Slovenski znakovni jezik
Kratek opis
Slovenski znakovni jezik je poseben vizualno znakovni sistem uporabe rok, mimike obraza, oči, ustnic in gibanja telesa, ki ga uporabljajo osebe z okvaro sluha v Sloveniji za medsebojno komuniciranje, s tolmači tudi za komuniciranje s slišečimi.
Utemeljitev vpisa
Slovenski znakovni jezik uporabljalo osebe z okvaro sluha v Sloveniji. Samostojno komuniciranje in komuniciranje s pomočjo tolmača jim omogočata enakopravno vključevanje v življenjsko in delovno okolje. Poseben jezik jim pomaga pri izobraževanju in dostopu do informacij. Slovenski znakovni jezik se razlikuje od znakovnega jezika drugih držav in nima enake slovnice kot govorni jezik. Ker se kontinuirano razvija znotraj skupnosti gluhih, ohranja jezikovne različnosti posameznih območij v Sloveniji in kulturo gluhih. Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije od leta 1979 sistematično deluje na področju standardizacije in uveljavitve slovenskega znakovnega jezika. Z razvojem znakovnega jezika se povečuje besedni zaklad gluhih. Slovenski znakovni jezik kot svojstven izraz jezikovne pestrosti evropskega kulturnega prostora krepi kulturno in zgodovinsko zavedanje o jeziku in prispeva k ohranjanju nacionalne in kulturne identitete gluhih v Sloveniji.
Slovenski znakovni jezik je način sporazumevanja gluhih in naglušnih oseb na območju Republike Slovenije. Vizualno-znakovni sistem temelji na kretnjah rok, mimiki obraza, oči in ustnic ter gibanju telesa. Lahko se ga uporablja skupaj s prstno abecedo. Vsaka država in včasih pokrajine imajo svoj znakovni jezik, saj se, podobno kot pri govornem jeziku, znotraj znakovnega jezika oblikujejo narečja in različne socialne zvrsti jezika. Slovenski znakovni jezik ima svojo strukturo, ki ni enaka slovenskemu govornemu jeziku, zato slovenščine ne moremo dobesedno prevajati v kretnje. Kot jezik sporazumevanja ga uporablja okrog 1200 gluhih in naglušnih oseb.
Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika od leta 2002 gluhim osebam zagotavlja pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika v postopkih, povezanih z državnimi in lokalnimi organi, komuniciranje v vseh življenjskih situacijah, informiranje v njim prilagojenih tehnikah in pravico do tolmača. Od leta 2014 je 14. november dan slovenskega znakovnega jezika.
Osebe z okvaro sluha se učijo znakovnega jezika v družini in v njim prilagojenih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana je osrednja slovenska državna ustanova (podobni ustanovi sta v Portorožu in Mariboru) za obravnavo gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov ter otrok, mladostnikov in odraslih oseb z govorno-jezikovno motnjo. Od leta 1990 izvajajo tečaje slovenskega znakovnega jezika za starše gluhih otrok, učitelje, vzgojitelje, študente, mladostnike in vse, ki se ga želijo učiti. Ker se vse več slušno prizadetih otrok vključuje v redne vrtce in šole, imajo tečaje tudi za pedagoge in surdopedagoge.
Pri zagotavljanju tolmačenja gluhim in gluhoslepim osebam v slovenski jezik in slišečim osebam v slovenski znakovni jezik ima pomembno vlogo Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki je izdalo slovar tega jezika in skrbi za strokovno usposobljenost tolmačev znakovnega jezika. Skrbijo še za izobraževanje slišečih oseb, ki pri svojem delu prihajajo v stik z gluhimi, in za druge, ki se želijo naučiti znakovnega jezika.
S pomočjo tolmačev, ki govorjeni jezik pretvarjajo v kretnje in obratno, osebe z okvaro sluha komunicirajo tudi s širšo okolico in pridobivajo informacije v njim prilagojeni tehniki. Od leta 1980 za medijsko podporo znakovnemu jeziku skrbi televizija s posredovanjem informacij v znakovnem jeziku (in podnapisi). Od leta 2007 spletna televizija (www.gluhi.si) ponuja vse informacije v znakovnem jeziku, z zvokom in s podnapisi.
Za razvoj slovenskega znakovnega jezika in standardiziranje kretenj za posamezne besede skrbi Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V sodelovanju z jezikoslovci, s pisci slovarjev in sodelavci pri razvoju besedišč znotraj Centra za razvoj slovenskega znakovnega jezika izdaja učbenike in druge publikacije v znakovnem jeziku, strokovno literaturo na temo gluhote in naglušnosti ter znakovnega jezika in skrbi za razvoj ustrezne programske opreme.
Sistematičen razvoj slovenskega znakovnega jezika sega v leto 1835, ko sta učitelja na Goriškem začela izobraževati gluhe v slovenskem znakovnem jeziku, na osnovi njunega uspešnega dela je bil leta 1840 v Gorici ustanovljen Zavod za gluhe. Leta 1886 je bil v Šmihelu pri Novem mestu v okviru osnovne šole odprt prvi odprti oddelek za izobraževanje gluhonemih deklic v Sloveniji, ki je deloval do leta 1900, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme. Ta je leta 1905 postal državna ustanova.
Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika od leta 2002 gluhim osebam zagotavlja pravico do uporabe slovenskega znakovnega jezika v postopkih, povezanih z državnimi in lokalnimi organi, komuniciranje v vseh življenjskih situacijah, informiranje v njim prilagojenih tehnikah in pravico do tolmača. Od leta 2014 je 14. november dan slovenskega znakovnega jezika.
Osebe z okvaro sluha se učijo znakovnega jezika v družini in v njim prilagojenih vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana je osrednja slovenska državna ustanova (podobni ustanovi sta v Portorožu in Mariboru) za obravnavo gluhih in naglušnih otrok in mladostnikov ter otrok, mladostnikov in odraslih oseb z govorno-jezikovno motnjo. Od leta 1990 izvajajo tečaje slovenskega znakovnega jezika za starše gluhih otrok, učitelje, vzgojitelje, študente, mladostnike in vse, ki se ga želijo učiti. Ker se vse več slušno prizadetih otrok vključuje v redne vrtce in šole, imajo tečaje tudi za pedagoge in surdopedagoge.
Pri zagotavljanju tolmačenja gluhim in gluhoslepim osebam v slovenski jezik in slišečim osebam v slovenski znakovni jezik ima pomembno vlogo Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik, ki je izdalo slovar tega jezika in skrbi za strokovno usposobljenost tolmačev znakovnega jezika. Skrbijo še za izobraževanje slišečih oseb, ki pri svojem delu prihajajo v stik z gluhimi, in za druge, ki se želijo naučiti znakovnega jezika.
S pomočjo tolmačev, ki govorjeni jezik pretvarjajo v kretnje in obratno, osebe z okvaro sluha komunicirajo tudi s širšo okolico in pridobivajo informacije v njim prilagojeni tehniki. Od leta 1980 za medijsko podporo znakovnemu jeziku skrbi televizija s posredovanjem informacij v znakovnem jeziku (in podnapisi). Od leta 2007 spletna televizija (www.gluhi.si) ponuja vse informacije v znakovnem jeziku, z zvokom in s podnapisi.
Za razvoj slovenskega znakovnega jezika in standardiziranje kretenj za posamezne besede skrbi Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije. V sodelovanju z jezikoslovci, s pisci slovarjev in sodelavci pri razvoju besedišč znotraj Centra za razvoj slovenskega znakovnega jezika izdaja učbenike in druge publikacije v znakovnem jeziku, strokovno literaturo na temo gluhote in naglušnosti ter znakovnega jezika in skrbi za razvoj ustrezne programske opreme.
Sistematičen razvoj slovenskega znakovnega jezika sega v leto 1835, ko sta učitelja na Goriškem začela izobraževati gluhe v slovenskem znakovnem jeziku, na osnovi njunega uspešnega dela je bil leta 1840 v Gorici ustanovljen Zavod za gluhe. Leta 1886 je bil v Šmihelu pri Novem mestu v okviru osnovne šole odprt prvi odprti oddelek za izobraževanje gluhonemih deklic v Sloveniji, ki je deloval do leta 1900, ko je bil v Ljubljani ustanovljen Kranjski ustanovni zavod za gluhoneme. Ta je leta 1905 postal državna ustanova.