Miklavževo

Sv. Miklavž je eden od treh dobrih mož, ki konec leta obdarujejo otroke. V primerjavi s po vojni uvedenim dedkom Mrazom in s personificiranim Božičkom ima v Sloveniji najdaljšo tradicijo. Na večer pred svojim godom se sam ali s spremstvom pojavlja tako v mestih kot na podeželju. Vsako leto ga otroci težko pričakujejo doma, na raznih prireditvah in na sprevodih po mestih. Miklavževo je verski praznik otrok, ki ima v Sloveniji dolgo družinsko in skupnostno tradicijo ter je pomemben del družinske, lokalne in nacionalne identitete.

Miklavževo je otroški verski praznik, povezan s sv. Miklavžem, ki na predvečer svojega godu (6. decembra) sam ali s spremstvom obišče in obdaruje otroke na domu, v župnijah, obhodih po hišah, na raznih prireditvah in sprevodih po nekaterih mestih. Sv. Miklavž je slovensko ime za sv. Nikolaja, ki je med drugim tudi zavetnik otrok; pridne obdaruje, poredni pa dobijo šibo ali jih kaznujejo parklji.

Miklavž je kostumiran lik z dolgo belo brado, oblečen v škofovska oblačila in bele rokavice, na glavi ima škofovsko mitro, v roki pa škofovsko palico. V rokah ima lahko knjigo z zapisi o obnašanju otrok. Miklavževa spremstva se tako po številu kot po likih nekoliko razlikujejo. Običajno ga spremljata dva angela, oblečena v dolga bela oblačila, na hrbtu pa imata lahko tudi krila. V koših ali košarah nosita darila za otroke. Del spremstva so tudi hudiči oziroma parklji. Parklji so največkrat oblečeni v navzven obrnjene ovčje kožuhe in opasani z zvonci in verigami. Na glavi imajo iz ovčje kože izdelano naličje z rogovi in dolgim rdečim jezikom. Zaradi strašljivega izgleda in hrupa, ki ga povzročajo z verigami, zvonci in glasovi, se jih otroci bojijo, zato pri obhodih po hišah največkrat ostanejo zunaj. Ponekod mladino, zlasti dekleta, švrkajo s šibami in mažejo s sajami. Parklji naj bi imeli svoj izvor v duhovih prednikov in demonov rasti. Del spremstva so lahko tudi sv. Anton Puščavnik v meniški kuti in z zvončkom, pisar s knjigo in še nekateri drugi liki.

Otroci nekaj dni pred miklavževim pišejo pisemca z željami o darilih, na predvečer godu pa Miklavžu nastavljajo krožnike, peharje, nogavice, čevlje ipd., da bi ponoči skrivoma vanje odložil darila, ki jih pripravijo starši. Miklavž obdaruje otroke tudi v nekaterih družinah, ki niso verne. Miklavž s spremstvom obišče in obdaruje otroke na miklavževanjih v župnijah in raznih prireditvah. Miklavževi obhodi s spremstvom po hišah so razširjeni predvsem na podeželju in v manjših krajih. V nekaterih mestih organizirajo Miklavževe sprevode in sejme kot začetek veselega decembra. V novejšem času se Miklavž pojavlja tudi v nakupovalnih centrih, ponekod organizirajo dobrodelne Miklavževe koncerte. Z Miklavžem povezani dogodki potekajo v organizaciji župnij, lokalnih skupnosti, društev in organizacij, ki sami ali skupaj s starši poskrbijo tudi za obdarovanje otrok.

Sv. Nikolaj je bil škof v Miri (Mala Azija), umrl je leta 324. Katoliška cerkev ga časti od 11. stoletja. Prvi znani opis miklavževanja na Slovenskem je leta 1839 objavil Buchenhain v Carnioli, o obdarovanju otrok v Novem mestu leta 1842 pa Navratil piše v Letopisu Matice Slovenske leta 1885. Pred drugo svetovno vojno je nevidni Miklavž ponoči obdaroval otroke na domu, Miklavža s spremstvom so najemale bogate družine, pojavljal se je v trgovinah z igračami, v župnijah, šolah, na društvenih prireditvah, gledališčih in na miklavževanjih za socialno ogrožene otroke. Odrasli so se udeleževali Miklavževih plesov. V večjih krajih in mestih so prirejali Miklavževe sejme. Na podeželje so se Miklavževi obhodi s spremstvom po hišah verjetno razširili sredi 19. stoletja. Miklavž je otrokom prinašal (suho) sadje, orehe, lect in sladkarije, mestnim otrokom tudi igrače, knjige, šolske potrebščine in zimska oblačila. Po drugi svetovni vojni se je moral Miklavž umakniti iz javnega življenja, nadomestil ga je dedek Mraz, kljub prepovedi pa so v nekaterih krajih Miklavževe obhode ohranjali. V mestih so bili ukinjeni Miklavževi sejmi in plesi, sejme pa so zopet uvedli v 90. letih 20. stoletja.