Pandolo
Kratek opis
Pandolo je tradicionalna istrska družabna in športna igra. Dve ekipi s po tremi igralci tekmujeta v osvajanju ozemlja. Ošiljeno leseno paličico (pandolo) skušata z leseno palico (maco) odbiti čim dlje od začetne točke (baze) v označeno igrišče.
Utemeljitev vpisa
Igra pandolo je pomemben del kulturne, športne in folklorne dediščine v slovenskem prostoru. Z organiziranim turnirskim igranjem si lokalno prebivalstvo prizadeva za popularizacijo te igre in za ohranjanje kulturne dediščine slovenske Istre. Ohranitev igre ima velik pomen za lokalno prebivalstvo. Igra, katere znanje se je prenašalo iz roda v rod, ima povezovalno vlogo v skupnosti, pripomore h krepitvi lokalne in v zadnjih letih tudi širše identitete ter prispeva k posebnosti in pestrosti območja, na katerem se igra.
Pandolo je tradicionalna istrska družabna in športna igra, v kateri ekipi tekmujeta v osvajanju ozemlja. Igro so otroci in mladina do 60. let 20. stoletja igrali na dvoriščih, ulicah in trgih istrskih vasi in mest. Ob oživitvi leta 1993 je pandolo postal športna igra z zapisanimi pravili, ki jo ekipe igrajo na prirejenih igriščih.
Ekipi skušata 11 cm dolgo ošiljeno leseno paličico (pandolo) s pomočjo 55 cm dolge lesene palice (mace) spraviti čim dlje od začetnega izhodišča (baze) in tako osvojiti čim več ozemlja oziroma igrišča v obliki lijakaste površine. Najprej ena ekipa napada ozemlje, druga ga brani, nato se ekipi zamenjata. Igro sestavljajo servis, ciljanje baze, izbijanje pandola za točke in ocenjevanje razdalje. Napadalec začne igro tako, da z maco udari po bazi ter zavpije »pandolo, pandolo …« in število do takrat doseženih točk. Pandolo vrže v zrak, ga skuša zadeti z maco in odbiti čim dlje v igrišče. Če servis po trikratnem poizkusu ne uspe, igro nadaljuje njegov soigralec. Nasprotna ekipa je porazdeljena po igrišču in skuša v zraku ujeti pandolo. Če jim to uspe, je napadalec izključen in njegova ekipa ostane brez točk. Po uspešnem servisu sledi ciljanje (izbijanje) baze: eden od obrambnih igralcev z mesta, kjer se je pandolo ustavil, poskuša zadeti bazo, napadalec pa mu poskuša to preprečiti z maco. Če pandolo zadene bazo, je napadalec izločen in igro nadaljuje soigralec. Če pandolo ne zadene baze ali če napadalec odbije pandolo, se igra nadaljuje z izbijanjem za točke. Izbijanje izvede napadalec tako, da z maco udari po konici pandola, da se ta dvigne v zrak, in ga skuša odbiti. Na voljo ima tri udarce. Po prvem in drugem poizkusu napadalec nadaljuje napad z mesta, kjer se je pandolo ustavil. Po tretjem poizkusu se ugotavlja število doseženih točk. Kadarkoli obrambni igralci ulovijo pandolo v zraku, preden se ta dotakne tal, je napadalec izločen iz igre. Za ugotavljanje dosežene razdalje oz. doseženih točk se uporablja dolžina mace. Število točk je enako številu mac. Napadalci v macah ocenijo razdaljo od izhodišča do točke, kjer se je pandolo ustavil. Če se nasprotna ekipa z oceno ne strinja, razdaljo izmerijo s polaganjem mace na tla. Če je ocena pravilna ali nižja od izmerjene razdalje, napadalec doseže dvakratno število napovedanih mac. Če pa so razdaljo precenili, izgubijo vse do tedaj dosežene točke. Ekipa, ki je v seštevku dosegla večje število točk, je zmagovalka.
Pandolo po izvoru velja za pastirsko igro, ki naj bi jo v preteklosti na paši igrali otroci in mlajši fantje. Izvirala naj bi iz stare Indije ter se s pastirskim nomadskim načinom življenja širila po svetu. Različne variacije igre igrajo tudi drugod po svetu: v Pakistanu (gilli danda), Ameriki (tip-cat), Franciji (batonnet), na Balkanu (klis) itd. Igra velja za predhodnico bejzbola in kriketa. Na evropskih tleh je omenjena že v rimskih antičnih virih. Pandolo poznajo tudi na Hrvaškem in v Italiji, kjer so prve omembe igre v virih iz 15. in 16. stoletja povezane s prepovedjo igranja zaradi varnosti mimoidočih ljudi in živali. Organizirano turnirsko igranje pandola poteka od leta 1993, ko so člani Društva za oživljanje starega Kopra, ki so igro poznali iz svojega otroštva, organizirali prvi uradni turnir, v naslednjih letih so jim sledili v Piranu, Strunjanu, Hrvatinih in Sečovljah. Leta 2000 je nastala Zveza društev igre Pandolo. Združuje društva, ki igrajo pandolo, organizira tekmovanja, vodi podatke o tekmovanjih in sodelujočih ekipah ter skrbi za enotna pravila igre. Pandolo je tudi dediščina italijanske manjšine na narodnostno mešanem območju, zato pri pripravi nekaterih turnirjev sodelujeta skupnosti Italijanov v Kopru in Piranu. Pandolo igrajo ob nekaterih prireditvah in verskih praznikih (sv. Nazarij v Kopru, sv. Jurij v Piranu, veliki šmaren v Strunjanu). Igra se je iz obalnih mest razširila v Prekmurje, kjer jo igrajo od leta 2005. Njihove ekipe sodelujejo na obalnih turnirjih.
Ekipi skušata 11 cm dolgo ošiljeno leseno paličico (pandolo) s pomočjo 55 cm dolge lesene palice (mace) spraviti čim dlje od začetnega izhodišča (baze) in tako osvojiti čim več ozemlja oziroma igrišča v obliki lijakaste površine. Najprej ena ekipa napada ozemlje, druga ga brani, nato se ekipi zamenjata. Igro sestavljajo servis, ciljanje baze, izbijanje pandola za točke in ocenjevanje razdalje. Napadalec začne igro tako, da z maco udari po bazi ter zavpije »pandolo, pandolo …« in število do takrat doseženih točk. Pandolo vrže v zrak, ga skuša zadeti z maco in odbiti čim dlje v igrišče. Če servis po trikratnem poizkusu ne uspe, igro nadaljuje njegov soigralec. Nasprotna ekipa je porazdeljena po igrišču in skuša v zraku ujeti pandolo. Če jim to uspe, je napadalec izključen in njegova ekipa ostane brez točk. Po uspešnem servisu sledi ciljanje (izbijanje) baze: eden od obrambnih igralcev z mesta, kjer se je pandolo ustavil, poskuša zadeti bazo, napadalec pa mu poskuša to preprečiti z maco. Če pandolo zadene bazo, je napadalec izločen in igro nadaljuje soigralec. Če pandolo ne zadene baze ali če napadalec odbije pandolo, se igra nadaljuje z izbijanjem za točke. Izbijanje izvede napadalec tako, da z maco udari po konici pandola, da se ta dvigne v zrak, in ga skuša odbiti. Na voljo ima tri udarce. Po prvem in drugem poizkusu napadalec nadaljuje napad z mesta, kjer se je pandolo ustavil. Po tretjem poizkusu se ugotavlja število doseženih točk. Kadarkoli obrambni igralci ulovijo pandolo v zraku, preden se ta dotakne tal, je napadalec izločen iz igre. Za ugotavljanje dosežene razdalje oz. doseženih točk se uporablja dolžina mace. Število točk je enako številu mac. Napadalci v macah ocenijo razdaljo od izhodišča do točke, kjer se je pandolo ustavil. Če se nasprotna ekipa z oceno ne strinja, razdaljo izmerijo s polaganjem mace na tla. Če je ocena pravilna ali nižja od izmerjene razdalje, napadalec doseže dvakratno število napovedanih mac. Če pa so razdaljo precenili, izgubijo vse do tedaj dosežene točke. Ekipa, ki je v seštevku dosegla večje število točk, je zmagovalka.
Pandolo po izvoru velja za pastirsko igro, ki naj bi jo v preteklosti na paši igrali otroci in mlajši fantje. Izvirala naj bi iz stare Indije ter se s pastirskim nomadskim načinom življenja širila po svetu. Različne variacije igre igrajo tudi drugod po svetu: v Pakistanu (gilli danda), Ameriki (tip-cat), Franciji (batonnet), na Balkanu (klis) itd. Igra velja za predhodnico bejzbola in kriketa. Na evropskih tleh je omenjena že v rimskih antičnih virih. Pandolo poznajo tudi na Hrvaškem in v Italiji, kjer so prve omembe igre v virih iz 15. in 16. stoletja povezane s prepovedjo igranja zaradi varnosti mimoidočih ljudi in živali. Organizirano turnirsko igranje pandola poteka od leta 1993, ko so člani Društva za oživljanje starega Kopra, ki so igro poznali iz svojega otroštva, organizirali prvi uradni turnir, v naslednjih letih so jim sledili v Piranu, Strunjanu, Hrvatinih in Sečovljah. Leta 2000 je nastala Zveza društev igre Pandolo. Združuje društva, ki igrajo pandolo, organizira tekmovanja, vodi podatke o tekmovanjih in sodelujočih ekipah ter skrbi za enotna pravila igre. Pandolo je tudi dediščina italijanske manjšine na narodnostno mešanem območju, zato pri pripravi nekaterih turnirjev sodelujeta skupnosti Italijanov v Kopru in Piranu. Pandolo igrajo ob nekaterih prireditvah in verskih praznikih (sv. Nazarij v Kopru, sv. Jurij v Piranu, veliki šmaren v Strunjanu). Igra se je iz obalnih mest razširila v Prekmurje, kjer jo igrajo od leta 2005. Njihove ekipe sodelujejo na obalnih turnirjih.