Obisk dedka Mraza
Kratek opis
Dedek Mraz je prijazen starec z dogo belo brado in brki, ki pred novim letom obiskuje in obdaruje otroke doma, v vrtcih, šolah, delovnih ustanovah in na raznih prireditvah. Oblečen je v vezen kožuh in pokrit s polhovko.
Utemeljitev vpisa
Dedek Mraz je dobri mož, ki konec leta obišče in obdaruje otroke. Sprva je njegov zunanji videz sledil belemu dedku Mrazu, kakršnega so poznali v Sovjetski zvezi v času stalinizma, leta 1952 pa je slikar Maksim Gaspari oblikoval podobo slovenskega dedka Mraza, ki se je v zavest povojnih otrok usidral tako močno, da je preživel do danes. Dedek Mraz je še vedno živ tudi v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, kjer pa ima drugačno podobo. V osemdesetih letih 20. stoletja se je kot obdarovalec otrok v Sloveniji v javnosti spet pojavil Miklavž, na novo pa je bil uveden personificiran Božiček v podobi, ki jo je v tridesetih letih oblikovala oglaševalska kampanja Coca Cole. Vsakoletni obisk dedka Mraza z njegovo značilno podobo predstavlja predvsem za otroke pomemben del obeleževanja konca koledarskega leta v Sloveniji.
Dedek Mraz je kostumiran lik, ki predstavlja prijaznega starca z dolgo belo brado in brki. Običajno je oblečen v svetel dolg vezen ali z našitki okrašen kožuhovinast plašč iz ovčje kože z navznoter obrnjeno dlako. Pokrit je s polhovko. Na hrbtu ima oprtan pleten koš ali vrečo z darili. Ostarel dobri mož si pri hoji pomaga s palico. Kot njegovo domovanje se največkrat omenjata Triglav in Pohorje, od koder pride vsako leto pred novim letom med otroke in jih obdari. Otroci mu pišejo pisemca, v katerih sporočajo, kakšna darila naj jim prinese. Dedek Mraz pride sam ali v spremstvu raznih živali, snežakov, snežink, pravljičnih in drugih likov. Otroke nagovori, jim zaželi srečno novo leto in jih obdaruje. Obisk dedka Mraza spremljajo nastopi otrok ali pa je njegov prihod del gledaliških in lutkovnih predstav, koncertov in silvestrovanj za otroke. V večjih mestih organizirajo sprevode dedka Mraza. Prihod dedka Mraza je povezan tudi s postavljanjem novoletne jelke, pod katero so darila za otroke.
Obdarovanje otrok doma s pomočjo nevidnega ali kostumiranega dedka Mraza organizirajo starši. V šolah in vrtcih prihod dedka Mraza z nastopi otrok organizirajo vzgojitelji in učitelji, obdarovanja za otroke zaposlenih pa delovne organizacije in sindikalne podružnice. Večja praznovanja znotraj lokalnih skupnosti s prihodom dedka Mraza prirejajo Zveza prijateljev mladine in druge kulturne ustanove, ponekod v mestih tudi turistične organizacije. V večjih mestih je obisk dedka Mraza povezan z božično-novoletnimi sejmi in silvestrovanji za otroke. Sprevodi dedka Mraza na določene dni potekajo po mestnih ulicah ali delih mesta. Takrat se dedek Mraz s številčnim spremstvom vozi v okrašeni kočiji in se ustavlja na določenih točkah, kjer pozdravi in nagovori otroke ter jim zaželi srečno novo leto, njegovi spremljevalci pa med otroke razdelijo slaščice.
Kot mitološko bitje je dedek Mraz povezan s tradicionalnimi predstavami o mrazu v obrednih praksah slovanskih narodov. V Sloveniji se je prvič pojavil konec leta 1948 v okviru leta 1947 uvedenega otroškega praznovanja novoletne jelke. Praznovanje novoletne jelke in sprva v belo oblečenega dedka Mraza je povojna oblast v Sloveniji (in Jugoslaviji) uvedla po zgledu novoletnih otroških praznovanj v Sovjetski zvezi v času stalinizma, katerih cilj je bilo navduševanje otrok za nov družbeni sistem, državo in njenega vodjo. S praznovanjem novoletne jelke, katere osrednji del je kmalu postal prihod dedka Mraza, je želela povojna slovenska oblast nadomestiti sv. Miklavža in nepersonificiranega Božička oziroma Jezuščka, znanega le v mestih. Novoletna jelka je nadomestila postavljanje božičnega drevesa. Podobo slovenskega dedka Mraza je leta 1952 oblikoval slikar Maksim Gaspari, pri čemer je izhajal iz izbranih elementov slovenske kmečke kulture: iz moškega zimskega oblačila z rokavi iz ovčje kožuhovine z navznoter obrnjeno dlako, okrašenega z vezenino ali z usnjenim našitki, polhovke in gorjuške pipe.
Obdarovanje otrok doma s pomočjo nevidnega ali kostumiranega dedka Mraza organizirajo starši. V šolah in vrtcih prihod dedka Mraza z nastopi otrok organizirajo vzgojitelji in učitelji, obdarovanja za otroke zaposlenih pa delovne organizacije in sindikalne podružnice. Večja praznovanja znotraj lokalnih skupnosti s prihodom dedka Mraza prirejajo Zveza prijateljev mladine in druge kulturne ustanove, ponekod v mestih tudi turistične organizacije. V večjih mestih je obisk dedka Mraza povezan z božično-novoletnimi sejmi in silvestrovanji za otroke. Sprevodi dedka Mraza na določene dni potekajo po mestnih ulicah ali delih mesta. Takrat se dedek Mraz s številčnim spremstvom vozi v okrašeni kočiji in se ustavlja na določenih točkah, kjer pozdravi in nagovori otroke ter jim zaželi srečno novo leto, njegovi spremljevalci pa med otroke razdelijo slaščice.
Kot mitološko bitje je dedek Mraz povezan s tradicionalnimi predstavami o mrazu v obrednih praksah slovanskih narodov. V Sloveniji se je prvič pojavil konec leta 1948 v okviru leta 1947 uvedenega otroškega praznovanja novoletne jelke. Praznovanje novoletne jelke in sprva v belo oblečenega dedka Mraza je povojna oblast v Sloveniji (in Jugoslaviji) uvedla po zgledu novoletnih otroških praznovanj v Sovjetski zvezi v času stalinizma, katerih cilj je bilo navduševanje otrok za nov družbeni sistem, državo in njenega vodjo. S praznovanjem novoletne jelke, katere osrednji del je kmalu postal prihod dedka Mraza, je želela povojna slovenska oblast nadomestiti sv. Miklavža in nepersonificiranega Božička oziroma Jezuščka, znanega le v mestih. Novoletna jelka je nadomestila postavljanje božičnega drevesa. Podobo slovenskega dedka Mraza je leta 1952 oblikoval slikar Maksim Gaspari, pri čemer je izhajal iz izbranih elementov slovenske kmečke kulture: iz moškega zimskega oblačila z rokavi iz ovčje kožuhovine z navznoter obrnjeno dlako, okrašenega z vezenino ali z usnjenim našitki, polhovke in gorjuške pipe.