Peka velikonočnih oblatov
Kratek opis
Velikonočni oblati so velike okrogle ali ovalne hostije s krščansko simboliko, ki jih iz nekvašenega testa pečejo pred veliko nočjo v številnih krajih po Sloveniji. Nosijo jih k blagoslovu in jih uživajo kot del velikonočnih jedi.
Utemeljitev vpisa
Tradicija peke in blagoslova velikonočnih oblatov je pomemben del kulturne dediščine v posameznih župnijah po Sloveniji. Kljub temu da šega ni vsesplošno znana, je pomemben del lokalne identitete, kar je razvidno predvsem iz ohranjanja peke oblatov po župnijah, v katerih se znanje in oprema za peko oblatov prenašata na zainteresirane posameznike oz. družine z generacije na generacijo.
Velikonočne oblate iz nekvašenega testa v obliki velike okrogle ali ovalne hostije z odtisnjeno krščansko simboliko pečejo, blagoslavljajo in uživajo kot del velikonočnih jedi v nekaterih krajih po Sloveniji, npr. v Tuhinjski dolini, v dolini Črni graben, v Moravški dolini vse do Vač, na Mali Loki pri Ihanu, v okolici Domžal in Ljubljane (Dolsko, Vižmarje, Tacen, Polhov Gradec …), ponekod na Gorenjskem in na Notranjskem (Ilirska Bistrica, Hrušica ...).
Oblati so izdelani iz 'opresnega' oziroma nekvašenega testa iz moke in vode, v obliki velike okrogle ali ovalne hostije. Za njihovo peko nekateri še vedno uporabljajo železne klešče, na katere vlijejo testo in klešče podržijo nad odprtim ognjem, kar je zahtevno in dolgotrajno opravilo. Večina ljudi danes za peko uporablja posebne dvodelne električne pekače ali kovinske klešče, ki po peki na vliti testeni ploskvi oblata pustijo odtis s krščansko simboliko. Peka velikonočnih oblatov se je ohranila kot del velikonočnih šeg med farani posameznih župnij. V nekaterih župnijah velikonočne oblate pečejo mežnarji ali mežnarice, v drugih posamezni farani, pečejo jih tudi v samostanih (npr. na Mali Loki pri Ihanu). Znanje peke velikonočnih oblatov se prenaša na zainteresirane posameznike znotraj župnij predvsem takrat, ko nekdo ne zmore ali ne želi več peči oblatov.
Velikonočni oblati so del jedi, ki jih ljudje nesejo na veliko soboto v cerkev k velikonočnemu blagoslovu. Ponekod med farane oblate delijo župniki pred cerkvijo po mašah na cvetno nedeljo, drugod jih farani pridejo iskat na dom k tistim, ki jih pečejo. V nekaterih župnijah nosijo oblate skupaj z blagoslovljenim ognjem v domove na veliko soboto zjutraj. Navadno dajo ljudje za oblate prostovoljne prispevke.
Oblate skupaj z velikonočnimi jedmi nesejo k blagoslovu. Jerbas, košaro ali cekar z jedmi po blagoslovu prinesejo domov in ga postavijo na praznično pogrnjeno mizo. Jedi navadno pustijo v košari do naslednjega jutra, ko se ob velikonočnem zajtrku zbere vsa družina. Takrat člani družine na začetku obedovanja zaužijejo vsak svoj oblat. V preteklosti so imeli en oblat za vso družino, ki ga je pred velikonočnim zajtrkom glava družine razdelil med člane družine. Oblati so zelo priljubljeni zlasti med otroki, saj so prijetnega blagega okusa in čvrsto hrustajo.
Peka velikonočnih oblatov ima tradicijo že (vsaj) od prve polovice 20. stoletja. Edini do sedaj znani vir, ki omenja, kje so kot posebnost velikonočnemu blagoslovu dodajali tudi velikonočne oblate, je knjiga Nika Kureta Praznično leto Slovencev (1965). Po pripovedovanju ljudi iz krajev s tradicijo peke oblatov pa so jih pekli vsaj že v prvi polovici 20. stoletja.
Oblati so izdelani iz 'opresnega' oziroma nekvašenega testa iz moke in vode, v obliki velike okrogle ali ovalne hostije. Za njihovo peko nekateri še vedno uporabljajo železne klešče, na katere vlijejo testo in klešče podržijo nad odprtim ognjem, kar je zahtevno in dolgotrajno opravilo. Večina ljudi danes za peko uporablja posebne dvodelne električne pekače ali kovinske klešče, ki po peki na vliti testeni ploskvi oblata pustijo odtis s krščansko simboliko. Peka velikonočnih oblatov se je ohranila kot del velikonočnih šeg med farani posameznih župnij. V nekaterih župnijah velikonočne oblate pečejo mežnarji ali mežnarice, v drugih posamezni farani, pečejo jih tudi v samostanih (npr. na Mali Loki pri Ihanu). Znanje peke velikonočnih oblatov se prenaša na zainteresirane posameznike znotraj župnij predvsem takrat, ko nekdo ne zmore ali ne želi več peči oblatov.
Velikonočni oblati so del jedi, ki jih ljudje nesejo na veliko soboto v cerkev k velikonočnemu blagoslovu. Ponekod med farane oblate delijo župniki pred cerkvijo po mašah na cvetno nedeljo, drugod jih farani pridejo iskat na dom k tistim, ki jih pečejo. V nekaterih župnijah nosijo oblate skupaj z blagoslovljenim ognjem v domove na veliko soboto zjutraj. Navadno dajo ljudje za oblate prostovoljne prispevke.
Oblate skupaj z velikonočnimi jedmi nesejo k blagoslovu. Jerbas, košaro ali cekar z jedmi po blagoslovu prinesejo domov in ga postavijo na praznično pogrnjeno mizo. Jedi navadno pustijo v košari do naslednjega jutra, ko se ob velikonočnem zajtrku zbere vsa družina. Takrat člani družine na začetku obedovanja zaužijejo vsak svoj oblat. V preteklosti so imeli en oblat za vso družino, ki ga je pred velikonočnim zajtrkom glava družine razdelil med člane družine. Oblati so zelo priljubljeni zlasti med otroki, saj so prijetnega blagega okusa in čvrsto hrustajo.
Peka velikonočnih oblatov ima tradicijo že (vsaj) od prve polovice 20. stoletja. Edini do sedaj znani vir, ki omenja, kje so kot posebnost velikonočnemu blagoslovu dodajali tudi velikonočne oblate, je knjiga Nika Kureta Praznično leto Slovencev (1965). Po pripovedovanju ljudi iz krajev s tradicijo peke oblatov pa so jih pekli vsaj že v prvi polovici 20. stoletja.