Izdelovanje pripadnostnih kostumov
Kratek opis
Izdelovanje pripadnostnih kostumov je izdelovanje slovesnih preoblek, ki so namenjene izkazovanju narodne, pokrajinske ali lokalne identitete. Temelji na starih načinih krojenja, šivanja in krašenja oblačil ter poznavanju posebnosti preteklih načinov oblačenja.
Utemeljitev vpisa
Na Slovenskem so številni ljubitelji oblačilne dediščine, ki spoštujejo pretekle načine oblačenja in si želijo, da bi to spoštovanje prešlo tudi na prihodnje generacije. Pri ohranjanju oblačilne dediščine imajo izdelovalci pripadnostnih kostumov izjemen pomen. So nosilci praktičnih znanj, s katerimi ohranjajo nekdanje načine in tehnike krojenja, šivanja in krašenja oblačil. Na svoja znanja so zelo ponosni in jim veliko pomeni, če jih kdo opazi in spoštuje njihovo delo. Ta znanja bodo izginila, če ne bomo spodbujali njihovega medgeneracijskega prenosa.
Posredno se prek pripadnostnega kostumiranja razvija skupinska identiteta na nacionalni ravni, znotraj pokrajin in ožjih območij, kjer ljudje svojstveno podobo razvijajo tudi na podlagi vèdenj o preteklem oblačenju prebivalstva teh območij. V Sloveniji je poustvarjanje preteklih načinov oblačenja postalo zelo priljubljeno, zato je pomembno, da spodbujamo kakovostne izdelovalce. Vpis izdelovanja pripadnostnih kostumov v register bo izjemno pomemben za izdelovalce in za vse, ki nosijo pripadnostne kostume ter cenijo oblačilno dediščino. Gre namreč za pojav, ki živi med ljudmi na Slovenskem in tudi širše med Slovenci v svetu.
Posredno se prek pripadnostnega kostumiranja razvija skupinska identiteta na nacionalni ravni, znotraj pokrajin in ožjih območij, kjer ljudje svojstveno podobo razvijajo tudi na podlagi vèdenj o preteklem oblačenju prebivalstva teh območij. V Sloveniji je poustvarjanje preteklih načinov oblačenja postalo zelo priljubljeno, zato je pomembno, da spodbujamo kakovostne izdelovalce. Vpis izdelovanja pripadnostnih kostumov v register bo izjemno pomemben za izdelovalce in za vse, ki nosijo pripadnostne kostume ter cenijo oblačilno dediščino. Gre namreč za pojav, ki živi med ljudmi na Slovenskem in tudi širše med Slovenci v svetu.
Izdelovanje pripadnostnih kostumov je izdelovanje slovesnih preoblek, ki so namenjene izkazovanju narodne, pokrajinske ali lokalne identitete. Temelji na starih načinih krojenja, šivanja in krašenja oblačil ter poznavanju posebnosti oblačilne dediščine in preteklih načinov oblačenja ljudi izbranega obdobja, prostora in družbenega sloja.
Pripadnostne kostume izdelujejo krojači in šivilje ter ljubitelji, ki so se specializirali za to področje in se priučili posebnih nekdanjih načinov in tehnik krojenja, šivanja in krašenja oblačil, imajo znanje s področja oblačilne dediščine ter obvladajo izdelovanje posameznih oblačil ali celotnih oblek oziroma kostumov. Izdelovanje pripadnostnih kostumov praviloma vključuje oblikovanje celotnega kostuma, nakup in izbor materialov, odvzem mer, krojenje, šivanje, vezenje, krašenje, tudi svetovanje glede vzdrževanja, oblačenja in nošenja. Pripadnostne kostume izdelujejo doma, v priročno urejenih prostorih, redki v za to delo namensko urejenih šiviljskih delavnicah. Sodelujejo z drugimi rokodelci, ki izdelajo posamezne dele kostuma (čevljarji, klobučarji, pasarji, vezilje, pletilje …) in odločilno zaznamujejo končno podobo preoblek.
Delo temelji na poznavanju starih krojev in načinov izdelovanja različnih vrst oblačil ter dodatkov (spodnja oblačila, moška oblačila, ženska oblačila, vrhnja oblačila, pokrivala …), krojenja in izdelovanja oblačil v različnih obdobjih, različnih načinov krojenja in prilagajanja krojev (sestavljanje pravokotnih kosov, krojenje po šablonah, po ohranjenih starih oblačilih …), tehnik izdelovanja (ročno šivanje, strojno šivanje, nabiranje na nit, smok nabiranje, plisiranje …), poznavanju tkanin (platno, sukno, svilene, bombažne tkanine …), drugih materialov, ki so potrebni pri izdelovanju specifičnih oblačil (usnje, irhovina, krzno, loden …), in drugih potrebščin (trakovi, gumbi, sukanci, preje, pritiskavci, hakeljčki …). Med moškimi oblačili je posebno izdelovanje podkolenskih in dolgih hlač, telovnikov starejšega in mlajšega tipa, suknjičev, špenzerjev, sukenj, plaščev, kožuhov in iz pravokotnih delov krojenih srajc, med ženskimi oblačili pa kril z životki, kril, krojenih na pas, špenzerjev, jop, kožuhov, zabuncev, kamižotov, rokavcev, kočemajk, bluz, predpasnikov, spodnjih kril, spodnjih hlač, različnih pokrival in drugega.
Pripadnostni kostumi so praviloma unikatno delo, prilagojeno osebi oziroma naročniku. Lahko gre za izdelovanje tipiziranih oblačil, ki sestavljajo nacionalni kostum, za izdelovanje pokrajinsko ali lokalno prepoznavnih pripadnostnih kostumov, lahko tudi za poustvarjanje oblačil, ki jih hranijo muzeji, ter likovnih podob in podob s starih fotografij, ki pričajo o preteklih načinih oblačenja.
Znanje izdelovanja pripadnostnih kostumov se prenaša pretežno z opazovanjem in s praktičnim delom, izdelovalci se učijo tudi iz knjig, njim so namenjeni seminarji, predavanja, tečaji in delavnice ter razstave. Praviloma gre za praktično in pretežno ročno delo – predvsem šivanje, vezenje, krašenje.
Začetki izdelovanja pripadnostnih kostumov segajo v sredino 19. stoletja, ko so v duhu narodnoprebudnih gibanj slovensko zavedni izobraženci in meščani z obleko, ki se je zgledovala po oblačenju kmečkega prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja, kazali svojo narodnost. Meščani so se zato ob priložnostih, na katerih so želeli izpostaviti slovenstvo, oblekli v oblačila, za katere se je v 19. stoletju uveljavil izraz »narodna noša«, danes je zanje v rabi strokovni izraz pripadnostni kostum. V času taborskega gibanja se je pripadnostno kostumiranje širilo med kmečkim in delavskim prebivalstvom, s tem pa tudi izdelovanje tovrstnih oblačil. V letih med svetovnima vojnama se je razvila posebna veja pripadnostnega kostumiranja, znana pod imenom »slovenska dečva«, ki je temeljila na razvijanju »narodne mode« in izdelovanju dirndlov. Izdelovalcem pripadnostnih kostumov so se sredi 20. stoletja pridružili izdelovalci kostumov za potrebe delovanja folklornih skupin, narodnozabavnih ansamblov, pihalnih orkestrov, po osamosvojitvi Slovenije pa tudi za skupine, ki se ukvarjajo s poustvarjanjem historičnih plesov. Po osamosvojitvi Slovenije se je močno povečalo zanimanje za oblačilno dediščino, posamezniki in skupine pa se predstavljajo na prireditvah (npr. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, Kraška ohcet).
Pripadnostne kostume izdelujejo krojači in šivilje ter ljubitelji, ki so se specializirali za to področje in se priučili posebnih nekdanjih načinov in tehnik krojenja, šivanja in krašenja oblačil, imajo znanje s področja oblačilne dediščine ter obvladajo izdelovanje posameznih oblačil ali celotnih oblek oziroma kostumov. Izdelovanje pripadnostnih kostumov praviloma vključuje oblikovanje celotnega kostuma, nakup in izbor materialov, odvzem mer, krojenje, šivanje, vezenje, krašenje, tudi svetovanje glede vzdrževanja, oblačenja in nošenja. Pripadnostne kostume izdelujejo doma, v priročno urejenih prostorih, redki v za to delo namensko urejenih šiviljskih delavnicah. Sodelujejo z drugimi rokodelci, ki izdelajo posamezne dele kostuma (čevljarji, klobučarji, pasarji, vezilje, pletilje …) in odločilno zaznamujejo končno podobo preoblek.
Delo temelji na poznavanju starih krojev in načinov izdelovanja različnih vrst oblačil ter dodatkov (spodnja oblačila, moška oblačila, ženska oblačila, vrhnja oblačila, pokrivala …), krojenja in izdelovanja oblačil v različnih obdobjih, različnih načinov krojenja in prilagajanja krojev (sestavljanje pravokotnih kosov, krojenje po šablonah, po ohranjenih starih oblačilih …), tehnik izdelovanja (ročno šivanje, strojno šivanje, nabiranje na nit, smok nabiranje, plisiranje …), poznavanju tkanin (platno, sukno, svilene, bombažne tkanine …), drugih materialov, ki so potrebni pri izdelovanju specifičnih oblačil (usnje, irhovina, krzno, loden …), in drugih potrebščin (trakovi, gumbi, sukanci, preje, pritiskavci, hakeljčki …). Med moškimi oblačili je posebno izdelovanje podkolenskih in dolgih hlač, telovnikov starejšega in mlajšega tipa, suknjičev, špenzerjev, sukenj, plaščev, kožuhov in iz pravokotnih delov krojenih srajc, med ženskimi oblačili pa kril z životki, kril, krojenih na pas, špenzerjev, jop, kožuhov, zabuncev, kamižotov, rokavcev, kočemajk, bluz, predpasnikov, spodnjih kril, spodnjih hlač, različnih pokrival in drugega.
Pripadnostni kostumi so praviloma unikatno delo, prilagojeno osebi oziroma naročniku. Lahko gre za izdelovanje tipiziranih oblačil, ki sestavljajo nacionalni kostum, za izdelovanje pokrajinsko ali lokalno prepoznavnih pripadnostnih kostumov, lahko tudi za poustvarjanje oblačil, ki jih hranijo muzeji, ter likovnih podob in podob s starih fotografij, ki pričajo o preteklih načinih oblačenja.
Znanje izdelovanja pripadnostnih kostumov se prenaša pretežno z opazovanjem in s praktičnim delom, izdelovalci se učijo tudi iz knjig, njim so namenjeni seminarji, predavanja, tečaji in delavnice ter razstave. Praviloma gre za praktično in pretežno ročno delo – predvsem šivanje, vezenje, krašenje.
Začetki izdelovanja pripadnostnih kostumov segajo v sredino 19. stoletja, ko so v duhu narodnoprebudnih gibanj slovensko zavedni izobraženci in meščani z obleko, ki se je zgledovala po oblačenju kmečkega prebivalstva v prvi polovici 19. stoletja, kazali svojo narodnost. Meščani so se zato ob priložnostih, na katerih so želeli izpostaviti slovenstvo, oblekli v oblačila, za katere se je v 19. stoletju uveljavil izraz »narodna noša«, danes je zanje v rabi strokovni izraz pripadnostni kostum. V času taborskega gibanja se je pripadnostno kostumiranje širilo med kmečkim in delavskim prebivalstvom, s tem pa tudi izdelovanje tovrstnih oblačil. V letih med svetovnima vojnama se je razvila posebna veja pripadnostnega kostumiranja, znana pod imenom »slovenska dečva«, ki je temeljila na razvijanju »narodne mode« in izdelovanju dirndlov. Izdelovalcem pripadnostnih kostumov so se sredi 20. stoletja pridružili izdelovalci kostumov za potrebe delovanja folklornih skupin, narodnozabavnih ansamblov, pihalnih orkestrov, po osamosvojitvi Slovenije pa tudi za skupine, ki se ukvarjajo s poustvarjanjem historičnih plesov. Po osamosvojitvi Slovenije se je močno povečalo zanimanje za oblačilno dediščino, posamezniki in skupine pa se predstavljajo na prireditvah (npr. Dnevi narodnih noš in oblačilne dediščine, Kraška ohcet).