Izdelovanje ljubljanskih butar
Kratek opis
Ljubljanske butare so cvetnonedeljske butare, ki jih izdelujejo v okolici Ljubljane in so prepoznavne po vpletenih raznobarvnih smrekovih oblancih.
Utemeljitev vpisa
Ljubljanske butarice so cvetnonedeljske butare, značilne za okolico Ljubljane. Od drugih butaric se razlikujejo po vpletenih raznobarvnih oblancih, saj so jih začeli izdelovati za ljubljanske meščane, pri katerih so imele cvetnonedeljske butare drugačno vlogo kot na podeželju. Ker je bilo njihovo izdelovanje povezano z možnostjo sezonskega dodatnega zaslužka, se je njihovo izdelovanje razširilo tudi v nekatere druge kraje. Največ butaric danes izdelajo v okolici Sostrega, kjer se podobno kot drugod znanje izdelovanja prenaša iz roda v rod, zato so ljubljanske butare eden od identitetnih simbolov tamkajšnjega prebivalstva in tudi širšega območja Ljubljane.
Ljubljanske butare so cvetnonedeljske butare, ki jih izdelujejo v okolici Ljubljane in so prepoznavne po vpletenih raznobarvnih smrekovih oblancih. Največ jih pred cvetno nedeljo naredijo v Sostrem, Dobrunjah, Podlipoglavu, Sadinji vasi, Češnjicah, Zagradišču in na Orlah, znanje izdelovanja pa se je razširilo tudi na Janče, v Lipoglav, Gumnišče, Krko, Žužemberk, Grosuplje, Ivančno Gorico, na Vrhniko, v Kamnik, Domžale ter nekatere druge kraje. Izdelujejo jih pred cvetno nedeljo, nekateri le za domačo rabo, nekateri pa tudi za prodajo. Za večino prodajalcev predstavlja izdelovanje ljubljanskih butar dodaten sezonski vir zaslužka. Nekateri imajo prijavljeno domačo obrt. Številni manjši izdelovalci v tednu pred cvetno nedeljo prodajajo butare na živilskem trgu v Ljubljani, večji izdelovalci pa tudi v trgovinah.
Za izdelavo ljubljanskih butaric so potrebni smrekovi oblanci, ki jih pobarvajo z barvami za les. Osnovnim barvam, beli, modri, rdeči in rumeni, so se pozneje pridružila zelena in druge barve. V naravi naberejo zelenje, npr. bršljan, vejice brinja, pušpana in ciprese. Na leskove palice, v novejšem času tudi okrogle paličice, ki jih dobijo pri mizarjih, z vrvico ali bombažno prejo ročno navezujejo oblance, ki jih prepogibajo na dva načina – 'na mašnice' ali 'na špičke'. Raznobarvne oblance razporejajo tako, da tvorijo kroge, spirale ali kvadrate. Prvotno so vedno vpletali tudi zelenje, lahko v pasovih ali spirali, največkrat pa na vrh butare. Razmerje med oblanci in zelenjem je lahko različno, nekatere butarice so izdelane le iz oblancev. V novejšem času se pojavljajo nekatere nove oblike butar, npr. v obliki rož. Za butare, ki so le iz oblancev, se je uveljavilo poimenovanje 'suhe', za tiste z zelenjem pa 'zelene'. Izdelujejo butare različnih velikosti. Znanje o izdelovanju se večinoma prenaša znotraj družine in sorodnikov, nekateri izdelovalci pa imajo tudi občasne delavnice.
Na cvetno nedeljo jih nosijo k blagoslovu prebivalci Ljubljane z okolico, v manjšem številu pa se pojavljajo tudi drugod po Sloveniji. Do naslednjega leta jih hranijo kot simbolično zaščito in dekoracijo doma, nekateri jih nosijo tudi na grobove. Ljubljanska butarica se pojavlja tudi kot turistični spominek.
Po ljudskem izročilu je prvi začel izdelovati butare z vpletenimi oblanci za prodajo na ljubljanskem živilskem trgu Tone Vrečar z Orel leta 1906. Ker so šle dobro v promet, so jih pred prvo svetovno vojno za prodajo ljubljanskim meščanom začeli izdelovati na vzhodnem obrobju Ljubljane v Sostrem, med svetovnima vojnama v Polju in Češnjicah, po drugi svetovni vojni pa v Podmolniku, Zagradišču, Sadinji vasi, Zadvoru, Bizoviku in Dobrunjah ter tudi v severni okolici Ljubljane na Skaručni, okoli Vodic, v Trzinu in Domžalah, kjer je bilo sezonsko izdelovanje butar za tamkajšnje večinoma kmečko prebivalstvo pomemben dodaten vir zaslužka.
Za izdelavo ljubljanskih butaric so potrebni smrekovi oblanci, ki jih pobarvajo z barvami za les. Osnovnim barvam, beli, modri, rdeči in rumeni, so se pozneje pridružila zelena in druge barve. V naravi naberejo zelenje, npr. bršljan, vejice brinja, pušpana in ciprese. Na leskove palice, v novejšem času tudi okrogle paličice, ki jih dobijo pri mizarjih, z vrvico ali bombažno prejo ročno navezujejo oblance, ki jih prepogibajo na dva načina – 'na mašnice' ali 'na špičke'. Raznobarvne oblance razporejajo tako, da tvorijo kroge, spirale ali kvadrate. Prvotno so vedno vpletali tudi zelenje, lahko v pasovih ali spirali, največkrat pa na vrh butare. Razmerje med oblanci in zelenjem je lahko različno, nekatere butarice so izdelane le iz oblancev. V novejšem času se pojavljajo nekatere nove oblike butar, npr. v obliki rož. Za butare, ki so le iz oblancev, se je uveljavilo poimenovanje 'suhe', za tiste z zelenjem pa 'zelene'. Izdelujejo butare različnih velikosti. Znanje o izdelovanju se večinoma prenaša znotraj družine in sorodnikov, nekateri izdelovalci pa imajo tudi občasne delavnice.
Na cvetno nedeljo jih nosijo k blagoslovu prebivalci Ljubljane z okolico, v manjšem številu pa se pojavljajo tudi drugod po Sloveniji. Do naslednjega leta jih hranijo kot simbolično zaščito in dekoracijo doma, nekateri jih nosijo tudi na grobove. Ljubljanska butarica se pojavlja tudi kot turistični spominek.
Po ljudskem izročilu je prvi začel izdelovati butare z vpletenimi oblanci za prodajo na ljubljanskem živilskem trgu Tone Vrečar z Orel leta 1906. Ker so šle dobro v promet, so jih pred prvo svetovno vojno za prodajo ljubljanskim meščanom začeli izdelovati na vzhodnem obrobju Ljubljane v Sostrem, med svetovnima vojnama v Polju in Češnjicah, po drugi svetovni vojni pa v Podmolniku, Zagradišču, Sadinji vasi, Zadvoru, Bizoviku in Dobrunjah ter tudi v severni okolici Ljubljane na Skaručni, okoli Vodic, v Trzinu in Domžalah, kjer je bilo sezonsko izdelovanje butar za tamkajšnje večinoma kmečko prebivalstvo pomemben dodaten vir zaslužka.