Lectarstvo
Kratek opis
Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo lecta, poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov, izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov. Povezuje se lahko z medičarstvom in svečarstvom.
Utemeljitev vpisa
Lectarstvo z medičarstvom in svečarstvom ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Ta je del srednjeevropske tradicije, saj je dejavnost znana tudi v Avstriji, Nemčiji, na Hrvaškem, Madžarskem, Slovaškem, Češkem in Poljskem. Zaradi uporabe novih gradiv lectarstvo danes ni več tako tesno povezano s čebelarstvom, kot je bilo v preteklosti, tj. vsaj do konca 18. stoletja. Nekateri sodobni lectarji še vedno izdelujejo tudi sveče in medene pijače. Lectarski, medičarski in svečarski izdelki so pomemben del narodne istovetnosti, saj pogosto nastopajo v vlogi turističnih spominkov in raznih vrst daril, zlasti lectovo srce z ogledalcem.
Lectarstvo je rokodelska dejavnost, povezana z izdelovanjem in prodajo poltrajnega medenega peciva v obliki ploščic in okrašenih figuralnih piškotov (podobnjakov), največkrat izdelanih s pomočjo pločevinastih modelov za izrezovanje ali prostoročno. Nekateri lectarji se ukvarjajo tudi z izdelovanjem sveč iz čebeljega voska in drugih gradiv, alkoholne in brezalkoholne medice, medenega likerja in žganja, v novejšem času tudi s slaščičarstvom.
Lectarstvo ohranjajo delavnice s tradicijo v Slovenj Gradcu (Perger), Mariboru (Kolarič), Murski Soboti (Celec), Ratkovcih (Celec), na Ptuju (Puž), v Radovljici (gostilna Lectar) in nekatere na novo nastale v Leskovcu pri Krškem (Majda Arh Sevšek) in Domžalah (Lenček). V delavnicah, ki imajo daljšo tradicijo, se znanje, povezano z lectarstvom, največkrat prenaša in ohranja znotraj družin. Osnov izdelovanja lecta pa se na raznih delavnicah učijo tudi zainteresirani odrasli in otroci.
Osnova za izdelavo lecta je testo, največkrat izdelano iz pšenične ali ržene moke in medu, ki mu dodajajo jelenovo sol, cimet in nageljnove žbice. Dobro pregneteno testo mora nekaj časa počivati, potem pa ga razvaljajo in s pomočjo pločevinastih modelov izrezujejo različne figure. Izrezane figure spečejo, ohlajene pa po vrhnji strani pobarvajo, največkrat z rdečo barvo. Lect okrasijo z barvno sladkorno peno, lahko dodajo tudi natisnjene sličice, napise in ogledalca. Za barvanje in krašenje uporabljajo slaščičarske jedilne barve.
Lectarji ohranjajo nekatere tradicionalne oblike izdelkov, kot so srce, konjiček, jelen, zibelka, punčka in dojenček, svoje izdelke pa prilagajajo tudi nekaterim novim praznovanjem (npr. valentinovemu) in funkcijam (npr. krašenju), kot odziv na nove potrebe trga pa razvijajo tudi povsem nove izdelke, ki temeljijo na medu. Lect je danes v rabi predvsem za turistične spominke, okras na božičnih drevescih in novoletnih jelkah, občasno celo za spominska, poslovna ali protokolarna darila ipd. Lectarji svoje izdelke prodajajo v domačih delavnicah, na sejmih in raznih dogodkih ter v trgovinah s spominki, delajo pa tudi po naročilu za poroke, obletnice in druge slovesnosti.
Lectarstvo v povezavi z medičarstvom in svečarstvom, ki se prvič omenja v 14. stoletju, sodi med starejše obrtne in rokodelske dejavnosti. Z njimi so se prvotno ukvarjali predvsem prebivalci mest in trgov, v 19. stoletju pa se je začela obrt širiti tudi v nekatere večje vasi. Znane delavnice so bile npr. v Ljubljani, Celju, Mariboru, Kranju, Kamniku, Slovenj Gradcu, Velesovem, Novem mestu, Žužemberku, Krškem, Metliki in na Ptuju. Lectarstvo, medičarstvo in svečarstvo so bili tesno povezani s čebelarstvom, saj je bil med osnovna surovina za lect in medene pijače, satovje pa za vosek. Do 19. stoletja so med uporabljali pri pripravi testa iz ržene moke, ki so ga oblikovali prostoročno ali vtiskovali v ročno izdelane lesene modele, iz očiščenega in predelanega voska pa so izdelovali sveče in votivne figure. V 19. stoletju so začeli v nekaterih delavnicah med nadomeščati s sladkorjem, lesene modele pa s pločevinastimi modeli za izrezovanje figur. Na pobarvan in okrašen lect so začeli lepiti natisnjene sličice in ogledalca ter dodajati napise. Lect, ki je bil poročno, godovno in ljubezensko darilo ter slaščica in igrača za otroke, so prodajali s svečami ter z alkoholno in nealkoholno medico v delavnicah oziroma trgovinah, na mestnih, trških in vaških sejmih in cerkvenih shodih.
Lectarstvo ohranjajo delavnice s tradicijo v Slovenj Gradcu (Perger), Mariboru (Kolarič), Murski Soboti (Celec), Ratkovcih (Celec), na Ptuju (Puž), v Radovljici (gostilna Lectar) in nekatere na novo nastale v Leskovcu pri Krškem (Majda Arh Sevšek) in Domžalah (Lenček). V delavnicah, ki imajo daljšo tradicijo, se znanje, povezano z lectarstvom, največkrat prenaša in ohranja znotraj družin. Osnov izdelovanja lecta pa se na raznih delavnicah učijo tudi zainteresirani odrasli in otroci.
Osnova za izdelavo lecta je testo, največkrat izdelano iz pšenične ali ržene moke in medu, ki mu dodajajo jelenovo sol, cimet in nageljnove žbice. Dobro pregneteno testo mora nekaj časa počivati, potem pa ga razvaljajo in s pomočjo pločevinastih modelov izrezujejo različne figure. Izrezane figure spečejo, ohlajene pa po vrhnji strani pobarvajo, največkrat z rdečo barvo. Lect okrasijo z barvno sladkorno peno, lahko dodajo tudi natisnjene sličice, napise in ogledalca. Za barvanje in krašenje uporabljajo slaščičarske jedilne barve.
Lectarji ohranjajo nekatere tradicionalne oblike izdelkov, kot so srce, konjiček, jelen, zibelka, punčka in dojenček, svoje izdelke pa prilagajajo tudi nekaterim novim praznovanjem (npr. valentinovemu) in funkcijam (npr. krašenju), kot odziv na nove potrebe trga pa razvijajo tudi povsem nove izdelke, ki temeljijo na medu. Lect je danes v rabi predvsem za turistične spominke, okras na božičnih drevescih in novoletnih jelkah, občasno celo za spominska, poslovna ali protokolarna darila ipd. Lectarji svoje izdelke prodajajo v domačih delavnicah, na sejmih in raznih dogodkih ter v trgovinah s spominki, delajo pa tudi po naročilu za poroke, obletnice in druge slovesnosti.
Lectarstvo v povezavi z medičarstvom in svečarstvom, ki se prvič omenja v 14. stoletju, sodi med starejše obrtne in rokodelske dejavnosti. Z njimi so se prvotno ukvarjali predvsem prebivalci mest in trgov, v 19. stoletju pa se je začela obrt širiti tudi v nekatere večje vasi. Znane delavnice so bile npr. v Ljubljani, Celju, Mariboru, Kranju, Kamniku, Slovenj Gradcu, Velesovem, Novem mestu, Žužemberku, Krškem, Metliki in na Ptuju. Lectarstvo, medičarstvo in svečarstvo so bili tesno povezani s čebelarstvom, saj je bil med osnovna surovina za lect in medene pijače, satovje pa za vosek. Do 19. stoletja so med uporabljali pri pripravi testa iz ržene moke, ki so ga oblikovali prostoročno ali vtiskovali v ročno izdelane lesene modele, iz očiščenega in predelanega voska pa so izdelovali sveče in votivne figure. V 19. stoletju so začeli v nekaterih delavnicah med nadomeščati s sladkorjem, lesene modele pa s pločevinastimi modeli za izrezovanje figur. Na pobarvan in okrašen lect so začeli lepiti natisnjene sličice in ogledalca ter dodajati napise. Lect, ki je bil poročno, godovno in ljubezensko darilo ter slaščica in igrača za otroke, so prodajali s svečami ter z alkoholno in nealkoholno medico v delavnicah oziroma trgovinah, na mestnih, trških in vaških sejmih in cerkvenih shodih.