Priprava bohinjskega mohanta
Kratek opis
Bohinjski mohant je tradicionalni polmehki sirarski izdelek z značilnim pikantnim okusom ter svojevrstnim vonjem in teksturo, ki ga na območju Bohinja pripravljajo vse leto. Je stara vrsta domačega sira in velja za kulinarično posebnost tega območja.
Utemeljitev vpisa
Sir mohant je pomemben del kulinarične dediščine v slovenskem prostoru in zaradi posebnega vonja in okusa velja za kulinarično posebnost na območju Bohinja in okoliških hribov. Njegovo ohranjanje ima velik pomen za lokalno prebivalstvo in je pomembno predvsem kot lokalna dopolnilna gospodarska dejavnost, v turizmu, gostinski ponudbi Bohinja in pri širjenju znanja o regionalni kulinariki. Ohranjanje znanja njegove izdelave in uporabe, ki se prenaša iz roda v rod, pripomore h krepitvi lokalne identitete ter prispeva k posebnosti in pestrosti območja, na katerem ga izdelujejo.
Bohinjski mohant je tradicionalni polmehki sirarski izdelek z značilnim pikantnim okusom ter svojevrstnim vonjem in teksturo, ki ga vse leto pripravljajo na območju Bohinja – v naseljih Podjelje, Nemški Rovt, Brod, Srednja vas in Češnjica ter na planinah Zajamniki na Pokljuki, Krstenica in Laz v Fužinskih planinah. Je ena izmed starih vrst sira, ki so ga pripravljali že v obdobju pred izdelavo trdih sirov v Bohinju. Znanje priprave mohanta se je prenašalo iz roda v rod, s starejših na mlajše generacije. Tako so se poglavitne značilnosti njegove izdelave na tem območju ohranile do današnjih dni. Zaradi značilnega vonja in okusa mohant velja za kulinarično posebnost med slovenskimi siri.
Njegova izdelava je razširjena po domovih in manjših sirarnah Bohinja, kjer ga izdelujejo za lastne potrebe ali za prodajo. Mohant se uporablja predvsem v vsakodnevni prehrani, ko ga uživajo v štrukljih, s kruhom, krompirjem, žganci, juhami, jajci itd. Za poznavalce je posebnost med izdelki slovenskega sirarstva, pripisujejo pa mu tudi blagodejni učinek na prebavila. Zaradi tradicionalnega načina sirarjenja in uporabe ekološko pridelanih sestavin je mohant pomemben tudi za razvoj ekološkega kmetijstva na območju Bohinja. Za ohranjanje te kulinarične dediščine in prenašanje znanja o mohantu skrbi Sirarsko društvo Bohinj, na pobudo katerega je bil sir mohant zaščiten tudi z označbo izvora – geografskim poreklom (Ur. list RS, št. 47/2004), ki od leta 2004 s pravilnikom določa način in območje pridelave in priprave za trg. Označbo geografskega porekla mohant in zaščitni znak za sir s sloganom "Samo eden je Mohant" lahko uporabljajo samo pridelovalci sira, ki predhodno pridobijo certifikat za pripravo in prodajo pod tem imenom.
Mohant pripravljajo v domačih kuhinjah ali manjših sirarnah na kmetijah. Za njegovo pripravo uporabljajo posneto mleko večerne molže in sveže mleko jutranje molže, ki ga segrejejo na temperaturo od 32 do 35 stopinj Celzija. Dodajo sirišče, ki so ga v preteklosti izdelali iz posušenih želodcev telet, jagnjet ali kozličev, danes pa kupijo že pripravljenega v prahu. Ko se mleko zasiri, zmes grobo zrežejo z lesenim nožem, zdrobijo s trnačem ter premešajo. Sirotko delno odlijejo, maso oblikujejo v kepo in dajo v model, imenovan štecl, v katerem je sirarski prtič. Prtič zavihajo čez sirno maso, ki jo nato tlačijo z rokami in tako pospešijo odtekanje sirotke. Obračanje in stiskanje sirne mase trajata dan ali dva, nato hlebčke mohanta dva do tri dni sušijo. Sušene zložijo po plasteh v lesen škaf, imenovan žehtnjek. Posodo, napolnjeno z mohantom, prekrijejo s platnenim prtom in lesenim pokrovom ter obtežijo s kamni ali utežmi, da iz sira iztisnejo še preostalo sirotko. Po končanem postopku posodo zaprejo in pustijo mohant zoreti štiri do šest tednov spomladi, pozimi pa do tri mesece. V tem času razvije značilen pikanten okus, svetlo rumenkasto barvo in plastično teksturo.
Najstarejši ohranjeni zapisi o bohinjskem sirarstvu datirajo v 13. stoletje. O izdelavi sira mohant v naseljih Bohinja in na nekaterih planinah pričajo pisni viri že v prvi polovici 19. stoletja. Leta 1873 je v Bohinju nastala tudi prva sirarska družba na Kranjskem. Na celotnem območju Gorenjske je bila predelava mleka v sir že od nekdaj pomembna gospodarska dejavnost. Mohant so v preteklosti izdelovali v oddaljenih naseljih, da so ostanek neoddanega mleka predelali in shranili za domačo uporabo. Gre za zelo staro obliko sirarstva, ki je bila v preteklosti znana tudi na nekaterih drugih območjih Gorenjske in Primorske, zlasti v Posočju. Po drugi svetovni vojni je proizvodnja mohanta začela upadati, danes pa se število proizvajalcev zopet povečuje.
Njegova izdelava je razširjena po domovih in manjših sirarnah Bohinja, kjer ga izdelujejo za lastne potrebe ali za prodajo. Mohant se uporablja predvsem v vsakodnevni prehrani, ko ga uživajo v štrukljih, s kruhom, krompirjem, žganci, juhami, jajci itd. Za poznavalce je posebnost med izdelki slovenskega sirarstva, pripisujejo pa mu tudi blagodejni učinek na prebavila. Zaradi tradicionalnega načina sirarjenja in uporabe ekološko pridelanih sestavin je mohant pomemben tudi za razvoj ekološkega kmetijstva na območju Bohinja. Za ohranjanje te kulinarične dediščine in prenašanje znanja o mohantu skrbi Sirarsko društvo Bohinj, na pobudo katerega je bil sir mohant zaščiten tudi z označbo izvora – geografskim poreklom (Ur. list RS, št. 47/2004), ki od leta 2004 s pravilnikom določa način in območje pridelave in priprave za trg. Označbo geografskega porekla mohant in zaščitni znak za sir s sloganom "Samo eden je Mohant" lahko uporabljajo samo pridelovalci sira, ki predhodno pridobijo certifikat za pripravo in prodajo pod tem imenom.
Mohant pripravljajo v domačih kuhinjah ali manjših sirarnah na kmetijah. Za njegovo pripravo uporabljajo posneto mleko večerne molže in sveže mleko jutranje molže, ki ga segrejejo na temperaturo od 32 do 35 stopinj Celzija. Dodajo sirišče, ki so ga v preteklosti izdelali iz posušenih želodcev telet, jagnjet ali kozličev, danes pa kupijo že pripravljenega v prahu. Ko se mleko zasiri, zmes grobo zrežejo z lesenim nožem, zdrobijo s trnačem ter premešajo. Sirotko delno odlijejo, maso oblikujejo v kepo in dajo v model, imenovan štecl, v katerem je sirarski prtič. Prtič zavihajo čez sirno maso, ki jo nato tlačijo z rokami in tako pospešijo odtekanje sirotke. Obračanje in stiskanje sirne mase trajata dan ali dva, nato hlebčke mohanta dva do tri dni sušijo. Sušene zložijo po plasteh v lesen škaf, imenovan žehtnjek. Posodo, napolnjeno z mohantom, prekrijejo s platnenim prtom in lesenim pokrovom ter obtežijo s kamni ali utežmi, da iz sira iztisnejo še preostalo sirotko. Po končanem postopku posodo zaprejo in pustijo mohant zoreti štiri do šest tednov spomladi, pozimi pa do tri mesece. V tem času razvije značilen pikanten okus, svetlo rumenkasto barvo in plastično teksturo.
Najstarejši ohranjeni zapisi o bohinjskem sirarstvu datirajo v 13. stoletje. O izdelavi sira mohant v naseljih Bohinja in na nekaterih planinah pričajo pisni viri že v prvi polovici 19. stoletja. Leta 1873 je v Bohinju nastala tudi prva sirarska družba na Kranjskem. Na celotnem območju Gorenjske je bila predelava mleka v sir že od nekdaj pomembna gospodarska dejavnost. Mohant so v preteklosti izdelovali v oddaljenih naseljih, da so ostanek neoddanega mleka predelali in shranili za domačo uporabo. Gre za zelo staro obliko sirarstva, ki je bila v preteklosti znana tudi na nekaterih drugih območjih Gorenjske in Primorske, zlasti v Posočju. Po drugi svetovni vojni je proizvodnja mohanta začela upadati, danes pa se število proizvajalcev zopet povečuje.