Jurjevo koledovanje na Sevniškem
Kratek opis
Na predvečer godu sv. Jurija (24. aprila), ki po ljudskem koledarju predstavlja začetek pomladnega dela leta, v krajih okoli Sevnice domove obiskujejo skupine fantov in mož, ki prepevajo jurjevske kolednice in domačim voščijo srečo, ti pa jih pogostijo in obdarijo.
Utemeljitev vpisa
Jurjevo koledovanje, kakršnega poznajo na Sevniškem, je ena od bolj prepoznavnih koledniških šeg v Sloveniji. V nasprotju z nekaterimi drugimi kraji, v katerih so se šege, povezane s praznovanjem jurjevega, spremenile v turistične prireditve, ki jih organizirajo na dela proste dneve blizu jurjevega, jurjeva koledovanja na Sevniškem potekajo v noči s 23. na 24. april v lokalnem okolju ter so namenjena tamkajšnjim prebivalcem. Kljub občasnim prekinitvam jurjeva koledovanja na Sevniškem nadaljujejo tradicijo prednikov. Za prebivalce so pomemben element lokalne identitete in eden od povezovalnih elementov tamkajšnjih lokalnih skupnosti.
Na predvečer godu sv. Jurija (24. aprila), ki po ljudskem koledarju predstavlja začetek pomladnega dela leta, v krajih okoli Sevnice domove obiskujejo skupine fantov in mož, ki prepevajo jurjevske kolednice in domačim voščijo srečo, ti pa jih pogostijo in obdarijo. Jurjevo koledovanje je ena od oblik praznovanja godu sv. Jurija, ki je danes živa le še v Sevnici in okoliških krajih ter na Raki in Vrhovem.
Skupine kolednikov sestavljajo fantje in možje, ki skupaj pojejo le na jurjevem koledovanju ali pa tudi sicer kot člani ljudskih pevskih skupin. Običajno se srečajo kak dan pred koledovanjem, da obnovijo petje pesmi, ki opevajo življenje sv. Jurija in vsebujejo prošnjo za njegovo pomoč. Največkrat pojejo triglasno, redkeje dvo- ali štiriglasno, odvisno od pevske usposobljenosti kolednikov. Melodije, besedila in števila kitic se po krajih razlikujejo. Največkrat gre za štirikitične pesmi, del repertoarja je lahko tudi kitica s hudomušno vsebino. Pesmi ne zapisujejo ali notirajo, prenašajo se ustno.
Skupine so največkrat sestavljene iz okoli desetih pevcev, med katerimi je tudi pobiralec darov, ki ga imenujejo dihur, hur, jajčar, jajceprester, pobirauc ali financar. Največkrat v vlogi pobiralca nastopa najmlajši pevec oziroma tisti, ki se je skupini pridružil zadnji. Skupine običajno poskrbijo za svoj dokaj enoten videz, najpogosteje s klobuki ali slamniki, za katere kot znak prebujene narave zataknejo ozelenele bukove vejice ali šopke rož. Nekatere skupine imajo tudi enake predpasnike in po meri izdelane srajce, brezrokavnike in jopiče.
Nekatere skupine pevcev obiščejo le domove v domačem kraju, druge tudi okoliške zaselke in kraje. Med skupinami velja dogovor o območjih, ki jih obiskujejo. Večinoma hodijo peš, izjemoma si pot do oddaljenih krajev skrajšajo s prevozi.
Ko pridejo koledniki pred hišo, zapojejo, domačini pa jih pogostijo in obdarijo, največkrat z jajci, suhomesnimi izdelki, pijačo in denarjem. Darove spravijo v pleteno košaro, ki jo ponekod okrasijo z ozelenelimi vejami, v koš ali cajno. Nekatere skupine kolednikov s seboj prinesejo vejice bukve, ki jih zatikajo za vrata, kljuke, hišne številke, v cvetlične lončke in na druga vidna mesta, ali pridejo z večjimi bukovimi vejami, ki jih naberejo, ko krenejo na pot, potem pa pri vsaki hiši odtrgajo manjše vejice. Po ljudskem izročilu obisk kolednikov hiši prinaša srečo, hišam, ki jih ne sprejmejo, pa nesrečo. Pri hišah, kjer jih nočejo sprejeti ali imajo doma mlada dekleta, zapojejo kitico s hudomušno vsebino.
Obhodi se končajo v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah, ko pregledajo darove.
Ponavadi se z delom darov, predvsem jajc, okrepčajo, preostale jedi in pijačo pa porabijo za skupne piknike ali druženja po nedeljski maši. Zbran denar največkrat porabijo za skupne potrebe lokalne skupnosti, kot so urejanje cerkev, kapelic in društvenih domov, nakup gasilske opreme ipd. Namenijo ga tudi za izdelavo enotnih pokrival in oblačil.
Različne šege, povezane z godom sv. Jurija, so bile znane po vsej Sloveniji. Zaradi nekdanje cerkvene razdelitve je bil god sv. Jurija v krajih severno od Drave 23. aprila, v krajih južno od Drave pa 24. aprila. Jurjevo v ljudskem koledarju predstavlja začetek pomladi in velja za pastirski praznik, povezan z začetkom paše. Sčasoma so se jurjevske šege spreminjale in se ponekod preoblikovale v turistične dogodke. Jurjevo koledovanje kot eden od načinov praznovanja jurjevega je bilo tradicionalno v domeni fantov. Eden najstarejših virov in upodobitev Zelenega Jurija na Štajerskem iz leta 1890 prikazuje našemljenega moškega, ki ima na obleko pritrjeno zelenje ter z okrašeno palico in krono pleše ob spremljavi žvegle in bobna. Ob obisku hiše so koledniki prejeli jajca in druge darove. Začetki jurjevega koledovanja na Sevniškem niso znani, po ustnem izročilo pa ga ohranja več generacij. Po drugi svetovni vojni je začelo koledovanje v nekaterih krajih zamirati ali so ga prenehali izvajati, ker ni bilo zaželeno. V številnih krajih so ga ponovno oživili konec 20. stoletja.
Skupine kolednikov sestavljajo fantje in možje, ki skupaj pojejo le na jurjevem koledovanju ali pa tudi sicer kot člani ljudskih pevskih skupin. Običajno se srečajo kak dan pred koledovanjem, da obnovijo petje pesmi, ki opevajo življenje sv. Jurija in vsebujejo prošnjo za njegovo pomoč. Največkrat pojejo triglasno, redkeje dvo- ali štiriglasno, odvisno od pevske usposobljenosti kolednikov. Melodije, besedila in števila kitic se po krajih razlikujejo. Največkrat gre za štirikitične pesmi, del repertoarja je lahko tudi kitica s hudomušno vsebino. Pesmi ne zapisujejo ali notirajo, prenašajo se ustno.
Skupine so največkrat sestavljene iz okoli desetih pevcev, med katerimi je tudi pobiralec darov, ki ga imenujejo dihur, hur, jajčar, jajceprester, pobirauc ali financar. Največkrat v vlogi pobiralca nastopa najmlajši pevec oziroma tisti, ki se je skupini pridružil zadnji. Skupine običajno poskrbijo za svoj dokaj enoten videz, najpogosteje s klobuki ali slamniki, za katere kot znak prebujene narave zataknejo ozelenele bukove vejice ali šopke rož. Nekatere skupine imajo tudi enake predpasnike in po meri izdelane srajce, brezrokavnike in jopiče.
Nekatere skupine pevcev obiščejo le domove v domačem kraju, druge tudi okoliške zaselke in kraje. Med skupinami velja dogovor o območjih, ki jih obiskujejo. Večinoma hodijo peš, izjemoma si pot do oddaljenih krajev skrajšajo s prevozi.
Ko pridejo koledniki pred hišo, zapojejo, domačini pa jih pogostijo in obdarijo, največkrat z jajci, suhomesnimi izdelki, pijačo in denarjem. Darove spravijo v pleteno košaro, ki jo ponekod okrasijo z ozelenelimi vejami, v koš ali cajno. Nekatere skupine kolednikov s seboj prinesejo vejice bukve, ki jih zatikajo za vrata, kljuke, hišne številke, v cvetlične lončke in na druga vidna mesta, ali pridejo z večjimi bukovimi vejami, ki jih naberejo, ko krenejo na pot, potem pa pri vsaki hiši odtrgajo manjše vejice. Po ljudskem izročilu obisk kolednikov hiši prinaša srečo, hišam, ki jih ne sprejmejo, pa nesrečo. Pri hišah, kjer jih nočejo sprejeti ali imajo doma mlada dekleta, zapojejo kitico s hudomušno vsebino.
Obhodi se končajo v poznih nočnih ali zgodnjih jutranjih urah, ko pregledajo darove.
Ponavadi se z delom darov, predvsem jajc, okrepčajo, preostale jedi in pijačo pa porabijo za skupne piknike ali druženja po nedeljski maši. Zbran denar največkrat porabijo za skupne potrebe lokalne skupnosti, kot so urejanje cerkev, kapelic in društvenih domov, nakup gasilske opreme ipd. Namenijo ga tudi za izdelavo enotnih pokrival in oblačil.
Različne šege, povezane z godom sv. Jurija, so bile znane po vsej Sloveniji. Zaradi nekdanje cerkvene razdelitve je bil god sv. Jurija v krajih severno od Drave 23. aprila, v krajih južno od Drave pa 24. aprila. Jurjevo v ljudskem koledarju predstavlja začetek pomladi in velja za pastirski praznik, povezan z začetkom paše. Sčasoma so se jurjevske šege spreminjale in se ponekod preoblikovale v turistične dogodke. Jurjevo koledovanje kot eden od načinov praznovanja jurjevega je bilo tradicionalno v domeni fantov. Eden najstarejših virov in upodobitev Zelenega Jurija na Štajerskem iz leta 1890 prikazuje našemljenega moškega, ki ima na obleko pritrjeno zelenje ter z okrašeno palico in krono pleše ob spremljavi žvegle in bobna. Ob obisku hiše so koledniki prejeli jajca in druge darove. Začetki jurjevega koledovanja na Sevniškem niso znani, po ustnem izročilo pa ga ohranja več generacij. Po drugi svetovni vojni je začelo koledovanje v nekaterih krajih zamirati ali so ga prenehali izvajati, ker ni bilo zaželeno. V številnih krajih so ga ponovno oživili konec 20. stoletja.