Slamnikarstvo na Domžalskem
Kratek opis
Slamnikarstvo je domača obrt izdelovanja slamnikov in cekarjev iz pletenih slamnatih kit. V 18. stol. se je razvila v Ihanu in se razširila v Domžale in okolico, kjer je v 19. stol. prerasla v produkcijo slamnikov v obrtnih delavnicah in tovarnah.
Utemeljitev vpisa
Slamnikarstvo je bilo med 18. in 20. stoletjem ena izmed pomembnejših obrti na Slovenskem in je pomemben del slovenske kulturne dediščine. Z oživljanjem si lokalno prebivalstvo prizadeva za ohranjanje in popularizacijo obrti, ki je že delno zamrla. Prek delavnic se znanje in tradicija pletenja slamnatih kit ter izdelovanja slamnikov in cekarjev prenašata na mlajše generacije. Oživljanje slamnikarstva ima pomembno povezovalno vlogo v lokalni skupnosti, pripomore h krepitvi lokalne identitete ter pomeni priložnost za tržno dejavnost in dopolnjevanje turistične ponudbe območja, na katerem je prisotno, in tudi prispeva k njegovi pestrosti in posebnosti.
Slamnikarstvo je domača obrt, ki zajema pletenje ploščatih slamnatih kit ter izdelovanje slamnikov in cekarjev. V 18. stoletju se je začela razvijati na območju Ihana, Domžal in okolice, kjer je v zadnjih desetletjih 19. stoletja prerasla v slamnikarsko produkcijo v obrtnih delavnicah in tovarnah. Te so v razcvetu letno izdelale več kot milijon slamnikov za domači in tuji trg. S slamnikarstvom na tradicionalen način se danes ukvarjajo le še redki posamezniki, ki si s prikazovanjem pletenja slamnatih kit in izdelave slamnikov in cekarjev na različnih prireditvah in delavnicah prizadevajo za ohranjanje tradicionalne obrti, ki je že delno zamrla. Izdelke iz slame izdelujejo tudi za prodajo. Slamnikarska dediščina se je ohranila kot element gorenjske narodne noše, katere del je kranjski cekar. Po slamnikarski dediščini se imenujeta domžalska Slamnikarska ulica ter lokalno glasilo Slamnik. Pšenična kita je v grbu in zastavi občine Domžal ter grbu občine Dol pri Ljubljani. Leta 2012 so v Domžalah odprli Slamnikarski muzej s stalno razstavo 300 let slamnikarstva na Slovenskem.
Slamo za pletenje slamnatih odbirajo poleti, po ročni žetvi žit. Iz snopa izberejo najlepše bilke, jih zvežejo v pušeljne in posušijo na soncu. Suhi slami porežejo klasje, jo odrežejo pri prvem kolencu in razporedijo po debelini. Slamice zvežejo in spletajo v kito z ovijanjem v določenem vrstnem redu z ene na drugo stran. Ko slamico popletejo, jo podaljšajo z novo in zapletejo v kito. Slamice med pletenjem večkrat namočijo. Kite spletajo iz 4 do 21 slamic, največkrat iz 7 slamic.
Slamnik začnejo šivati iz sredine navzven ročno, tako da nastane manjši okrogli sešitek, s katerega se šivanje nadaljuje strojno s polaganjem slamnatih kit ene na drugo (naloženo šivanje). Kito pred šivanjem nataknejo na leseno odvijalno napravo – vreteno ali motovilo, s katerega se pri šivanju enakomerno odvija. Velikost slamnika se prilagodi velikosti modela. Dokončno obliko slamnik dobi v preši, v njej se tudi impregnira. Nazadnje prišijejo notranje in zunanje trakove iz blaga in drugo okrasje.
Izdelovanje cekarjev poteka po lesenem modelu. Slamnate kite namočijo in odberejo po ustrezni debelini. Z iglo za prepletanje ter leseno deščico za dvigovanje prepletajo slamnate kite. V že izdelan cekar vpletejo značilne motive, kot so Triglav, srce, napis IHS in drugi, iz slamnatih kit, pobarvanih črno, modro, rdeče in zeleno. Nato cekar pretolčejo, snamejo z modela in mu dodajo ročaje.
Pletenje slamnatih kit kot domača obrt se je začelo razvijati v začetku 18. stoletja na območju Ihana, nato se je razširilo v Domžale, Lukovico, Mengeš, Kamnik, Dol pri Ljubljani, Moravče in Trzin. V preteklosti so ženske v zimskem času pletle slamnate kite in jih prodajale za slamnike. Pletle so večinoma v hribovskih predelih okoli Domžal, v ravninskih pa so slamnike šivali. Kite so povezovale v butare, po katere je vsak teden prišel kitar in jih odnesel izdelovalcem slamnikov in cekarjev. Od druge polovice 18. pa do srede 20. stoletja je bil slamnik poletno delovno pokrivalo kmečkega prebivalstva, višje družbene plasti so modno obliko sprejele v začetku 19. stoletja. Pod vplivom meščanske mode so jih v pražnjo nošo sprejele tudi kmečke ženske. V manjši meri so iz slamnatih kit izdelovali tudi značilne gorenjske ali kranjske cekarje, vse od srede 18. stoletja. Sprva so slamnike in cekarje šivali ročno po hišah, v prvi polovici 19. stoletja pa so se v Domžalah pojavile prve obrtne delavnice, ki so s prihodom Tirolcev v drugi polovici 19. stoletja prerasle v slamnikarske tovarne. Slamnikarska domača obrt se je po industrializaciji slamnikarstva omejila na pletenje slamnatih kit, ki so jih tovarne odkupovale. Ko so tirolski tovarnarji odprli podružnice po Evropi, so začele domžalske slamnikarice hoditi na sezonsko delo v tujino ter se pozneje tudi množično izseljevati, predvsem v ZDA. Slamnikarska industrija je vrhunec doživela na prelomu 19. v 20. stoletje, ko je v Domžalah in okolici obstajalo kar 25 slamnikarskih podjetij, tovarn in obrtnih delavnic. Po drugi svetovni vojni je slamnikarska industrija postopoma zamrla, zadnje podjetje Univerzale Domžale leta 2003.
Slamo za pletenje slamnatih odbirajo poleti, po ročni žetvi žit. Iz snopa izberejo najlepše bilke, jih zvežejo v pušeljne in posušijo na soncu. Suhi slami porežejo klasje, jo odrežejo pri prvem kolencu in razporedijo po debelini. Slamice zvežejo in spletajo v kito z ovijanjem v določenem vrstnem redu z ene na drugo stran. Ko slamico popletejo, jo podaljšajo z novo in zapletejo v kito. Slamice med pletenjem večkrat namočijo. Kite spletajo iz 4 do 21 slamic, največkrat iz 7 slamic.
Slamnik začnejo šivati iz sredine navzven ročno, tako da nastane manjši okrogli sešitek, s katerega se šivanje nadaljuje strojno s polaganjem slamnatih kit ene na drugo (naloženo šivanje). Kito pred šivanjem nataknejo na leseno odvijalno napravo – vreteno ali motovilo, s katerega se pri šivanju enakomerno odvija. Velikost slamnika se prilagodi velikosti modela. Dokončno obliko slamnik dobi v preši, v njej se tudi impregnira. Nazadnje prišijejo notranje in zunanje trakove iz blaga in drugo okrasje.
Izdelovanje cekarjev poteka po lesenem modelu. Slamnate kite namočijo in odberejo po ustrezni debelini. Z iglo za prepletanje ter leseno deščico za dvigovanje prepletajo slamnate kite. V že izdelan cekar vpletejo značilne motive, kot so Triglav, srce, napis IHS in drugi, iz slamnatih kit, pobarvanih črno, modro, rdeče in zeleno. Nato cekar pretolčejo, snamejo z modela in mu dodajo ročaje.
Pletenje slamnatih kit kot domača obrt se je začelo razvijati v začetku 18. stoletja na območju Ihana, nato se je razširilo v Domžale, Lukovico, Mengeš, Kamnik, Dol pri Ljubljani, Moravče in Trzin. V preteklosti so ženske v zimskem času pletle slamnate kite in jih prodajale za slamnike. Pletle so večinoma v hribovskih predelih okoli Domžal, v ravninskih pa so slamnike šivali. Kite so povezovale v butare, po katere je vsak teden prišel kitar in jih odnesel izdelovalcem slamnikov in cekarjev. Od druge polovice 18. pa do srede 20. stoletja je bil slamnik poletno delovno pokrivalo kmečkega prebivalstva, višje družbene plasti so modno obliko sprejele v začetku 19. stoletja. Pod vplivom meščanske mode so jih v pražnjo nošo sprejele tudi kmečke ženske. V manjši meri so iz slamnatih kit izdelovali tudi značilne gorenjske ali kranjske cekarje, vse od srede 18. stoletja. Sprva so slamnike in cekarje šivali ročno po hišah, v prvi polovici 19. stoletja pa so se v Domžalah pojavile prve obrtne delavnice, ki so s prihodom Tirolcev v drugi polovici 19. stoletja prerasle v slamnikarske tovarne. Slamnikarska domača obrt se je po industrializaciji slamnikarstva omejila na pletenje slamnatih kit, ki so jih tovarne odkupovale. Ko so tirolski tovarnarji odprli podružnice po Evropi, so začele domžalske slamnikarice hoditi na sezonsko delo v tujino ter se pozneje tudi množično izseljevati, predvsem v ZDA. Slamnikarska industrija je vrhunec doživela na prelomu 19. v 20. stoletje, ko je v Domžalah in okolici obstajalo kar 25 slamnikarskih podjetij, tovarn in obrtnih delavnic. Po drugi svetovni vojni je slamnikarska industrija postopoma zamrla, zadnje podjetje Univerzale Domžale leta 2003.