Oglarstvo
Kratek opis
Oglarstvo je dejavnost gozdnega gospodarstva, ki obsega pridobivanje lesnega oglja in z njim povezane posebne veščine in znanja priprave lesnih kop ter tehnike pridobivanja oglja.
Utemeljitev vpisa
Danes se oglarstvo ohranja in celo oživlja zaradi zavestne skrbi gozdarskih institucij, turističnih in sorodnih društev ter posameznikov. Z oglarstvom naj bi ohranjali naravno in kulturno dediščino, popularizirali gozdarstvo in stare načine izrabe gozda, pa tudi turistično promovirali območja, kjer je bilo v preteklosti razvito oglarstvo.
V vseh naštetih sodobnih prizadevanjih je čutiti močan ekonomski interes. V zadnjem desetletju so tako nastale številne pobude za revitalizacijo oglarstva. Leta 2009 je bil ustanovljen Klub oglarjev Slovenije, v katerem poskušajo združiti čim več oglarjev, ki bi ohranjali in popularizirali tradicionalno oglarjenje.
V vseh naštetih sodobnih prizadevanjih je čutiti močan ekonomski interes. V zadnjem desetletju so tako nastale številne pobude za revitalizacijo oglarstva. Leta 2009 je bil ustanovljen Klub oglarjev Slovenije, v katerem poskušajo združiti čim več oglarjev, ki bi ohranjali in popularizirali tradicionalno oglarjenje.
Oglarstvo na Slovenskem je znano v krajih, kjer so ustrezni naravni pogoji za gospodarjenje z gozdovi. Ohranilo se je kot del oglarske tradicije ob čiščenju in vzdrževanju gozdov in potreb manjših kovinskih obrti (na primer kovaštva) ter zaradi povečanega povpraševanja po oglju v gospodinjstvih. Oglarjenje spodbujajo tudi novodobna združenja oglarjev in turistična društva.
Postopek oglarjenja obsega izbor in pripravo lesa, pripravo kopišča (prostora za pridobivanje oglja), izdelavo kope, proces kuhanja ali oglenitve lesa in z njim povezano oglarsko znanje in ustrezne delovne postopke ter razdiranje kope in shranjevanje oglja.
Oglje se lahko pridobiva iz vseh vrst lesa, navadno pa se poogljujeta posebej igličast les in posebej les listavcev. Obstaja več načinov poogljevanja lesa, na Slovenskem se je zlasti uveljavilo poogljevanje v stoječih kopah.
Danes največ oglja proizvedejo iz bukovine. Les pripravijo v obliki cepanic (kalanic). Predhodno za kopo pripravijo raven okrogel prostor (kopišče). V sredino kopišča zabijejo tri kole (strženice), velike za višino kope in v obliki trikotnika, ki predstavljajo nekakšen dimnik (stržen). Pobožni oglarji na tla stržena za srečno delo položijo dve trski, povezani v podobi križa. Okoli stržena položijo pokonci in v kolobarju prvi sklad drv, nanj drugi, in če je kopa velika, na drugega tudi tretji sklad drv. Da dobi kopa potrebno obliko, polena proti obodu kope odmikajo.
V kopo zloženi les prekrijejo (grasajo) s smrečjem, listjem, senom ali svežo travo. Na to podlago nasujejo prežgano in z ogljenim prahom pomešano zemljo (kopo črnijo). V procesu pooglenitve zemlja preprečuje nenadzorovan vdor zraka v kopo. Ko je kopa obdana z zemljo, postavijo okrog nje debela polena, ki so opora zemlji, da ne spolzi k vznožju kope.
Kopo prižgejo tako, da vržejo skozi "dimnik" na njeno dno trske, nanje pa žerjavico. Nato napolnijo prostor med strženicami z drobnim lesom, vrh kope pa prekrijejo s travo in zemljo. Pri oglenitvi oglarji nadzirajo dotok zraka in odvod dima ter pare. V kopo napravijo luknje, imenovane zračnice in dimnice, med kuhanjem oglja kopo večkrat prebodejo s kolom (bokajo) in dopolnjujejo praznine z drobnimi drvmi. Za pripravo kope in kuhanje oglja je pri povprečno veliki kopi potrebnih 43, pri večjih pa do 47 delovnih dni. Delovno skupino največkrat sestavljajo trije do štirje oglarji. Ko je kopa kuhana, se mora ohladiti, nato jo razdrejo, spravijo oglje v vreče (za prodajo) in pospravijo kopišče.
Oglje je uporabno v gospodinjstvih, obrteh in različnih industrijskih panogah. Na današnjem slovenskem ozemlju je bilo oglarjenje, ki je bilo povezano s kovinarstvom, znano že v prazgodovini. Pisni dokumenti o oglarstvu pri nas segajo v 14. stoletje. Med najstarejše dokaze o obstoju oglarstva sodi Ortenburški rudarski red iz leta 1381, ki je urejal dolžnosti, pravice in svoboščine rudarjev in drugih delavcev v Savskih jamah, rudnikih v Planini pod Golico nad Jesenicami.
Oglarstvo je bilo najbolj razvito v 19. stoletju, ko sta bila fužinarstvo in kovinska industrija v razcvetu. V tem času je bilo oglarstvo razvito na Gorenjskem: na Jelovici, v Bohinju, kjer so bile fužine na Bistrici pri Stari Fužini, v Štengah, Poljanski in Selški dolini in Zgornjesavski dolini ter okoli Tržiča. Na Štajerskem so oglarili na Kozjaku in Pohorju, na Dolenjskem na Kočevskem, okoli Dobrepolja in drugje, npr. pod Kumom, na Primorskem na Banjški planoti, okoli Lokovca. Oglarstvo je bilo znano v Dolah pri Litiji in bližnjih krajih.
Po zgraditvi Južne železnice je v predelih, oddaljenih od prometnih povezav, začelo fužinarstvo zamirati, v železarnah in kovinskih obratih pa so oglje nadomeščali s premogom in koksom, to je bil vzrok, da oglarstvo ni imelo velike gospodarske prihodnosti.
Postopek oglarjenja obsega izbor in pripravo lesa, pripravo kopišča (prostora za pridobivanje oglja), izdelavo kope, proces kuhanja ali oglenitve lesa in z njim povezano oglarsko znanje in ustrezne delovne postopke ter razdiranje kope in shranjevanje oglja.
Oglje se lahko pridobiva iz vseh vrst lesa, navadno pa se poogljujeta posebej igličast les in posebej les listavcev. Obstaja več načinov poogljevanja lesa, na Slovenskem se je zlasti uveljavilo poogljevanje v stoječih kopah.
Danes največ oglja proizvedejo iz bukovine. Les pripravijo v obliki cepanic (kalanic). Predhodno za kopo pripravijo raven okrogel prostor (kopišče). V sredino kopišča zabijejo tri kole (strženice), velike za višino kope in v obliki trikotnika, ki predstavljajo nekakšen dimnik (stržen). Pobožni oglarji na tla stržena za srečno delo položijo dve trski, povezani v podobi križa. Okoli stržena položijo pokonci in v kolobarju prvi sklad drv, nanj drugi, in če je kopa velika, na drugega tudi tretji sklad drv. Da dobi kopa potrebno obliko, polena proti obodu kope odmikajo.
V kopo zloženi les prekrijejo (grasajo) s smrečjem, listjem, senom ali svežo travo. Na to podlago nasujejo prežgano in z ogljenim prahom pomešano zemljo (kopo črnijo). V procesu pooglenitve zemlja preprečuje nenadzorovan vdor zraka v kopo. Ko je kopa obdana z zemljo, postavijo okrog nje debela polena, ki so opora zemlji, da ne spolzi k vznožju kope.
Kopo prižgejo tako, da vržejo skozi "dimnik" na njeno dno trske, nanje pa žerjavico. Nato napolnijo prostor med strženicami z drobnim lesom, vrh kope pa prekrijejo s travo in zemljo. Pri oglenitvi oglarji nadzirajo dotok zraka in odvod dima ter pare. V kopo napravijo luknje, imenovane zračnice in dimnice, med kuhanjem oglja kopo večkrat prebodejo s kolom (bokajo) in dopolnjujejo praznine z drobnimi drvmi. Za pripravo kope in kuhanje oglja je pri povprečno veliki kopi potrebnih 43, pri večjih pa do 47 delovnih dni. Delovno skupino največkrat sestavljajo trije do štirje oglarji. Ko je kopa kuhana, se mora ohladiti, nato jo razdrejo, spravijo oglje v vreče (za prodajo) in pospravijo kopišče.
Oglje je uporabno v gospodinjstvih, obrteh in različnih industrijskih panogah. Na današnjem slovenskem ozemlju je bilo oglarjenje, ki je bilo povezano s kovinarstvom, znano že v prazgodovini. Pisni dokumenti o oglarstvu pri nas segajo v 14. stoletje. Med najstarejše dokaze o obstoju oglarstva sodi Ortenburški rudarski red iz leta 1381, ki je urejal dolžnosti, pravice in svoboščine rudarjev in drugih delavcev v Savskih jamah, rudnikih v Planini pod Golico nad Jesenicami.
Oglarstvo je bilo najbolj razvito v 19. stoletju, ko sta bila fužinarstvo in kovinska industrija v razcvetu. V tem času je bilo oglarstvo razvito na Gorenjskem: na Jelovici, v Bohinju, kjer so bile fužine na Bistrici pri Stari Fužini, v Štengah, Poljanski in Selški dolini in Zgornjesavski dolini ter okoli Tržiča. Na Štajerskem so oglarili na Kozjaku in Pohorju, na Dolenjskem na Kočevskem, okoli Dobrepolja in drugje, npr. pod Kumom, na Primorskem na Banjški planoti, okoli Lokovca. Oglarstvo je bilo znano v Dolah pri Litiji in bližnjih krajih.
Po zgraditvi Južne železnice je v predelih, oddaljenih od prometnih povezav, začelo fužinarstvo zamirati, v železarnah in kovinskih obratih pa so oglje nadomeščali s premogom in koksom, to je bil vzrok, da oglarstvo ni imelo velike gospodarske prihodnosti.