Soriški govor
Kratek opis
Soriški govor je delno slovenizirano tirolsko (nemško) narečje, ki ga govorijo le še redki prebivalci zgornjega dela Selške doline, potomci tirolskih nemško govorečih priseljencev iz 13. stoletja, v Sorici, Danjah in sosednjih vaseh pod Ratitovcem v Občini Železniki.
Utemeljitev vpisa
Za razvoj in obstoj vsakega jezika je pomembna njegova raba – narečje v Sorici in bližnjih vaseh so tamkajšnji prebivalci ohranjali s spontanim prenašanjem iz roda v rod, neovirano so ga uporabljali od 13. do konca 19. stoletja, v prvi polovici 20. stoletja pa se je zaradi vzpostavitve šole v Sorici začel umikati v zasebno rabo domačega ognjišča. Postal je t. i. hišni/družinski jezik, aktivno so ga v vsakodnevni komunikaciji med seboj uporabljali vse do konca druge svetovne vojne, ko takratne družbene okoliščine tovrstnemu govornemu izražanju niso bile več naklonjene. Kljub temu so nekateri posamezniki ohranili materni jezik in ga zaradi zmanjšanih možnosti rabe v okrnjeni podobi prenesli na mlajše rodove; slednji ga (kot posamezniki in društva) skušajo ohraniti in uporabljati v različnih govornih položajih – tako v domačem okolju kot na različnih kulturnih, družabnih in turističnih prireditvah. Ob raziskovanju krajevne zgodovine in jezika pripravljajo tudi različne (poljudnostrokovne) publikacije o svojem delno sloveniziranem nemškem govoru oz. “dajnarski šprahi”. Hkrati se seznanjajo tudi z znanstvenimi publikacijami o raziskavah tega nemškega jezikovnega otoka. Od začetka 21. stoletja se z raziskovanjem tega jezika ukvarja zlasti zgodovinar Miha Markelj.
Vse to pomaga pri ohranjanju in krepitvi lokalne identitete in krepitvi kompetence govorcev tega jezika v različnih govornih položajih v domačem okolju. Z dokumentiranjem lokalne žive kulturne dediščine, katere pomemben element je jezik, skušajo domačini ne le ohraniti, temveč tudi čim bolj razvijati svojo izginjajočo dediščino.
Vpis soriškega govora v Register nesnovne kulturne dediščine bo pozitivno prispeval k njegovemu ohranjanju, revitalizaciji in prenašanju na mlajše generacije vasi pod Ratitovcem.
Vse to pomaga pri ohranjanju in krepitvi lokalne identitete in krepitvi kompetence govorcev tega jezika v različnih govornih položajih v domačem okolju. Z dokumentiranjem lokalne žive kulturne dediščine, katere pomemben element je jezik, skušajo domačini ne le ohraniti, temveč tudi čim bolj razvijati svojo izginjajočo dediščino.
Vpis soriškega govora v Register nesnovne kulturne dediščine bo pozitivno prispeval k njegovemu ohranjanju, revitalizaciji in prenašanju na mlajše generacije vasi pod Ratitovcem.
Soriški govor je delno slovenizirano tirolsko (nemško) narečje, ki ga govorijo le še redki prebivalci zgornjega dela Selške doline oz. vasi pod Ratitovcem (tj. Sorica, Zgornje Danje, Spodnje Danje, Trojar, Zabrdo, Torka, Ravne ter Podporezen z manjšimi zaselki), ki so potomci tirolskih priseljencev iz 13. stoletja. Soriški govor se vse bolj umika govorjenemu jeziku širšega okolja, tj. selškemu narečju gorenjske narečne skupine slovenskega jezika.
Razumejo (a skorajda ne govorijo več) ga nekateri potomci še aktivnih govorcev, med katerimi so ga redki ohranili tudi po preselitvi v kraje zunaj prvotnega okolja soriških vasi (zlasti v besedah, frazah, molitvah in (otroških) pesmih). Najbolje in najdlje so ta govor v vsakdanji praktičnosporazumevalni zvrsti kot “hišno govorico” ohranili posamezni prebivalci vasi Spodnje Danje, zato se zanj med domačini uporablja tudi poimenovanje “dajnarska špraha” ali “drfaš merlat”. Domačini skušajo ohranjati svoj jezik tako z raziskovanjem (pripravili so npr. narečni slovar Longa conga) kot z oživljanjem njegove vsakodnevne rabe pri vseh generacijah domačinov, tudi na različnih kulturnih in turističnih prireditvah ter ob vsakoletnih romanjih v Innichen.
Zaradi večstoletnega stika s tirolsko (nemško) govorečimi prebivalci tudi slovensko selško narečje v Sorici in okolici še ohranja izrazite podedovane nemške, zlasti leksične elemente. Soriški govor je zelo dobro ohranjen tudi v zemljepisnih lastnih imenih tega okolja (npr. v ledinskih imenih in drugih mikrotoponimih), ki so dokumentirana vsaj že od konca 18. in začetka 19. stoletja (npr. na jožefinskih vojaških kartah ter v Franciscejskem katastru in Reambulančnem katastru ter njima pripadajočih dokumentih).
Soriški govor se je razvil iz nemškega (južnobavarskega) tirolskega narečja, ki so ga ob koncu 13. stoletja govorili v zgornjem delu Pustriške doline (Pustertal v okolici Innichena – San Candido, danes v Italiji) na južnem Tirolskem. Leta 1283 se je od tam na prošnjo freisinškega škofa Emiha v Sorico priselilo 15 družin. Priseljenci in njihovi potomci so to območje naselili in v nadaljnjih stoletjih ohranjali dediščino prednikov.
Prvi zapis o obstoju nemškega jezika v tem prostoru je v latinščini napisana notica ljubljanskega škofa Hrena iz leta 1609, ki omenja nemško govoreče prebivalce Sorice v bližini (Škofje) Loke. O štiristoletni prisotnosti nemškega jezika v Selški dolini in na Sorškem polju je leta 1698 v svoji Slavi vojvodine Kranjske poročal tudi Janez Vajkard Valvasor.
Soriški govor so domačini nemoteno uporabljali vsaj do uvedbe ljudske šole v Sorici leta 1852. V poznejših desetletjih pa je raba tega govora postala nezaželena, v šoli tudi prepovedana, največji udarec za postopno opustitev govora pa so prinesle družbene spremembe po drugi svetovni vojni.
Soriški govor je že več desetletij predmet jezikoslovnega raziskovanja (v prvi polovici 20 stoletja zlasti za raziskovalce nemških jezikovnih otokov) – najbolje sta ga doslej raziskala avstrijska jezikoslovca Eberhard Kranzmayer in Primus Lessiak s slovnico Die Deutsche Mundart von Zarz in Oberkrein (1944) in slovarjem Wörterbuch der deutschen Sprachinselmundart von Zarz/Sorica und Deutschrut/Rut in Jugoslawien (1983).
Razumejo (a skorajda ne govorijo več) ga nekateri potomci še aktivnih govorcev, med katerimi so ga redki ohranili tudi po preselitvi v kraje zunaj prvotnega okolja soriških vasi (zlasti v besedah, frazah, molitvah in (otroških) pesmih). Najbolje in najdlje so ta govor v vsakdanji praktičnosporazumevalni zvrsti kot “hišno govorico” ohranili posamezni prebivalci vasi Spodnje Danje, zato se zanj med domačini uporablja tudi poimenovanje “dajnarska špraha” ali “drfaš merlat”. Domačini skušajo ohranjati svoj jezik tako z raziskovanjem (pripravili so npr. narečni slovar Longa conga) kot z oživljanjem njegove vsakodnevne rabe pri vseh generacijah domačinov, tudi na različnih kulturnih in turističnih prireditvah ter ob vsakoletnih romanjih v Innichen.
Zaradi večstoletnega stika s tirolsko (nemško) govorečimi prebivalci tudi slovensko selško narečje v Sorici in okolici še ohranja izrazite podedovane nemške, zlasti leksične elemente. Soriški govor je zelo dobro ohranjen tudi v zemljepisnih lastnih imenih tega okolja (npr. v ledinskih imenih in drugih mikrotoponimih), ki so dokumentirana vsaj že od konca 18. in začetka 19. stoletja (npr. na jožefinskih vojaških kartah ter v Franciscejskem katastru in Reambulančnem katastru ter njima pripadajočih dokumentih).
Soriški govor se je razvil iz nemškega (južnobavarskega) tirolskega narečja, ki so ga ob koncu 13. stoletja govorili v zgornjem delu Pustriške doline (Pustertal v okolici Innichena – San Candido, danes v Italiji) na južnem Tirolskem. Leta 1283 se je od tam na prošnjo freisinškega škofa Emiha v Sorico priselilo 15 družin. Priseljenci in njihovi potomci so to območje naselili in v nadaljnjih stoletjih ohranjali dediščino prednikov.
Prvi zapis o obstoju nemškega jezika v tem prostoru je v latinščini napisana notica ljubljanskega škofa Hrena iz leta 1609, ki omenja nemško govoreče prebivalce Sorice v bližini (Škofje) Loke. O štiristoletni prisotnosti nemškega jezika v Selški dolini in na Sorškem polju je leta 1698 v svoji Slavi vojvodine Kranjske poročal tudi Janez Vajkard Valvasor.
Soriški govor so domačini nemoteno uporabljali vsaj do uvedbe ljudske šole v Sorici leta 1852. V poznejših desetletjih pa je raba tega govora postala nezaželena, v šoli tudi prepovedana, največji udarec za postopno opustitev govora pa so prinesle družbene spremembe po drugi svetovni vojni.
Soriški govor je že več desetletij predmet jezikoslovnega raziskovanja (v prvi polovici 20 stoletja zlasti za raziskovalce nemških jezikovnih otokov) – najbolje sta ga doslej raziskala avstrijska jezikoslovca Eberhard Kranzmayer in Primus Lessiak s slovnico Die Deutsche Mundart von Zarz in Oberkrein (1944) in slovarjem Wörterbuch der deutschen Sprachinselmundart von Zarz/Sorica und Deutschrut/Rut in Jugoslawien (1983).