Klekljanje idrijske čipke
Kratek opis
Klekljanje čipk je izdelovanje čipk s prepletanjem niti, navitih na kleklje. Na Idrijskem je prisotno od druge polovice 17. stol. V 19. stol. se je iz Idrije razširilo in uveljavilo v širšem prostoru, kjer razvija nove izrazne oblike.
Utemeljitev vpisa
Idrija je najstarejše čipkarsko središče v Sloveniji in veščina klekljanja idrijskih čipk na Idrijsko-Cerkljanskem je nesnovna kulturna dediščina, ki poleg kulturne in tehniške zapuščine rudnika živega srebra Idrija ostaja osrednji simbol, s katerim se domačini identificirajo kot posamezniki in skupnost. Idrijska čipka se je skozi stoletja tehnološko in oblikovno razvijala, spreminjala ter se v mednarodnem prostoru uveljavila kot prepoznavna vrsta čipk. Idrijska čipka se je vedno znala prilagajati zahtevam trga, kar je privedlo do njene izjemne bogatosti in raznolikosti. Navkljub spremenjeni družbeni vlogi te umetnostne obrti v sodobnosti klekljarska dediščina s pomočjo skupnosti živi, se razvija in išče nove izrazne oblike.
Klekljanje je način izdelovanja čipk s prepletanjem različnega števila vodoravno in navpično tekočih niti, ki sledijo risbi na papircu, pritrjenem na buli. Tehnologija izdelave idrijske čipke večinoma zahteva uporabo kvačke, zato jo uvrščamo v skupino sklepljenih oziroma jeftanih čipk. Te nadalje delimo na tračne čipke in čipke, izdelane po delih. Pri klekljanju idrijskih čipk je najbolj značilen način prepletanja niti ris ali platno. Ta ustvarja prepoznaven trak, ki oblikuje motiv čipke. Vmesni prostori so zapolnjeni s klekljanimi polnitvami. Najbolj prepoznavni in najpogostejši klekljarski tehniki pri izdelavi idrijskih čipk sta tehnika širokega risa iz prve polovice 19. stoletja ter tehnika ozkega risa, imenovanega tudi idrijski ris ali slepa gasca, ki se je uveljavila po prvi svetovni vojni.
Za izdelavo čipke v tehniki širokega risa običajno potrebujemo 7 parov klekljev. Posebnost so značilni vzorci z ohranjenimi domačimi imeni: rogljički, pogačke, krancl(n)ovke, križčevke, srčkovke, gobice, bunke ali kugle, paučki … Tračni vzorec v tehniki ozkega risa je ožji, zanj potrebujemo le 5 parov klekljev. Tuji vplivi, moda ter spretnosti in okus domačih klekljaric in risarjev vzorcev so vplivali na stilne in tehnološke spremembe v procesu izdelave idrijske čipke.
Osnovni pripomočki so klekeljni ali kleklji, posebej oblikovane lesene paličice, na katere je navit sukanec, blazina valjaste oblike (bula, pauštr), napolnjena z žagovino in utrjena s kosom lesa, ter pletena košara (jerbas). Na bulo z bucikami pripnemo vzorčno predlogo ali papirc. Pri delu potrebujemo še kvačko, škarjice, kolovrat in motovilo.
Idrijske čipke uporabljamo zlasti pri krašenju oblačil, cerkvenega in hišnega tekstila, kot modne dodatke, služijo tudi kot stensko okrasje. Pojavljajo se interpretacije v obliki umetniških del. V nasprotju s čipkami velikih čipkarskih središč so idrijske čipke v preteklosti uporabljali predvsem nižji sloji in duhovščina.
Znanje klekljanja se je v preteklih stoletjih kot ustno izročilo prenašalo iz roda v rod. Začetki organiziranega izobraževanja klekljanja segajo v leto 1876, ko je bila ustanovljena Čipkarska šola Idrija, ki skrbi za prenašanje, širjenje in ohranjanje znanja o klekljanju čipk, zlasti idrijskih. Klekljanje je bilo od nekdaj družabni dogodek in ženske so hodile "v vas", danes pa se klekljarice večinoma srečujejo v društvih, ki težijo k nadgradnji klekljarskega znanja. Idrijčanke klekljajo vse leto, na podeželju predvsem pozimi. Klekljajo zlasti ženske, med katerimi so večinoma šoloobvezna dekleta in upokojenke.
Začetke te obrti v Idriji povezujemo z razvojem rudnika živega srebra in imigracijami rudarskih družin z območja češko-nemškega Rudogorja ter trgovskimi stiki z italijanskimi mesti v 17. stoletju. Najstarejši pisni vir o klekljanju čipk v Idriji sega v leto 1696. Zgolj 50 let kasneje je ta dejavnost že izpodrinila vse ostale domače obrti. Klekljanje je v osrednji Sloveniji v drugi polovici 19. stoletja zamrlo. V zadnji četrtini 19. stoletja pa se je s prodorom idrijskih trgovcev s čipkami na mednarodni trg klekljarska obrt iz Idrije razširila v Selško in Poljansko dolino, na Cerkljansko ter na Šentviško in Trnovsko planoto.
Tržne razmere so narekovale spremembe v tehniki in sooblikovale podobo čipk. Z razvojem sodobne industrije je število klekljaric v drugi polovici 20. stoletja postopoma upadalo. Za zaslužek danes kleklja manjše število klekljaric, večini je dejavnost konjiček, sprostitev in prestiž. Izjemno zanimanje za klekljanje je v zadnjih desetletjih prisotno na celotnem slovenskem ozemlju.
Za izdelavo čipke v tehniki širokega risa običajno potrebujemo 7 parov klekljev. Posebnost so značilni vzorci z ohranjenimi domačimi imeni: rogljički, pogačke, krancl(n)ovke, križčevke, srčkovke, gobice, bunke ali kugle, paučki … Tračni vzorec v tehniki ozkega risa je ožji, zanj potrebujemo le 5 parov klekljev. Tuji vplivi, moda ter spretnosti in okus domačih klekljaric in risarjev vzorcev so vplivali na stilne in tehnološke spremembe v procesu izdelave idrijske čipke.
Osnovni pripomočki so klekeljni ali kleklji, posebej oblikovane lesene paličice, na katere je navit sukanec, blazina valjaste oblike (bula, pauštr), napolnjena z žagovino in utrjena s kosom lesa, ter pletena košara (jerbas). Na bulo z bucikami pripnemo vzorčno predlogo ali papirc. Pri delu potrebujemo še kvačko, škarjice, kolovrat in motovilo.
Idrijske čipke uporabljamo zlasti pri krašenju oblačil, cerkvenega in hišnega tekstila, kot modne dodatke, služijo tudi kot stensko okrasje. Pojavljajo se interpretacije v obliki umetniških del. V nasprotju s čipkami velikih čipkarskih središč so idrijske čipke v preteklosti uporabljali predvsem nižji sloji in duhovščina.
Znanje klekljanja se je v preteklih stoletjih kot ustno izročilo prenašalo iz roda v rod. Začetki organiziranega izobraževanja klekljanja segajo v leto 1876, ko je bila ustanovljena Čipkarska šola Idrija, ki skrbi za prenašanje, širjenje in ohranjanje znanja o klekljanju čipk, zlasti idrijskih. Klekljanje je bilo od nekdaj družabni dogodek in ženske so hodile "v vas", danes pa se klekljarice večinoma srečujejo v društvih, ki težijo k nadgradnji klekljarskega znanja. Idrijčanke klekljajo vse leto, na podeželju predvsem pozimi. Klekljajo zlasti ženske, med katerimi so večinoma šoloobvezna dekleta in upokojenke.
Začetke te obrti v Idriji povezujemo z razvojem rudnika živega srebra in imigracijami rudarskih družin z območja češko-nemškega Rudogorja ter trgovskimi stiki z italijanskimi mesti v 17. stoletju. Najstarejši pisni vir o klekljanju čipk v Idriji sega v leto 1696. Zgolj 50 let kasneje je ta dejavnost že izpodrinila vse ostale domače obrti. Klekljanje je v osrednji Sloveniji v drugi polovici 19. stoletja zamrlo. V zadnji četrtini 19. stoletja pa se je s prodorom idrijskih trgovcev s čipkami na mednarodni trg klekljarska obrt iz Idrije razširila v Selško in Poljansko dolino, na Cerkljansko ter na Šentviško in Trnovsko planoto.
Tržne razmere so narekovale spremembe v tehniki in sooblikovale podobo čipk. Z razvojem sodobne industrije je število klekljaric v drugi polovici 20. stoletja postopoma upadalo. Za zaslužek danes kleklja manjše število klekljaric, večini je dejavnost konjiček, sprostitev in prestiž. Izjemno zanimanje za klekljanje je v zadnjih desetletjih prisotno na celotnem slovenskem ozemlju.