Pritrkavanje

Pritrkavanje je pomemben del slovenske glasbenokulturne dediščine. Je tradicijska oblika glasbe, ki se že vsaj dve stoletji ohranja in razvija med amaterskimi glasbeniki. Pritrkavanje je prepoznano tudi kot del identitetnega izraza Slovencev, saj se pritrkavanje predstavlja tudi v drugih državah kot glasbeni izraz slovenskega naroda.

Pritrkavanje (narečno tudi potrkavanje, klenkanje, klonkanje, linganje, natolkavanje, trijančenje itd.) je način izvajanja ritmičnih obrazcev s kembljem na cerkvene zvonove. Tehnično se navadno izvaja tako, da vsak pritrkovalec prime za kembelj zvona in v vnaprej določenem zaporedju udarja s kembljem ob udarni obroč zvona, pri čemer se glasovi zlivajo v ritmično melodijo. Ponekod tudi en pritrkovalec igra na dva ali več zvonov hkrati, pri čemer si pomaga z vzvodi. Pritrkava se tudi tako, da eden izmed zvonov niha (navadno največji), na druge, ki so v mirujočem položaju, pa se pritrkava, čemur pravimo pritrkavanje letečih viž.

Pritrkavanje sodi v ljudsko ali cerkveno glasbeno dejavnost, saj ga navadno izvajajo amaterski glasbeniki – pritrkovalci v kontekstu cerkvenih praznikov. S pritrkavanjem obeležujejo večje katoliške praznike na Slovenskem, in sicer tako, da navadno pritrkavajo dan pred praznikom, s čimer se naznanja prihajajoči praznik, ter na dan praznika, pred mašnim obredom in po njem. Ob nekaterih priložnostih ponekod pritrkavajo tudi ob posvetnih dogodkih, vendar redkeje (npr. občinski praznik, državni praznik). Nekatere zakonitosti pritrkavanja so skupne, mnogo pa je lokalno posebnih razlikujejo se predvsem v tehničnih in glasbenih vidikih pritrkavanja (npr. pritrkavanje enega pritrkovalca na več zvonov, pritrkavanje s kladivi, pritrkavanje letečih in stoječih viž, pritrkavanje melodično ali ritmično strukturiranih viž).

V pritrkovalskih skupinah sodelujejo moški, ženske, mladina in otroci. Za pritrkavanje je značilno, da se je prenašalo po t. i. ustnem in pisnem izročilu. Mnogi starejši pritrkovalci pripovedujejo, da so se pritrkavanja učili tako, da so pod zvonikom poslušali izkušene pritrkovalce in potem pritrkavanje vadili na razne kovinske predmete ali steklenice. Šele ko so nekaj pritrkovalskih viž obvladali, so se lahko priključili izkušenim pritrkovalcem. Pritrkovalci so razvili tudi svoj sistem zapisovanja pritrkovalskih viž, s katerim so si olajšali pomnjenje glasbe, omogočali glasbeni prenos na druge pritrkovalce in tudi ohranili glasbo. Tudi danes prenos znanja poteka na oba načina, pisno in ustno, pri čemer je zelo zanimiv razvoj mnogih notacijskih sistemov, ki so se razvili v skladu z glasbenimi zakonitostmi pritrkavanja (npr. s črkami, številkami, barvami, grafičnimi znaki, onomatopoetičnimi zlogi ...).

Do 19. stoletja v virih omembe pritrkavanja ne najdemo, vendar pa lahko sklepamo, da je bilo navzoče že prej, vsaj od časa množične gradnje cerkvenih zvonikov v Sloveniji, tj. 17. stoletja dalje. Tradicija pritrkavanja je bila v nekaterih krajih prekinjena zaradi zgodovinskih ali političnih razlogov, kot so odvzemi zvonov med prvo in drugo svetovno vojno ter omejitev zvonjenja in pritrkavanja po drugi svetovni vojni ter nenaklonjen odnos oblasti do pritrkovalske tradicije kot oblike verskega izraza v tem obdobju. Pritrkavanje se je močno okrepilo v devetdesetih letih 20. stoletja, ko so mnoge cerkve dobile nove zvonove, nastajati so začela združenja pritrkovalcev, začeli so prirejati srečanja pritrkovalcev in pritrkovalska tekmovanja, vzpostavili so pravila, izvajali tečaje, poletne šole ipd