Posavsko štehvanje
Kratek opis
Posavsko štehvanje je konjeniška igra in prireditev, na kateri jezdeci med dirom s kovinskim kijem razbijajo na drog nasajen lesen sodček. Štehvanje vsako leto organizirajo v Savljah, eni od nekdanjih vasi ljubljanskega Posavja.
Utemeljitev vpisa
Posavsko štehvanje je edinstvena tovrstna prireditev v Sloveniji, ki je bila v vasi ljubljanskega Posavja leta 1935 prenesena iz Ziljske doline. Med ljubljanskimi Posavci, ki so igro nekoliko priredili, se je močno ukoreninila in se ohranila vse do danes, ko vsakoletno štehvanje predstavlja osrednji lokalni dogodek in praznik. Prebivalci Ježice, Savelj in Kleč doživljajo štehvanje kot "svoje" in "tradicionalno" ter kot pomemben element lokalne identitete in prepoznavnosti. Vsako leto si ga poleg domačinov ogledajo tudi obiskovalci iz drugih delov Ljubljane in Slovenije, saj je posavsko štehvanje vključeno v turistično ponudbo Ljubljane. Pri ohranjanju štehvanja imajo zelo pomembno vlogo nekdanji štehvovci, ki znanje prenašajo na mlajše generacije ter so člani ocenjevalne komisije, organizacijskega odbora, trenerji, izposojevalci konj in štehvovski mojstri. V spremenjenih socialnih in gospodarskih razmerah štehvanje vpliva tudi na ohranjanje števila delovnih konjev in veščino jezdenja med mladimi.
Posavsko štehvanje je konjeniška igra in prireditev, ki eno od sobot v juniju poteka v Savljah v Ljubljani. Priprave na tekmovanje, ki poteka po zapisanih pravilih, se začnejo približno štirinajst dni pred prireditvijo, ko fantje iz Savelj in Kleč ob kozolcu na travniku ob Selanovi ulici v Savljah pripravijo progo in vadijo. Nekaj dni pred štehvanjem v Savljah in Klečah postavijo še mlaje. Leta 2004 so začeli izdajati bilten, v katerem so objavljeni program prireditve, pravila tekmovanja, sistem točkovanja, načrt proge in seznam sodelujočih.
Pred začetkom prireditve gre sprevod okrašenih vozov in štehvovcev na konjih skozi Savlje, Kleče in Ježico ter zaključi obhod ob tekmovalni progi v Savljah. Tam na drog (štebeh) nasadijo sodček (bariglo). Izdelan je iz lesenih dog in povezan z leskovimi obroči. Prireditev vodi povezovalec, ki obiskovalce seznanja z zgodovino štehvanja in pravili tekme ter komentira potek. Tekmuje okoli osem fantov (štehvovcev) iz Savelj in Kleč, ki ne smejo biti poročeni. Največkrat jezdijo na delovnih, izjemoma tudi na športnih konjih, ki morajo biti brez sedla – dovoljena je le uporaba dek, pripetih z usnjenimi pasovi. Jezdeci so brez ostrog. Na konjih v krogih dirjajo mimo sodčka in po njem udarjajo s približno pol metra dolgim in en kilogram težkim kovinskim kijem, dokler sodčka ne razbijejo. Od leta 1998 imajo vsi tekmovalci enake kije. Štehvanje ocenjuje komisija, sestavljena iz nekdanjih štehvovcev, pri čemer štejejo naslednje prvine: galop konja, moč udarcev, spust štehvovca ter razbitje obročev, dog in soda. Štehvovce spremljajo dekleta (dečve), ki jih med tekmo spodbujajo. Tekmo vodi štehvovski mojster, njegova spremljevalka pa publiki zmagovalca razkrije tako, da mu na kij natakne cvetlični venček. Štehvovci, štehvovski mojster in njihove spremljevalke so oblečeni v gorenjske narodne noše. Ob koncu tekmovanja po vrstnem redu, ki sledi uvrstitvi na tekmi, štehvovci z dečvami prevzamejo simbolično nagrado. Tekmovalci dobijo spominska darila, zmagovalec pa od leta 2004 dobi tudi prehodni zlati kij. Štehvanju sledi veselica s srečelovom.
Od leta 1991 je organizator štehvanja Kmečka strojna skupnost Savlje - Kleče, sodelujejo pa še tamkajšnja fantovska skupnost, Prostovoljno gasilsko društvo Ježica ter številni prebivalci Savelj, Kleč in Ježice.
Štehvanje naj bi bilo kmečka oblika rimske viteške igre kvintane. Na slovenskem etničnem ozemlju ima tradicijo v Ziljski dolini, kjer so ga fantovske skupnosti prvotno organizirale v povezavi z lokalnimi žegnanji in binkoštnimi igrami. V vasi ljubljanskega Posavja – Ježico, Savlje, Kleče, Stožice in Malo vas – je igro z namenom, da bi jo predstavil na folklornem festivalu v Ljubljani, leta 1935 prenesel etnomuzikolog France Marolt. Vaje so potekale pod vodstvom Janka Zwittra iz Zahomca v Ziljski dolini, vendar tega leta do izvedbe ni prišlo. Leta 1936 so ježiški fantje na lastno pobudo štehvali v gorenjskih narodnih nošah pred župniščem na Ježici, pri čemer so se sicer zgledovali po ziljskem štehvanju, vendar so konjeniško igro izvzeli iz cerkvenih praznovanj. V ospredje je stopil tekmovalni vidik, spremenili pa so tudi vloge nekaterih udeležencev in uvedli nekatere nove elemente. Pred drugo svetovno vojno so štehvali še leta 1937, na pobudo Franceta Marolta in predvojnega štehvovca Janka Snoja pa so v organizaciji Prosvetnega društva Savlje - Kleče začeli zopet štehvati leta 1954. V povojnem času so bili sicer poskusi "od zunaj", da bi posavsko štehvanje z uvedbo ziljskih noš, obrednih pesmi in plesov postalo bolj verna kopija ziljskega štehvanja, vendar so Posavci sledili svojim pravilom, ki pa so jih po potrebi tudi spreminjali in prilagajali novo nastalim razmeram. Štehvali so na različnih lokacijah na Ježici, v Savljah in Klečah, občasno pa tudi na prireditvah izven domačega okolja. Po drugi svetovni vojni so bili sicer poskusi organizacije štehvanja še v nekaterih drugih slovenskih krajih, kjer pa se niso obdržala.
Pred začetkom prireditve gre sprevod okrašenih vozov in štehvovcev na konjih skozi Savlje, Kleče in Ježico ter zaključi obhod ob tekmovalni progi v Savljah. Tam na drog (štebeh) nasadijo sodček (bariglo). Izdelan je iz lesenih dog in povezan z leskovimi obroči. Prireditev vodi povezovalec, ki obiskovalce seznanja z zgodovino štehvanja in pravili tekme ter komentira potek. Tekmuje okoli osem fantov (štehvovcev) iz Savelj in Kleč, ki ne smejo biti poročeni. Največkrat jezdijo na delovnih, izjemoma tudi na športnih konjih, ki morajo biti brez sedla – dovoljena je le uporaba dek, pripetih z usnjenimi pasovi. Jezdeci so brez ostrog. Na konjih v krogih dirjajo mimo sodčka in po njem udarjajo s približno pol metra dolgim in en kilogram težkim kovinskim kijem, dokler sodčka ne razbijejo. Od leta 1998 imajo vsi tekmovalci enake kije. Štehvanje ocenjuje komisija, sestavljena iz nekdanjih štehvovcev, pri čemer štejejo naslednje prvine: galop konja, moč udarcev, spust štehvovca ter razbitje obročev, dog in soda. Štehvovce spremljajo dekleta (dečve), ki jih med tekmo spodbujajo. Tekmo vodi štehvovski mojster, njegova spremljevalka pa publiki zmagovalca razkrije tako, da mu na kij natakne cvetlični venček. Štehvovci, štehvovski mojster in njihove spremljevalke so oblečeni v gorenjske narodne noše. Ob koncu tekmovanja po vrstnem redu, ki sledi uvrstitvi na tekmi, štehvovci z dečvami prevzamejo simbolično nagrado. Tekmovalci dobijo spominska darila, zmagovalec pa od leta 2004 dobi tudi prehodni zlati kij. Štehvanju sledi veselica s srečelovom.
Od leta 1991 je organizator štehvanja Kmečka strojna skupnost Savlje - Kleče, sodelujejo pa še tamkajšnja fantovska skupnost, Prostovoljno gasilsko društvo Ježica ter številni prebivalci Savelj, Kleč in Ježice.
Štehvanje naj bi bilo kmečka oblika rimske viteške igre kvintane. Na slovenskem etničnem ozemlju ima tradicijo v Ziljski dolini, kjer so ga fantovske skupnosti prvotno organizirale v povezavi z lokalnimi žegnanji in binkoštnimi igrami. V vasi ljubljanskega Posavja – Ježico, Savlje, Kleče, Stožice in Malo vas – je igro z namenom, da bi jo predstavil na folklornem festivalu v Ljubljani, leta 1935 prenesel etnomuzikolog France Marolt. Vaje so potekale pod vodstvom Janka Zwittra iz Zahomca v Ziljski dolini, vendar tega leta do izvedbe ni prišlo. Leta 1936 so ježiški fantje na lastno pobudo štehvali v gorenjskih narodnih nošah pred župniščem na Ježici, pri čemer so se sicer zgledovali po ziljskem štehvanju, vendar so konjeniško igro izvzeli iz cerkvenih praznovanj. V ospredje je stopil tekmovalni vidik, spremenili pa so tudi vloge nekaterih udeležencev in uvedli nekatere nove elemente. Pred drugo svetovno vojno so štehvali še leta 1937, na pobudo Franceta Marolta in predvojnega štehvovca Janka Snoja pa so v organizaciji Prosvetnega društva Savlje - Kleče začeli zopet štehvati leta 1954. V povojnem času so bili sicer poskusi "od zunaj", da bi posavsko štehvanje z uvedbo ziljskih noš, obrednih pesmi in plesov postalo bolj verna kopija ziljskega štehvanja, vendar so Posavci sledili svojim pravilom, ki pa so jih po potrebi tudi spreminjali in prilagajali novo nastalim razmeram. Štehvali so na različnih lokacijah na Ježici, v Savljah in Klečah, občasno pa tudi na prireditvah izven domačega okolja. Po drugi svetovni vojni so bili sicer poskusi organizacije štehvanja še v nekaterih drugih slovenskih krajih, kjer pa se niso obdržala.