Šamarjanka
Kratek opis
Šamarjanka je prekmurski ples v paru z dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, za drugi del pa ponavljajoči polobrati v levo in desno. Plešejo ga ob melodiji v tridobnem taktovskem načinu.
Utemeljitev vpisa
Šamarjanka je del plesnega izročila Prekmurja in pomemben identifikacijski element tega prostora. Pomembna je za lokalne skupnosti, v katerih še plešejo šamarjanko, in pokrajino kot celoto. Poznavanje in ohranjanje lokalnih različic plesov prispevata k raznolikosti podobe plesnega izročila slovenskega prostora. Z vpisom v register dobiva ta plesna dediščina pomembno vzpodbudo za njeno ohranjanje kot tudi za ohranjanje raznolikosti slovenske plesne kulture tako v zasebnih kakor društveno-institucionalnih okvirih.
Šamarjanka je parni ples, ki ga izvajata plesalka in plesalec. Ples je prekmurska različica vzhodnoštajerske mašarjanke, ki se je kot poseben plesni tip razvila iz mazurkine podvrste varšavljanke (Varsovienne). Ima dvodelno strukturo: za prvi del je značilna ponavljajoča izvedba dveh bočnih korakov in polobrata, drugi del zaznamujejo ponavljajoči polobrati v levo in desno. Izvedba plesa je tesno povezana z ustrezno melodijo v tridobnem taktovskem načinu, saj se koreografska struktura ujema z glasbeno. Šamarjanka je po strukturi obrnjena mašarjanka: prvi del šamarjanke je namreč pri mašarjanki drugi del plesa in obratno. Obrnjenost plesnih delov se kaže tudi v imenu, ki je nastalo po premeni glasov maš- v šam-.
Za ohranjanje plesa šamarjanke je poleg utelešenega plesnega znanja nujna tudi ustrezna plesna melodija oziroma inštrumentalna spremljava. Plesna melodija šamarjanke je dokaj preprosta in je del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin v Prekmurju (npr. Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli, tamburaši).
Šamarjanka je del plesnega izročila Prekmurja in še živi med ljudmi. Še vedno jo plešejo na različnih plesnih dogodkih – na zasebnih, na katerih ni neposrednega institucionalnega vpliva na plesni repertoar (npr. gostije, primicije, osebna praznovanja in druga družinska srečanja), ali pa na družbenih, ki jih organizira določena ustanova oziroma organizacija (npr. valeta, maturantski ples, maturantska parada, veselica). Poleg tega se šamarjanka redno pojavlja v (re)prezentacijah plesne dediščine Prekmurja v okviru (otroških in odraslih) folklornih skupin.
Znanje plesanja šamarjanke prehaja iz roda v rod, od starejših na mlajše, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti (od vodij oziroma mentorjev na nove člane v skupinah). Danes so v prenosu znanja na mlajše generacije udeleženi tudi pedagoški delavci v vrtcu in osnovni šoli tega območja (npr. kot interesna dejavnost v šoli), pa tudi učitelji plesa v plesnih šolah.
Kdaj so iz tuje govorečih dežel prenesli šamarjanko na Slovensko, ni mogoče natančno ugotoviti. Skromni podatki puščajo domnevo, da so jo plesali v drugi polovici 19. stoletja, glede na zapise besedil plesnih parafraz pa z gotovostjo trdimo, da je bila v plesnem repertoarju podeželskega prebivalstva v začetku 20. stoletja. Parafrazo šamarjanke je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši zapis šamarjanke iz Prekmurja, shranjen v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je naredila Marija Šuštar leta 1946. Glede na obstoječe arhivsko gradimo vemo, da so domačini iz Beltincev v predstavitvi svojega plesnega izročila na velikem folklornem festivalu leta 1939 v Mariboru med drugim plesali tudi šamarjanko.
Za ohranjanje plesa šamarjanke je poleg utelešenega plesnega znanja nujna tudi ustrezna plesna melodija oziroma inštrumentalna spremljava. Plesna melodija šamarjanke je dokaj preprosta in je del repertoarja posameznih glasbenikov ali glasbenih skupin v Prekmurju (npr. Srakova banda, Marko banda, Mlada beltinška banda, različni narodnozabavni ansambli, tamburaši).
Šamarjanka je del plesnega izročila Prekmurja in še živi med ljudmi. Še vedno jo plešejo na različnih plesnih dogodkih – na zasebnih, na katerih ni neposrednega institucionalnega vpliva na plesni repertoar (npr. gostije, primicije, osebna praznovanja in druga družinska srečanja), ali pa na družbenih, ki jih organizira določena ustanova oziroma organizacija (npr. valeta, maturantski ples, maturantska parada, veselica). Poleg tega se šamarjanka redno pojavlja v (re)prezentacijah plesne dediščine Prekmurja v okviru (otroških in odraslih) folklornih skupin.
Znanje plesanja šamarjanke prehaja iz roda v rod, od starejših na mlajše, od ustanovitve prve folklorne skupine v Beltincih leta 1938 pa tudi prek društvene dejavnosti (od vodij oziroma mentorjev na nove člane v skupinah). Danes so v prenosu znanja na mlajše generacije udeleženi tudi pedagoški delavci v vrtcu in osnovni šoli tega območja (npr. kot interesna dejavnost v šoli), pa tudi učitelji plesa v plesnih šolah.
Kdaj so iz tuje govorečih dežel prenesli šamarjanko na Slovensko, ni mogoče natančno ugotoviti. Skromni podatki puščajo domnevo, da so jo plesali v drugi polovici 19. stoletja, glede na zapise besedil plesnih parafraz pa z gotovostjo trdimo, da je bila v plesnem repertoarju podeželskega prebivalstva v začetku 20. stoletja. Parafrazo šamarjanke je zapisal Štefan Kühar v letih 1905–1915; najstarejši zapis šamarjanke iz Prekmurja, shranjen v zbirki ljudskih plesov Glasbenonarodopisnega inštituta ZRC SAZU, je naredila Marija Šuštar leta 1946. Glede na obstoječe arhivsko gradimo vemo, da so domačini iz Beltincev v predstavitvi svojega plesnega izročila na velikem folklornem festivalu leta 1939 v Mariboru med drugim plesali tudi šamarjanko.