Ljubiteljsko gledališče
Kratek opis
Ljubiteljsko gledališče je oblika gledališke dejavnosti, ki združuje prostovoljne člane različnih starosti, statusov in poklicev, ki pod okriljem raznih društev pripravljajo in izvajajo gledališke uprizoritve.
Utemeljitev vpisa
Dediščina ljubiteljskega gledališča temelji na bogati tradiciji ljudskega gledališča iz 17. stoletja. Predstavlja kontinuiran razvoj in ohranjanje ljubiteljske kulture in gledališkega izražanja v Sloveniji, hkrati pa je pomemben segment pri vzpostavljanju slovenske identitete. Ljubiteljske gledališke skupine in posamezniki z uprizarjanjem ohranjajo in razvijajo slovenski jezik in narečja ter uprizoritveno umetnost prenašajo iz generacije v generacijo. Ljubiteljsko gledališče posameznikom omogoča izražanje, vzpostavitev socialnih vezi, medgeneracijsko sodelovanje ter prenos znanja med člani skupine. Znanja, veščine, izrazi ter šege in navade, ki so sestavni del priprave in uprizarjanja gledaliških del ljubiteljskega gledališča, so tesno povezani s premično dediščino in kulturnim prostorom, kjer se dediščina ljubiteljskega gledališča predstavlja ali izraža.
Ljubiteljsko, neprofesionalno ali amatersko gledališče je oblika gledališča, ki jo sestavlja stalna ali priložnostna skupina ljubiteljev gledališča, ki pripravlja ter izvaja gledališke uprizoritve. Kot prostovoljci največkrat delujejo v lokalnem kulturnem, umetniškem, turističnem ali drugem društvu ali neformalnem združenju. Gledališke skupine združujejo člane obeh spolov, različnih starosti, statusov in poklicev.
Ljubiteljsko gledališko skupino običajno sestavljajo režiser, igralci, scenografi, šepetalci, tehniki in drugi. Njihovo delo je prostovoljno, sodelujejo zaradi simpatiziranja z gledališkim izražanjem, ki jim omogoča ustvarjanje, kvalitetno preživljanje prostega časa, vzpostavljanje socialnih vezi in medgeneracijsko sodelovanje. Končni produkt je uprizoritev, ki je rezultat skupinskega dela. V svojem repertoarju ljubiteljske gledališke skupine posegajo po dramskih igrah in literarnih predlogah domačih in tujih avtorjev. Predstave najpogosteje odigrajo v lokalnem okolju na odrih v za to namenjenih prostorih. O dolgi tradiciji ljubiteljskih gledališč v Sloveniji priča tudi arhitekturna dediščina objektov (npr. narodni, kulturni in prosvetni domovi), v katerih delujejo gledališke skupine.
Poleg prenosa znanja med člani gledaliških skupin je pomembno izobraževanje pod mentorstvom profesionalnih gledaliških igralcev in režiserjev. Z ljubiteljskim gledališčem so povezane tudi šege z uvajanjem novincev v ljubiteljsko gledališko dejavnost, ter navade, ki jih skupine uvedejo kot del priprav na igro za odrom ali na odru in po njej.
Ljubiteljska gledališka dejavnost je razvita po vsej Sloveniji. Obsega več kot 900 različno organiziranih gledaliških in lutkovnih skupin, od otroških, mladinskih in študentskih do odraslih. Skupine delujejo pod okriljem Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zveze kulturnih društev Slovenije. Skupine imajo redna srečanja in tekmovanja. Najboljše ljubiteljske gledališke predstave se uvrstijo na državna srečanja gledaliških skupin, kot sta Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije in Novačanova gledališka srečanja.
Ljubiteljsko uprizarjanje se je od 17. stoletja pojavljalo v mestih in na podeželju. Začetek slovenskega gledališča predstavljajo jezuitske in kapucinske baročne gledališke igre za množice (pasijoni, mirakli, misteriji). Prva znana ljubiteljska uprizoritev v slovenskem jeziku je bila igra Hoja za paradižem študentov jezuitskega kolegija v Ljubljani leta 1657. Drugi pomembni mejnik je nastanek prvih dramskih besedil v slovenskem jeziku: Škofjeloški pasijon (1721) in prva komedija Županova Micka Antona Tomaža Linharta (1789). Razvoj ljubiteljskega gledališča so v 19. stoletju spodbudili narodnopolitične predstave v času čitalnic in taborov ter ljudski odri z 'narodnimi liki'. Za profesionalizacijo gledališča je bila pomembna ustanovitev Dramatičnega društva v Ljubljani leta 1867, ki je postavilo tudi programska, strokovna in organizacijska izhodišča za spodbujanje in usmerjanje kvalitetne rasti ljubiteljskega gledališča. Oblikovati so se začele različne ljubiteljske igralske skupine (meščanske, kmečke, študentske, tudi mladinske), ki so z množično dejavnostjo prebujale slovensko narodno in kulturno zavest vse do prve svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni so začeli nastajati t. i. delavski odri. Med drugo svetovno vojno se je ljubiteljsko igranje delno izvajalo kot oblika recitalov in igranja na mitingih ter akademijah. Konec 50. in v začetku 60. let dvajsetega stoletja je ljubiteljsko gledališče na osnovi bogate tradicije ponovno oživelo.
Ljubiteljsko gledališko skupino običajno sestavljajo režiser, igralci, scenografi, šepetalci, tehniki in drugi. Njihovo delo je prostovoljno, sodelujejo zaradi simpatiziranja z gledališkim izražanjem, ki jim omogoča ustvarjanje, kvalitetno preživljanje prostega časa, vzpostavljanje socialnih vezi in medgeneracijsko sodelovanje. Končni produkt je uprizoritev, ki je rezultat skupinskega dela. V svojem repertoarju ljubiteljske gledališke skupine posegajo po dramskih igrah in literarnih predlogah domačih in tujih avtorjev. Predstave najpogosteje odigrajo v lokalnem okolju na odrih v za to namenjenih prostorih. O dolgi tradiciji ljubiteljskih gledališč v Sloveniji priča tudi arhitekturna dediščina objektov (npr. narodni, kulturni in prosvetni domovi), v katerih delujejo gledališke skupine.
Poleg prenosa znanja med člani gledaliških skupin je pomembno izobraževanje pod mentorstvom profesionalnih gledaliških igralcev in režiserjev. Z ljubiteljskim gledališčem so povezane tudi šege z uvajanjem novincev v ljubiteljsko gledališko dejavnost, ter navade, ki jih skupine uvedejo kot del priprav na igro za odrom ali na odru in po njej.
Ljubiteljska gledališka dejavnost je razvita po vsej Sloveniji. Obsega več kot 900 različno organiziranih gledaliških in lutkovnih skupin, od otroških, mladinskih in študentskih do odraslih. Skupine delujejo pod okriljem Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti in Zveze kulturnih društev Slovenije. Skupine imajo redna srečanja in tekmovanja. Najboljše ljubiteljske gledališke predstave se uvrstijo na državna srečanja gledaliških skupin, kot sta Linhartovo srečanje – Festival gledaliških skupin Slovenije in Novačanova gledališka srečanja.
Ljubiteljsko uprizarjanje se je od 17. stoletja pojavljalo v mestih in na podeželju. Začetek slovenskega gledališča predstavljajo jezuitske in kapucinske baročne gledališke igre za množice (pasijoni, mirakli, misteriji). Prva znana ljubiteljska uprizoritev v slovenskem jeziku je bila igra Hoja za paradižem študentov jezuitskega kolegija v Ljubljani leta 1657. Drugi pomembni mejnik je nastanek prvih dramskih besedil v slovenskem jeziku: Škofjeloški pasijon (1721) in prva komedija Županova Micka Antona Tomaža Linharta (1789). Razvoj ljubiteljskega gledališča so v 19. stoletju spodbudili narodnopolitične predstave v času čitalnic in taborov ter ljudski odri z 'narodnimi liki'. Za profesionalizacijo gledališča je bila pomembna ustanovitev Dramatičnega društva v Ljubljani leta 1867, ki je postavilo tudi programska, strokovna in organizacijska izhodišča za spodbujanje in usmerjanje kvalitetne rasti ljubiteljskega gledališča. Oblikovati so se začele različne ljubiteljske igralske skupine (meščanske, kmečke, študentske, tudi mladinske), ki so z množično dejavnostjo prebujale slovensko narodno in kulturno zavest vse do prve svetovne vojne. Po prvi svetovni vojni so začeli nastajati t. i. delavski odri. Med drugo svetovno vojno se je ljubiteljsko igranje delno izvajalo kot oblika recitalov in igranja na mitingih ter akademijah. Konec 50. in v začetku 60. let dvajsetega stoletja je ljubiteljsko gledališče na osnovi bogate tradicije ponovno oživelo.