Priprava prleških gibanic
Kratek opis
Prleška gibanica je praznična pogača, značilna za območje Prlekije. Pripravljena je iz več plasti vlečenega testa ter nadeva iz skute in kisle smetane. To tradicionalno prleško jed so v preteklosti pripravljali ob velikih delih in praznikih.
Utemeljitev vpisa
Prleška gibanica predstavlja pomemben del kulinarične dediščine v slovenskem prostoru. Njeno ohranjanje ima velik pomen za lokalno prebivalstvo in lokalne gospodarske dejavnosti, kot so turizem, gostinstvo in obrt, ter za ohranjanje in širjenje znanja o lokalni kulinariki. Priprava prleške gibanice, katere receptura se prenaša iz roda v rod, pripomore tudi h krepitvi lokalne identitete ter prispeva k posebnosti in pestrosti območja, na katerem je prisotna.
Prleška gibanica, imenovana tudi gübanca ali prepogjenca, je praznična pogača, ki sodi med najbolj znane jedi tradicionalne prleške kuhinje. Gibanice sodijo med pečene močnate jedi, ki so jih v preteklosti imenovali s splošnim nazivom pogače. Predstavljajo dobro ohranjeno kulinarično posebnost na celotnem severovzhodnem območju Slovenije, predvsem v Prekmurju, Prlekiji, Halozah in Slovenskih goricah. Gibanica se imenuje po besedi güba (guba), ki označuje posamezno plast vlečenega testa.
Prleško gibanico so v preteklosti pripravljali kot eno izmed boljših prazničnih in obrednih jedi, ki so se od vsakdanjih ločile zlasti po sestavinah in načinu pripravljanja in so bile večini prebivalstva med letom nedostopne. Pripravljali so jo ob posebnih priložnostih, kot so večja dela na kmetijah, in ob praznikih ter praznovanjih, npr. ob kolinah, trgatvi, žetvi, košnji, za božič, veliko noč, ob sedminah, in v času, ko so pri hiši dokončali kako gradnjo. Ob prazniku vseh svetih so gibanice preko noči pustili na mizi za duše umrlih.
Prleška gibanica predstavlja eno izmed starejših, preprostejših oblik gibanic, ki je pripravljena iz več plasti vlečnega testa in nadeva iz skute in kisle smetane. Je značilne okrogle oblike in se po tradiciji peče na loparjih ali v okroglih lončenih pekačih v krušni peči ali pečici. Testo, ki ga razvlečejo po meri okroglega lončenega pekača, imenovanega gibančna skleda, in ki visi čez pekač, razrežejo na tri do devet enakih delov (voglov), ki jih nato pokrivajo (gubajo) čez nadev. To ponavljajo do vrhnje plasti testa, ki jo prelijejo s kislo smetano z jajcem in stopljenim maslom. Pečeno so v preteklosti razrezali na trikotne kose, danes pa poleg tradicionalne okrogle oblike pečejo tudi oglate gibanice, ki jih ponudijo razrezane na kvadratne kose. V preteklosti so prleško gibanico pripravljali kot samostojno jed, danes pa jo uživajo kot sladico, zato nadev tudi sladkajo, mu dodajajo rozine in gibanico po vrhu potresejo s sladkorjem v prahu. Danes je prleška gibanica kot tradicionalna lokalna jed pomembna za razvoj lokalnega gostinstva in turizma; s peko gibanic kot dopolnilno dejavnostjo se ukvarjajo tudi nekatere gospodinje. Še vedno predstavlja tudi del prazničnih jedilnikov območja, saj jo pripravljajo ob priložnostih, kot so trgatve in praznovanja.
Gibanice so se na območju severovzhodne Slovenije verjetno razvile iz lokalne krušne dediščine. Najstarejša pisna omemba gibanice datira v 17. stoletje, ko se prvič omenja presnec, ki pomeni obredni kruh iz nekvašenega testa, v kmečkem okolju tudi gibanico. Gibanico kot značilno jed v severovzhodni Sloveniji etnografski spisi omenjajo že v 19. stoletju, kot pecivo z različnimi nadevi, npr. s sirom, smetano, maslom, medom, orehi, makom, tudi jabolki, repo, zeljem in bučami. Takrat se je ime gibanica ponekod po Sloveniji uporabljalo tudi za poimenovanje božičnega ali ženitovanjskega kruha.
Prleško gibanico so v preteklosti pripravljali kot eno izmed boljših prazničnih in obrednih jedi, ki so se od vsakdanjih ločile zlasti po sestavinah in načinu pripravljanja in so bile večini prebivalstva med letom nedostopne. Pripravljali so jo ob posebnih priložnostih, kot so večja dela na kmetijah, in ob praznikih ter praznovanjih, npr. ob kolinah, trgatvi, žetvi, košnji, za božič, veliko noč, ob sedminah, in v času, ko so pri hiši dokončali kako gradnjo. Ob prazniku vseh svetih so gibanice preko noči pustili na mizi za duše umrlih.
Prleška gibanica predstavlja eno izmed starejših, preprostejših oblik gibanic, ki je pripravljena iz več plasti vlečnega testa in nadeva iz skute in kisle smetane. Je značilne okrogle oblike in se po tradiciji peče na loparjih ali v okroglih lončenih pekačih v krušni peči ali pečici. Testo, ki ga razvlečejo po meri okroglega lončenega pekača, imenovanega gibančna skleda, in ki visi čez pekač, razrežejo na tri do devet enakih delov (voglov), ki jih nato pokrivajo (gubajo) čez nadev. To ponavljajo do vrhnje plasti testa, ki jo prelijejo s kislo smetano z jajcem in stopljenim maslom. Pečeno so v preteklosti razrezali na trikotne kose, danes pa poleg tradicionalne okrogle oblike pečejo tudi oglate gibanice, ki jih ponudijo razrezane na kvadratne kose. V preteklosti so prleško gibanico pripravljali kot samostojno jed, danes pa jo uživajo kot sladico, zato nadev tudi sladkajo, mu dodajajo rozine in gibanico po vrhu potresejo s sladkorjem v prahu. Danes je prleška gibanica kot tradicionalna lokalna jed pomembna za razvoj lokalnega gostinstva in turizma; s peko gibanic kot dopolnilno dejavnostjo se ukvarjajo tudi nekatere gospodinje. Še vedno predstavlja tudi del prazničnih jedilnikov območja, saj jo pripravljajo ob priložnostih, kot so trgatve in praznovanja.
Gibanice so se na območju severovzhodne Slovenije verjetno razvile iz lokalne krušne dediščine. Najstarejša pisna omemba gibanice datira v 17. stoletje, ko se prvič omenja presnec, ki pomeni obredni kruh iz nekvašenega testa, v kmečkem okolju tudi gibanico. Gibanico kot značilno jed v severovzhodni Sloveniji etnografski spisi omenjajo že v 19. stoletju, kot pecivo z različnimi nadevi, npr. s sirom, smetano, maslom, medom, orehi, makom, tudi jabolki, repo, zeljem in bučami. Takrat se je ime gibanica ponekod po Sloveniji uporabljalo tudi za poimenovanje božičnega ali ženitovanjskega kruha.