Streljanje z možnarji
Kratek opis
Streljanje ali pokanje z možnarji je tradicionalna oblika praznovanja velike noči, prvega maja in nekaterih lokalnih praznikov ter slovesnosti. Izvira iz ljudskega prepričanja, da hrup odganja zle sile. Izvajajo ga skupine možnaristov po vsej Sloveniji.
Utemeljitev vpisa
Streljanje z možnarji je ena od oblik praznovanja verskih in lokalnih praznikov in praznovanj. V Sloveniji sega vsaj v sredo 19. stoletja. Pokanje je močno ukoreninjeno med ljudmi. Po drugi svetovni vojni, ko je socialistična oblast prepovedala javno obeleževanje verskih praznikov, so streljanje prenesli na praznovanje prvega maja. Verske praznike so ponovno začeli obeleževati v osemdesetih letih 20. stoletja. V krajih, kjer ima streljanje z možnarji dolgo tradicijo in je zasidrano v zavesti prebivalcev, predstavlja pomemben del lokalne identitete, zato ga tamkajšnje skupine možnaristov, združene v društva, ohranjajo in prenašajo svoja znanja na mlajše generacije.
Streljanje ali pokanje z možnarji je znano po vsej Sloveniji. Izvira iz ljudskega prepričanja, da je pokanje kot oblika hrupa sredstvo za odganjanje zlih sil. V številnih krajih se je tradicionalno streljanje z možnarji kot del praznovanja velike noči, prvega maja in nekaterih lokalnih praznikov ter slovesnosti ohranilo do danes.
Z možnarji streljajo največkrat polnoletni moški, od konca 20. stoletja tudi ženske. Skupine strelcev, ki od konca 20. stoletja delujejo tudi v okviru lokalnih društev, vodi najbolj izkušeni možnarist. Streljanje z možnarji je zelo nevarno, zato potrebujejo možnaristi znanje, povezano s pripravo možnarjev in streljanjem, ki se prenaša znotraj družin, skupin možnaristov in lokalnih skupnosti.
Možnarji (možarji, moužnarji, možnarci, možarci) so železni cevasti pripomočki v obliki šest do osemstrane prizme. Zgoraj so odprti, na spodnjem delu možnarja je odprtina za prižiganje smodnika. Največkrat so visoki od 10 do 100 cm in tehtajo od dveh do več kot sto kilogramov. Strelja se z litoželeznimi in kovaško izdelanimi možnarji, ki jih uporablja že več generacij v posameznih družinah ali lokalnih skupnostih ali z novejšimi struženimi možnarji. Vse zaradi varnosti redno pregledujejo.
Možnarje polnijo (nabijajo) le izkušeni možnaristi. Dno možnarja napolnijo s kupljenim ali z doma narejenim smodnikom iz zmletega oglja korenin vinske trte ali grma krhlike, po zidovih nastrganega solitra in kupljenega žvepla za razkuževanje vinskih sodov. Smodnik prekrijejo s papirjem ali polstjo. Do vrha možnar zapolnijo z žaganjem, vlažnim finim peskom, ilovico ali prstjo. Vsa polnila dobro potlačijo z leseno ali bakreno palico in kladivom.
Zaradi varnosti streljajo na mestih, ki niso blizu stavb in ljudi. Možnarje vkopljejo v zemljo in vse obrnejo v isto smer ter pazijo, da izstrelki ne bi koga zadeli ali povzročili požara. Pri luknjici jih prižigajo z vžigalnimi vrvicami ali z varnostne razdalje s pomočjo dva do tri metre dolgih bakel ali palic, ki imajo na koncu gorečo cunjo ali razžarjeno kovinsko konico. Možnarji lahko pokajo hkrati ali zaporedoma. Časovno zaporedje in ritem streljanja možnaristi določijo pred streljanjem. Potek usmerja vodja skupine.
Streli možnarjev največkrat spremljajo blagoslov velikonočnega žegna in vstajenjsko procesijo ter so del prvomajske budnice. Streljajo tudi ob lokalnih praznikih. Nekatere skupine možnaristov, ki jim streljanje pomeni tudi obliko druženja in zabave, občasno gostujejo izven lokalne skupnosti.
Možnarji so se razvili iz strelskih topov oziroma signalnih topičev. Najstarejša doslej znana omemba prazničnega streljanja z možnarji na slovenskem podeželju je iz let 1772 in 1773. Bolj množično se je uveljavilo v prvi polovici 19. stoletja z razvojem železolivarstva. Iz istega obdobja so tudi prva poročila o nesrečah pri streljanju. Najstarejši ohranjeni možnarji so iz srede 19. stoletja. Z možnarji so streljali proti toči ter za polnočnico, ob blagoslovu velikonočnih jedi, med vstajenjskimi procesijami in ob kurjenju velikonočnih kresov. Streli iz možnarjev so spremljali vaška žegnanja, prihod imenitnih gostov, npr. škofa za birmo, in različna druga praznovanja, npr. namestitev novih cerkvenih zvonov. Strelci so si marsikje nadeli bele ženske predpasnike. Možnarje so hranili v cerkvah ali lastniki posameznih kmetij. Smodnik je bil dostopen v rudarskih krajih, blizu kamnolomov, ob železnici, imeli so ga lovci. Ponekod so ga izdelovali sami. Po 1945 so zaradi prepovedi streljanja ob verskih praznikih uporabljali možnarje za prvi maj. Med svetovnima vojnama se je uveljavilo tudi pokanje z manj nevarnim in bolj dostopnim karbidom s pripomočki kot so konzerve, kangle za mleko, sodi in druge kovinske posode, s katerimi pokajo ponekod tudi danes.
Z možnarji streljajo največkrat polnoletni moški, od konca 20. stoletja tudi ženske. Skupine strelcev, ki od konca 20. stoletja delujejo tudi v okviru lokalnih društev, vodi najbolj izkušeni možnarist. Streljanje z možnarji je zelo nevarno, zato potrebujejo možnaristi znanje, povezano s pripravo možnarjev in streljanjem, ki se prenaša znotraj družin, skupin možnaristov in lokalnih skupnosti.
Možnarji (možarji, moužnarji, možnarci, možarci) so železni cevasti pripomočki v obliki šest do osemstrane prizme. Zgoraj so odprti, na spodnjem delu možnarja je odprtina za prižiganje smodnika. Največkrat so visoki od 10 do 100 cm in tehtajo od dveh do več kot sto kilogramov. Strelja se z litoželeznimi in kovaško izdelanimi možnarji, ki jih uporablja že več generacij v posameznih družinah ali lokalnih skupnostih ali z novejšimi struženimi možnarji. Vse zaradi varnosti redno pregledujejo.
Možnarje polnijo (nabijajo) le izkušeni možnaristi. Dno možnarja napolnijo s kupljenim ali z doma narejenim smodnikom iz zmletega oglja korenin vinske trte ali grma krhlike, po zidovih nastrganega solitra in kupljenega žvepla za razkuževanje vinskih sodov. Smodnik prekrijejo s papirjem ali polstjo. Do vrha možnar zapolnijo z žaganjem, vlažnim finim peskom, ilovico ali prstjo. Vsa polnila dobro potlačijo z leseno ali bakreno palico in kladivom.
Zaradi varnosti streljajo na mestih, ki niso blizu stavb in ljudi. Možnarje vkopljejo v zemljo in vse obrnejo v isto smer ter pazijo, da izstrelki ne bi koga zadeli ali povzročili požara. Pri luknjici jih prižigajo z vžigalnimi vrvicami ali z varnostne razdalje s pomočjo dva do tri metre dolgih bakel ali palic, ki imajo na koncu gorečo cunjo ali razžarjeno kovinsko konico. Možnarji lahko pokajo hkrati ali zaporedoma. Časovno zaporedje in ritem streljanja možnaristi določijo pred streljanjem. Potek usmerja vodja skupine.
Streli možnarjev največkrat spremljajo blagoslov velikonočnega žegna in vstajenjsko procesijo ter so del prvomajske budnice. Streljajo tudi ob lokalnih praznikih. Nekatere skupine možnaristov, ki jim streljanje pomeni tudi obliko druženja in zabave, občasno gostujejo izven lokalne skupnosti.
Možnarji so se razvili iz strelskih topov oziroma signalnih topičev. Najstarejša doslej znana omemba prazničnega streljanja z možnarji na slovenskem podeželju je iz let 1772 in 1773. Bolj množično se je uveljavilo v prvi polovici 19. stoletja z razvojem železolivarstva. Iz istega obdobja so tudi prva poročila o nesrečah pri streljanju. Najstarejši ohranjeni možnarji so iz srede 19. stoletja. Z možnarji so streljali proti toči ter za polnočnico, ob blagoslovu velikonočnih jedi, med vstajenjskimi procesijami in ob kurjenju velikonočnih kresov. Streli iz možnarjev so spremljali vaška žegnanja, prihod imenitnih gostov, npr. škofa za birmo, in različna druga praznovanja, npr. namestitev novih cerkvenih zvonov. Strelci so si marsikje nadeli bele ženske predpasnike. Možnarje so hranili v cerkvah ali lastniki posameznih kmetij. Smodnik je bil dostopen v rudarskih krajih, blizu kamnolomov, ob železnici, imeli so ga lovci. Ponekod so ga izdelovali sami. Po 1945 so zaradi prepovedi streljanja ob verskih praznikih uporabljali možnarje za prvi maj. Med svetovnima vojnama se je uveljavilo tudi pokanje z manj nevarnim in bolj dostopnim karbidom s pripomočki kot so konzerve, kangle za mleko, sodi in druge kovinske posode, s katerimi pokajo ponekod tudi danes.