, da se videz in okus sadja med sušenjem čim manj spremenita, tako da suho sadje ohrani značilno barvo in je okus čim bliže svežemu. Kakovostno posušeno sadje ne potrebuje nobenega konzervansa. V primerni, pred mrčesom zaščiteni shrambi lahko posušeno sadje hranimo eno, največ dve leti.
Sadeže so sušili in shranjevali že v pradavnini in tudi Slovani so ob naselitvi v Vzhodne Alpe poznali jabolka, hruške, slive in češnje. Valvasor je v 17. stoletju poročal o razvitem sadjarstvu v številnih slovenskih krajih, tudi o sušenju breskev in sliv, ki so jih olupili, jim odstranili koščice in jih posušili v pečeh ali sušilnicah. Suho sadje so kuhali v močnikih, kaši in kompotih, ponekod so za božič pekli sadni kruh 'krhljak'.
Nove načine sušenja sadja so spodbudili presežki sadja zaradi naprednega sadjarstva od konca 18. stoletja. Na nekaterih domačijah z več sadja so od 19. stoletja bolj množično postavljali sušilnice – pajštve, ki ponekod delujejo še danes. Najpreprostejše so dimne sušilnice. Pozneje pa so, da bi se znebili značilnega vonja in okusa po dimu, začeli postavljati sušilnice z zaprtim kuriščem, nad katerim je bil prostor za sušenje z lesami. Toplota ogreva strop kurišča, topel zrak pa v prostor prehaja skozi odprtine in se dviga mimo sadja.
Poseben pojav so vaške sušilnice, ki so povezovale vaško in širšo skupnost ter so jih ustanavljala sadjarska in kmetijska društva, zlasti med prvo in drugo svetovno vojno. Množično sušenje sadja je ob spremenjenih socialno-ekonomskih razmerah začelo zamirati v desetletjih po drugi svetovni vojni, a sušilnice danes ponekod obnavljajo, te znova delujejo in so v jesensko-zimskem času prostor za srečevanje in sodelovanje.