Priprava poprtnikov
Kratek opis
Priprava poprtnikov izvira iz tradicije kruhov, ki so morali kot glavna obredna jed stati na mizi od božiča do svetih treh kraljev. Sedaj gospodinje pečejo poprtnik v obliki hlebca s testenimi okraski največkrat pred svetimi tremi kralji.
Utemeljitev vpisa
Izročilo priprave in uživanja poprtnika, ki ostaja ena od glavnih jedi božičnih praznikov, se je na Slovenskem ohranilo do današnjih dni. Peka in krašenje poprtnika izražata spretnost in ustvarjalnost posameznikov, ki svoje znanje v večini primerov prenašajo medgeneracijsko v družinskem krogu ter na predavanjih, delavnicah in razstavah. Obisk tovrstnih dogodkov, s katerimi se povečujeta prepoznavnost krajev in občutek lokalni pripadnosti, kaže zanimanje ljudi za ohranjanje in prenos izročila priprave božičnih jedi na Slovenskem.
Poprtnik je obredni kruh, ki so ga zaradi vere v njegovo magično moč do srede 20. stoletja pekli v božičnem času skoraj po vsem območju Slovenije. Skupaj z nekaterimi drugimi predmeti (npr. posodico z blagoslovljeno vodo, blagoslovljeno vejico iz cvetnonedeljske butare, božičnim žitom in razpelom) je stal pokrit s prtom na mizi, iz česar izvira tudi njegovo najbolj razširjeno ime poprtnik. V Beli krajini so poprtnik, imenovan badnjak, postavili pod božično drevo k jaslicam, kjer je ostal do zaužitja na prvi dan novega leta. Sicer so bila za božični kruh znana tudi poimenovanja kot npr. žúpnik, župnek, poprtnják, bôžič, božíčnik, mížnik, nám(i)žnik, pomížnik, stólnik, postólnik. V preteklosti so gospodinje spekle enega, dva ali tri hlebce kruha in jim ponekod dodajale zelišča, suho sadje in orehe ter jih okrasile z različnimi testenimi figuricami. Največkrat so spekle tri hlebce, vsakega iz druge vrste moke – pšenične, ržene in ajdove. Kruh je bil na mizi vse tri »svete večere« (božič, silvestrovo in sveti trije kralji). Uživali so ga člani družine, živina in gostje. Po drugi svetovni vojni so začele poprtnik nadomeščati potice. Ob koncu 20. stoletja so v nekaterih slovenskih krajih ponovno začeli oživljati peko poprtnika. V manjši meri kot nekoč poprtnik danes pečejo v osrednji Sloveniji, Beli krajini, na Dolenjskem, Notranjskem, Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem. Gospodinje ga večinoma pripravljajo na dan pred praznikom svetih treh kraljev, nekatere za uživanje doma, druge tudi za razstave in prodajo.
Poprtnike pripravljajo iz boljšega kvašenega testa. Pred vzhajanjem se manjši del testa odvzame za pripravo okrasja. Preostalo testo se oblikuje v hlebec, na katerega se položi pripravljeno okrasje različnih oblik. Najpogosteje je poprtnik okrašen s kitami, ptički, verskimi simboli, letnicami praznovanja božiča ali novega leta, jaslicami. Ko je hlebec z okrasjem vzhajan, ga premažejo s stepenim jajcem in dajo v pečico.
Poprtnik je izgubil svojo obredno funkcijo in ima sedaj predvsem vlogo prazničnega peciva.
Izvira domnevno iz predkrščanske dobe. Prva pisna omemba in opis božičnega kruha sta z začetka 17. stoletja. Njegove sestavine in oblike so se po posameznih slovenskih območjih nekoliko razlikovale. Na poprtniku, ki je bil po vrhu okrašen s ptički, je moralo biti toliko testenih okraskov, kolikor je bilo pri hiši otrok, ponekod pa celo toliko, kolikor je bilo vseh družinskih članov. V preteklosti so bile s poprtnikom povezane številne šege. Ob svetih večerih so ga uživali člani družine in domače živali, z njim pa so postregli vsakemu obiskovalcu, ki je v božičnem času prišel k hiši. Pokušanje poprtnika v različnih domovih je bilo za fante dober izgovor za obiskovanje deklet in tisti, ki je pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v naslednjem ali istem letu poročil. S pomočjo poprtnika so tudi prerokovali. Stran kruha, na kateri je skorjica hlebčka počila, naj bi nakazovala smer, iz katere bo v hišo prišel ženin. Z velikostjo kosa kruha, ki ga je dobil otrok, so nakazovali, za koliko bo zrasel v naslednjem letu. Poprtnik je veljal tudi kot zaščitno in zdravilno sredstvo ter naj bi dobro vplival na pridelek. Ponekod so kos poprtnika shranili in ga v primeru bolezni dali živini. Kruh, zataknjen za hišna vrata ali pod tram na strehi, naj bi odganjal čarovnice in preprečeval naravne nesreče, pomešan med semensko žito pa naj bi prinašal dobro letino. Drobtinice poprtnika, ki so jih posuli po polju, naj bi zemljo naredile plodnejšo. Drobtinice v domačem vodnjaku pa naj bi vodo ohranjale čisto in preprečevale suše in poplave.
Poprtnike pripravljajo iz boljšega kvašenega testa. Pred vzhajanjem se manjši del testa odvzame za pripravo okrasja. Preostalo testo se oblikuje v hlebec, na katerega se položi pripravljeno okrasje različnih oblik. Najpogosteje je poprtnik okrašen s kitami, ptički, verskimi simboli, letnicami praznovanja božiča ali novega leta, jaslicami. Ko je hlebec z okrasjem vzhajan, ga premažejo s stepenim jajcem in dajo v pečico.
Poprtnik je izgubil svojo obredno funkcijo in ima sedaj predvsem vlogo prazničnega peciva.
Izvira domnevno iz predkrščanske dobe. Prva pisna omemba in opis božičnega kruha sta z začetka 17. stoletja. Njegove sestavine in oblike so se po posameznih slovenskih območjih nekoliko razlikovale. Na poprtniku, ki je bil po vrhu okrašen s ptički, je moralo biti toliko testenih okraskov, kolikor je bilo pri hiši otrok, ponekod pa celo toliko, kolikor je bilo vseh družinskih članov. V preteklosti so bile s poprtnikom povezane številne šege. Ob svetih večerih so ga uživali člani družine in domače živali, z njim pa so postregli vsakemu obiskovalcu, ki je v božičnem času prišel k hiši. Pokušanje poprtnika v različnih domovih je bilo za fante dober izgovor za obiskovanje deklet in tisti, ki je pokusil devet različnih poprtnikov, naj bi se v naslednjem ali istem letu poročil. S pomočjo poprtnika so tudi prerokovali. Stran kruha, na kateri je skorjica hlebčka počila, naj bi nakazovala smer, iz katere bo v hišo prišel ženin. Z velikostjo kosa kruha, ki ga je dobil otrok, so nakazovali, za koliko bo zrasel v naslednjem letu. Poprtnik je veljal tudi kot zaščitno in zdravilno sredstvo ter naj bi dobro vplival na pridelek. Ponekod so kos poprtnika shranili in ga v primeru bolezni dali živini. Kruh, zataknjen za hišna vrata ali pod tram na strehi, naj bi odganjal čarovnice in preprečeval naravne nesreče, pomešan med semensko žito pa naj bi prinašal dobro letino. Drobtinice poprtnika, ki so jih posuli po polju, naj bi zemljo naredile plodnejšo. Drobtinice v domačem vodnjaku pa naj bi vodo ohranjale čisto in preprečevale suše in poplave.