Škofjeloški pasijon
Kratek opis
Škofjeloški pasijon je spokorniška pasijonska procesija, ki temelji na besedilu patra Romualda Marušiča iz leta 1721 in prikazuje Kristusovo trpljenje. V velikonočnem času ga v Škofji Loki izvajajo tamkajšnji prostovoljni amaterski igralci.
Utemeljitev vpisa
Škofjeloški pasijon je ena od najstarejših uprizarjanih gledaliških iger v Sloveniji, pri kateri sodeluje veliko število posameznikov, skupin in organizacij ter ki jo zaradi zahtevnosti izvedbe izvajajo vsakih šest let. Sodelujoče družita pripadnost in lokalna identiteta. Škofjeloški pasijon predstavlja pomemben vezni element lokalne identitete, katere vrednote, znanja in veščine se prenašajo znotraj lokalnih skupnosti in družin.
Škofjeloški pasijon je spokorniška pasijonska procesija po besedilu patra Romualda Marušiča iz leta 1721, ki v dvajsetih podobah prikazuje Kristusovo trpljenje. Kristusov križev pot dopolnjujejo biblični motivi iz stare in nove zaveze (raj, smrt, kralj David, Samson, Hieronim, skrinja zaveze). Združuje zgodnjo pasijonsko procesijo mediteranskega tipa s pasijonsko odrsko igro srednjeevropskih dežel.
Osnova Škofjeloškega pasijona je 844 verzov obsegajoče dramsko besedilo v narečnem jeziku časa, ko je bil pasijon zapisan. Uprizarjajo ga v obliki ljudskega ljubiteljskega gledališča na osnovi najstarejše ohranjene režijske knjige v Evropi. Govorjeno besedilo dopolnjujeta glasba in petje, vsebino pa bogatijo konjeniki, križenosci, bičarji, Adamovi otroci, barvite bratovščine in cehi, glasbeniki in pevci. V uprizoritvi sodeluje okrog 900 nastopajočih in 400 drugih sodelavcev, vsi so prostovoljci. Občina Škofja Loka s finančno in formalnopravno podporo zagotavlja kontinuiteto uprizoritev.
Gledališka predstava poteka na štirih odrih na prostem, po ulicah in trgih srednjeveškega mestnega jedra Škofje Loke. Sodelujoči se iz prostorov nekdanje vojašnice na Partizanski cesti odpravijo po cesti v staro mestno jedro Škofje Loke, mimo Kapucinske cerkve in samostana, čez Kapucinski most in skozi Mestna vrata do Mestnega trga, kjer je pred kužnim znamenjem prvo prizorišče. Na tem mestu se odigrajo vsi prizori, eden za drugim. Gledališka procesija gre naprej po Kopališki ulici do prizorišča Pod gradom. Tam se prizori odigrajo drugič. Pasijon nato nadaljuje pot proti prizorišču na Spodnjem trgu tik ob križišču poti Škofja Loka–Puštal–Poljanska dolina. Tam se prizori odigrajo tretjič. Pasijonska procesija igralcev in konjenikov nato nadaljuje pot do zadnjega prizorišča na Spodnjem trgu – pred staro mestno Kaščo. Ko so vsi prizori odigrani tudi na tistem prizorišču, celotna gledališka zasedba nadaljuje pot do prostorov, od koder je krenila. Zaradi zahtevnosti izvedbe Škofjeloški pasijon uprizarjajo vsakih šest let.
Škofjeloški pasijon je, po predhodnih uprizoritvah in predlogah, leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald Marušič in velja za do sedaj poznano najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Rokopisni kodeks je nastal in je shranjen v Kapucinskem samostanu Škofja Loka.
Konec 18. stoletja je bil pasijon ukinjen, nato pa prirejen in ponovno odigran leta 1936. Naslednje uprizoritve so bile leta 1999, 2000, od leta 2009 pa pasijon uprizarjajo vsakih šest let.
Osnova Škofjeloškega pasijona je 844 verzov obsegajoče dramsko besedilo v narečnem jeziku časa, ko je bil pasijon zapisan. Uprizarjajo ga v obliki ljudskega ljubiteljskega gledališča na osnovi najstarejše ohranjene režijske knjige v Evropi. Govorjeno besedilo dopolnjujeta glasba in petje, vsebino pa bogatijo konjeniki, križenosci, bičarji, Adamovi otroci, barvite bratovščine in cehi, glasbeniki in pevci. V uprizoritvi sodeluje okrog 900 nastopajočih in 400 drugih sodelavcev, vsi so prostovoljci. Občina Škofja Loka s finančno in formalnopravno podporo zagotavlja kontinuiteto uprizoritev.
Gledališka predstava poteka na štirih odrih na prostem, po ulicah in trgih srednjeveškega mestnega jedra Škofje Loke. Sodelujoči se iz prostorov nekdanje vojašnice na Partizanski cesti odpravijo po cesti v staro mestno jedro Škofje Loke, mimo Kapucinske cerkve in samostana, čez Kapucinski most in skozi Mestna vrata do Mestnega trga, kjer je pred kužnim znamenjem prvo prizorišče. Na tem mestu se odigrajo vsi prizori, eden za drugim. Gledališka procesija gre naprej po Kopališki ulici do prizorišča Pod gradom. Tam se prizori odigrajo drugič. Pasijon nato nadaljuje pot proti prizorišču na Spodnjem trgu tik ob križišču poti Škofja Loka–Puštal–Poljanska dolina. Tam se prizori odigrajo tretjič. Pasijonska procesija igralcev in konjenikov nato nadaljuje pot do zadnjega prizorišča na Spodnjem trgu – pred staro mestno Kaščo. Ko so vsi prizori odigrani tudi na tistem prizorišču, celotna gledališka zasedba nadaljuje pot do prostorov, od koder je krenila. Zaradi zahtevnosti izvedbe Škofjeloški pasijon uprizarjajo vsakih šest let.
Škofjeloški pasijon je, po predhodnih uprizoritvah in predlogah, leta 1721 zapisal kapucin pater Romuald Marušič in velja za do sedaj poznano najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenskem jeziku. Rokopisni kodeks je nastal in je shranjen v Kapucinskem samostanu Škofja Loka.
Konec 18. stoletja je bil pasijon ukinjen, nato pa prirejen in ponovno odigran leta 1936. Naslednje uprizoritve so bile leta 1999, 2000, od leta 2009 pa pasijon uprizarjajo vsakih šest let.