Pisanje pirhov ob prazniku šempav
Kratek opis
Pisanje pirhov ob prazniku šempav poteka vsako prvo nedeljo v maju, ko se ženske iz Poljubinja in okolice zberejo in z rdečo barvo barvajo ter z različnimi motivi in verzi popišejo kuhana jajca. Njihova posebnost je izdelava zunaj velikonočnega časa.
Utemeljitev vpisa
Izdelava šempavskih pirhov, povezana z dnevom blagoslova cerkve sv. Pavla, je posebnost v slovenskem prostoru. Sama tehnika krašenja jajc je najverjetneje povzeta po tradiciji krašenja velikonočnih pirhov, vendar je celoten praznik šempav svojevrstna, na zgolj nekaj vasi vezana tradicija. Pisanje pirhov je edinstvena oblika ljudskega likovnega izražanja in ustvarjanja ter svojstvena in redka oblika komunikacije, sporočanja in obdarovanja.
Na Žabijskem vrhu nad Tolminom je bila v 16. stoletju zgrajena cerkev sv. Pavla, zavetnika vasi Žabče in Zadlaz-Žabče. Odtlej v štirih okoliških vaseh (Poljubinj, Prapetno, Žabče, Zadlaz-Žabče) na prvo nedeljo v maju pripravljajo vaški praznik, imenovan šempav. Njegova posebnost so posebni šempavski pirhi. Znanje pisanja naj bi vaškim ženskam posredoval mojster, ki je poslikal cerkev sv. Pavla.
Pirhe so dekleta in žene običajno napisale v soboto pred praznikom šempav. Kuhana jajca so najprej popisala z voskom in jih nato pobarvala v bordo oz. višnjevi barvi, ki so jo dajale tako imenovane »treščice«, zdrobljen les listnatega drevesa pražiljke (bražiljke; Caesalpina crista), ki raste v Braziliji. Kasneje je pražiljko zamenjala barva, pridobljena iz listov rdeče čebule, danes pa pirhe najpogosteje barvajo z industrijsko barvo za pirhe, za pisanje pa uporabljajo pisalke – »poglce« in peresnike s peresci.
Pirhi so popisani s krajšimi dvo- ali štirivrstičnimi verzi ljubezenske, šaljive, zbadljive, domoljubne ali drugačne vsebine. Dopolnjeni so z rastlinskimi motivi, ki so pogosto podobni motivom z vezenin. Med cvetličnimi vzorčki prevladujejo solzice, s katerimi so ženske v maju krasile Marijin oltar, pogost pa je tudi motiv srčka s cvetjem.
Popisane in okrašene pirhe so dekleta podarjala fantom na praznično šempavsko nedeljo. Z zapisanim verzom na podarjenem pirhu je dekle povedalo fantu, kaj si misli o njem, kaj od njega pričakuje ali kaj ji pri njem ni všeč. Pirhe so podarjale sorodnikom, znancem ali naključnim obiskovalcem tudi poročene žene in gospodinje. Zanje so bili zapisani verzi nekoliko drugačni. Govorili so o vrednotah in so imeli bolj spominski oz. domovinski značaj. S pirhi so se na ta dan obdarovale tudi prijateljice. V spomin na domači kraj so jih dobile predvsem tiste, ki so odhajale delat v tujino. Otroci so na ta dan poslikane pirhe nesli v cerkev, tam so jih položili na oltar, jih med sabo primerjali in občudovali. Otroci in odrasli so se ob šempavu zabavali tudi z do danes ohranjeno igro pikanja pirhov. Podarjanje pirhov v današnjem času ni več povezano s podarjanjem pirhov deklet fantom, temveč gre za simbolično spominsko obdarovanje med posamezniki.
Od leta 2006 skupaj s Krajevno skupnostjo Poljubinj vsako prvo nedeljo v maju organizirajo prireditev Šempav. Na soboto pred praznikom v vasi Poljubinj pripravijo delavnico pisanja pirhov, ki se je lahko udeležijo vsi, ki želijo spoznati ta običaj. Naslednji dan sta svečana maša ter zabavno-kulturni program, katerega se udeležijo številni krajani in drugi obiskovalci.
Pirhe so dekleta in žene običajno napisale v soboto pred praznikom šempav. Kuhana jajca so najprej popisala z voskom in jih nato pobarvala v bordo oz. višnjevi barvi, ki so jo dajale tako imenovane »treščice«, zdrobljen les listnatega drevesa pražiljke (bražiljke; Caesalpina crista), ki raste v Braziliji. Kasneje je pražiljko zamenjala barva, pridobljena iz listov rdeče čebule, danes pa pirhe najpogosteje barvajo z industrijsko barvo za pirhe, za pisanje pa uporabljajo pisalke – »poglce« in peresnike s peresci.
Pirhi so popisani s krajšimi dvo- ali štirivrstičnimi verzi ljubezenske, šaljive, zbadljive, domoljubne ali drugačne vsebine. Dopolnjeni so z rastlinskimi motivi, ki so pogosto podobni motivom z vezenin. Med cvetličnimi vzorčki prevladujejo solzice, s katerimi so ženske v maju krasile Marijin oltar, pogost pa je tudi motiv srčka s cvetjem.
Popisane in okrašene pirhe so dekleta podarjala fantom na praznično šempavsko nedeljo. Z zapisanim verzom na podarjenem pirhu je dekle povedalo fantu, kaj si misli o njem, kaj od njega pričakuje ali kaj ji pri njem ni všeč. Pirhe so podarjale sorodnikom, znancem ali naključnim obiskovalcem tudi poročene žene in gospodinje. Zanje so bili zapisani verzi nekoliko drugačni. Govorili so o vrednotah in so imeli bolj spominski oz. domovinski značaj. S pirhi so se na ta dan obdarovale tudi prijateljice. V spomin na domači kraj so jih dobile predvsem tiste, ki so odhajale delat v tujino. Otroci so na ta dan poslikane pirhe nesli v cerkev, tam so jih položili na oltar, jih med sabo primerjali in občudovali. Otroci in odrasli so se ob šempavu zabavali tudi z do danes ohranjeno igro pikanja pirhov. Podarjanje pirhov v današnjem času ni več povezano s podarjanjem pirhov deklet fantom, temveč gre za simbolično spominsko obdarovanje med posamezniki.
Od leta 2006 skupaj s Krajevno skupnostjo Poljubinj vsako prvo nedeljo v maju organizirajo prireditev Šempav. Na soboto pred praznikom v vasi Poljubinj pripravijo delavnico pisanja pirhov, ki se je lahko udeležijo vsi, ki želijo spoznati ta običaj. Naslednji dan sta svečana maša ter zabavno-kulturni program, katerega se udeležijo številni krajani in drugi obiskovalci.