Ribniško suhorobarstvo
Kratek opis
Ribniško suhorobarstvo je rokodelska obrtna dejavnost, povezana z ročnim in s strojnim izdelovanjem uporabnih lesenih predmetov. Razširjeno je na območju občin Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Dobrepolje, Velike Lašče, Kočevje in Bloke.
Utemeljitev vpisa
Suhorobarstvo je rokodelska in obrtna dejavnost, ki ima na območju občin Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Dobrepolje, Velike Lašče, Kočevje in Bloke večstoletno tradicijo. Kljub nekaterim spremembam v načinu dela, končnih izdelkih ter v načinu prodaje je suhorobarstvo še vedno močno prisotno v okolju. Vpetost v lokalno gospodarstvo celotni regiji omogoča nadaljnji obstoj in razvoj. Znanje izdelovanja načrtno ohranjajo in prenašajo tudi na mlajše generacije. Suhorobarstvo je osrednji element lokalne oziroma regionalne identitete, močno vpliva tudi na prepoznavnost regije in na turistični obisk.
Suhorobarstvo je rokodelska obrtna dejavnost, ki obsega ročno in v novejšem času tudi strojno izdelovanje in prodajo lesenih gospodinjskih pripomočkov, hišnih dodatkov, orodja in igrač. Razširjeno je na območju občin Ribnica, Sodražica, Loški Potok, Dobrepolje, Velike Lašče, Kočevje in Bloke.
Suhorobarstvo obsega naslednje panoge: obodarstvo, podnarstvo, posodarstvo, žličarstvo in kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo, rešetarstvo in spominkarstvo. Za vsako panogo je značilna uporaba določene vrste lesa, orodij in postopkov izdelave. Poleg lesa bukve, smreke, drena, leske, javorja, lipe in vrbe, ki so bili v uporabi v preteklosti, suhorobarji uporabljajo tudi lesove sadnega drevja. Les morajo posekati v pravem letnem času, ga pravilno razrezati, posušiti, razcepiti in skladiščiti. Pri obodarstvu, podnarstvu, rešetarstvu in pletarstvu gre še vedno za pretežno ročno izdelavo, pri čemer uporabljajo različna orodja (babo in viternik, klin, bəte in ərzevnike, rezilni stol, strug, obliče, žage, brusilne papirje in nože) in nekatera novejša pomožna sredstva (npr. lepilo, žeblje, kovice). Nekatere suhorobarske delavnice, ki se ukvarjajo s strugarstvom, ročnim mizarstvom, žličarstvom, zobotrebčarstvom in delno orodjarstvom, pri delu uporabljajo tudi različne stroje. V nekaterih delavnicah izdelujejo več vrst izdelkov. S suhorobarstvom, ki ima v regiji pomembno gospodarsko funkcijo, se ukvarja okoli 300 izdelovalcev, ki večino svojih izdelkov prodajajo na sejmih.
Najbolj značilni izdelki suhorobarstva so rete, rešeta, sita, obodi, podna, škafi, čebri, vedra, banjke, golide, pinje, putrihi, šatulje, kuhalnice, mešalke, polentarji, pribor za solato, žlice, vilice, korci, zajemalke, velnice, nečke, noži, tolkači, deske za rezanje, modeli za maslo, perilniki, ribežni, sušila, mišelovke, pasti, žličniki, igrače, ročaji in toporišča, kosišča, grablje, vile, loparji, brezove metle, obcestni količki, jarmi in kambe, oselniki, krožniki, sklede, korci, valjarji, kuhinjska kladiva, pipe, ročke, gobe za šivanje in gnetenje, spominski predmeti, peharji, štručnice, cekarji, torbice, košare, jerbasi, koši, cajne, oprtni koši, košarice za kruh, sprave za jedilni pribor, žličniki, sprave za šivanje, zibke, sejalniki, procke, zobotrebci in špine, miniature suhorobarskih izdelkov in spominki. Zaradi prilagajanja zahtevam trga se nekateri izdelki in panoge nekoliko spreminjajo, pojavljajo se nove oblike in namembnost izdelkov.
Znanje izdelovanja suhorobarskih izdelkov se prenaša iz roda v rod in z izobraževalnimi programi (tečaji, šola) ter promocijskimi dejavnostmi, ki jih organizirata Rokodelski center Ribnica in Društvo za ohranjanje dediščine Gradež. Od leta 2014 je možno pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo – suhorobar. Osrednja turistična prireditev, posvečena ribniškemu rokodelstvu, je Ribniški semenj, na katerem suhorobarji prikazujejo postopke izdelave in prodajajo svoje izdelke, ki so leta 2005 pridobili geografsko označbo Ribniška suha roba.
Na ribniško-kočevskem območju se je suhorobarstvo razširilo po letu 1492, ko so prebivalci od cesarja Friderika III. dobili posebne privilegije – t. i. krošnjarski patent, ki jim je omogočil neobdavčeno trgovanje z lesenimi izdelki lastne izdelave. Vsaka vas je gojila eno panogo suhe robe, pri delu so sodelovali cela družina in sosedje. Znanje se je prenašalo iz roda v rod in se širilo v sosednje vasi. Izdelke so prodajali krošnjarji; pred 2. svetovno vojno jih je več kot 600 prodajalo tudi po večjem delu Evrope. V preteklosti so suho robo izdelovali še na Črnem Vrhu nad Idrijo, delno na Trnovski planoti, v Bohinju in na Pohorju, do konca 19. stoletja na Blokah, v Poljanski in Selški dolini, v Zgornjem Posočju z Idrijskim in Cerkljanskim.
Suhorobarstvo obsega naslednje panoge: obodarstvo, podnarstvo, posodarstvo, žličarstvo in kuhalničarstvo, ročno mizarstvo, orodjarstvo, strugarstvo, pletarstvo, zobotrebčarstvo, rešetarstvo in spominkarstvo. Za vsako panogo je značilna uporaba določene vrste lesa, orodij in postopkov izdelave. Poleg lesa bukve, smreke, drena, leske, javorja, lipe in vrbe, ki so bili v uporabi v preteklosti, suhorobarji uporabljajo tudi lesove sadnega drevja. Les morajo posekati v pravem letnem času, ga pravilno razrezati, posušiti, razcepiti in skladiščiti. Pri obodarstvu, podnarstvu, rešetarstvu in pletarstvu gre še vedno za pretežno ročno izdelavo, pri čemer uporabljajo različna orodja (babo in viternik, klin, bəte in ərzevnike, rezilni stol, strug, obliče, žage, brusilne papirje in nože) in nekatera novejša pomožna sredstva (npr. lepilo, žeblje, kovice). Nekatere suhorobarske delavnice, ki se ukvarjajo s strugarstvom, ročnim mizarstvom, žličarstvom, zobotrebčarstvom in delno orodjarstvom, pri delu uporabljajo tudi različne stroje. V nekaterih delavnicah izdelujejo več vrst izdelkov. S suhorobarstvom, ki ima v regiji pomembno gospodarsko funkcijo, se ukvarja okoli 300 izdelovalcev, ki večino svojih izdelkov prodajajo na sejmih.
Najbolj značilni izdelki suhorobarstva so rete, rešeta, sita, obodi, podna, škafi, čebri, vedra, banjke, golide, pinje, putrihi, šatulje, kuhalnice, mešalke, polentarji, pribor za solato, žlice, vilice, korci, zajemalke, velnice, nečke, noži, tolkači, deske za rezanje, modeli za maslo, perilniki, ribežni, sušila, mišelovke, pasti, žličniki, igrače, ročaji in toporišča, kosišča, grablje, vile, loparji, brezove metle, obcestni količki, jarmi in kambe, oselniki, krožniki, sklede, korci, valjarji, kuhinjska kladiva, pipe, ročke, gobe za šivanje in gnetenje, spominski predmeti, peharji, štručnice, cekarji, torbice, košare, jerbasi, koši, cajne, oprtni koši, košarice za kruh, sprave za jedilni pribor, žličniki, sprave za šivanje, zibke, sejalniki, procke, zobotrebci in špine, miniature suhorobarskih izdelkov in spominki. Zaradi prilagajanja zahtevam trga se nekateri izdelki in panoge nekoliko spreminjajo, pojavljajo se nove oblike in namembnost izdelkov.
Znanje izdelovanja suhorobarskih izdelkov se prenaša iz roda v rod in z izobraževalnimi programi (tečaji, šola) ter promocijskimi dejavnostmi, ki jih organizirata Rokodelski center Ribnica in Društvo za ohranjanje dediščine Gradež. Od leta 2014 je možno pridobiti nacionalno poklicno kvalifikacijo – suhorobar. Osrednja turistična prireditev, posvečena ribniškemu rokodelstvu, je Ribniški semenj, na katerem suhorobarji prikazujejo postopke izdelave in prodajajo svoje izdelke, ki so leta 2005 pridobili geografsko označbo Ribniška suha roba.
Na ribniško-kočevskem območju se je suhorobarstvo razširilo po letu 1492, ko so prebivalci od cesarja Friderika III. dobili posebne privilegije – t. i. krošnjarski patent, ki jim je omogočil neobdavčeno trgovanje z lesenimi izdelki lastne izdelave. Vsaka vas je gojila eno panogo suhe robe, pri delu so sodelovali cela družina in sosedje. Znanje se je prenašalo iz roda v rod in se širilo v sosednje vasi. Izdelke so prodajali krošnjarji; pred 2. svetovno vojno jih je več kot 600 prodajalo tudi po večjem delu Evrope. V preteklosti so suho robo izdelovali še na Črnem Vrhu nad Idrijo, delno na Trnovski planoti, v Bohinju in na Pohorju, do konca 19. stoletja na Blokah, v Poljanski in Selški dolini, v Zgornjem Posočju z Idrijskim in Cerkljanskim.