Izdelovanje drevákov
Kratek opis
Drevák je avtohtono leseno plovilo, katerega izdelava je značilna za celotno porečje reke Ljubljanice. Danes ga izdelujejo in uporabljajo le še na Cerkniškem jezeru: za ribolov, reševanje in v turistično-rekreativne namene.
Utemeljitev vpisa
Mojstrstvo izdelave dreváka je dragocena veščina, ki se je ohranila do danes. Na podlagi virov je znano, da je tradicija izdelave na območju porečja Ljubljanice, predvsem na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in v Loški dolini prisotna vsaj od 17. stoletja, najnovejše arheološke raziskave konstrukcije rimske tovorne ladje v Ljubljanici pa dopuščajo možnost, da je tradicija prisotna že od antike.
Vse do začetka 20. stoletja je bila raba dreváka za transport med Ljubljano in Vrhniko in drugje po Ljubljanskem barju običajna. V vsem porečju reke Ljubljanice je bil gospodarsko plovilo za vsakdanja opravila prebivalcev ob pogosto poplavljenih ali začasno ojezerjenih kraških poljih. Zaradi spremenjenih razmer v transportu je v prvi polovici 20. stoletja potreba po rabi drevákov usahnila. Kljub delno spremenjeni tehniki, materialom in rabi drevákov skozi čas ostajajo ključni elementi nespremenjeni. Prizadevanja za ohranjanje znanja izdelave notranjskega dreváka in njegove rabe utrjujejo pomen tradicije in ohranjanja kulturne identitete prebivalcev ob kraških poljih. Dediči tradicionalne izdelave plovila so se obdržali le ob Cerkniškem jezeru.
Vse do začetka 20. stoletja je bila raba dreváka za transport med Ljubljano in Vrhniko in drugje po Ljubljanskem barju običajna. V vsem porečju reke Ljubljanice je bil gospodarsko plovilo za vsakdanja opravila prebivalcev ob pogosto poplavljenih ali začasno ojezerjenih kraških poljih. Zaradi spremenjenih razmer v transportu je v prvi polovici 20. stoletja potreba po rabi drevákov usahnila. Kljub delno spremenjeni tehniki, materialom in rabi drevákov skozi čas ostajajo ključni elementi nespremenjeni. Prizadevanja za ohranjanje znanja izdelave notranjskega dreváka in njegove rabe utrjujejo pomen tradicije in ohranjanja kulturne identitete prebivalcev ob kraških poljih. Dediči tradicionalne izdelave plovila so se obdržali le ob Cerkniškem jezeru.
Drevák je avtohtono leseno plovilo, katerega izdelava je značilna za celotno porečje reke Ljubljanice. Po obliki in načinu izdelave je poznan na notranjskih kraških poljih. Danes ga izdelujejo in uporabljajo le še na Cerkniškem jezeru: za ribolov, reševanje in v turistično-rekreativne namene.
Pri izdelavi dreváka mojstri uporabljajo starejše ročno orodje: ročno žago s tremi ročaji za krivine ali žaganje klade, tesarske sekire (plenkačo, žatlako, puntaho, teslo), sekirico, skublo, oblič, dleto, svedre in žago za fuge. Nekateri si mimo izročila pomagajo tudi z električnimi orodji in modernimi vijaki.
Drevák je zgrajen iz lesenih gradnikov: 2 čolnici (stranici), 1 do 3 talne platice (deske) ter 1 do 3 talni 'krivci' (krivin) za premec in krmo. Na premec za učvrstitev pritrdijo še 'klun' in na krmo 'rtvú' (deski iz tršega lesa). Na čolnici pritrdijo 2 ali 3 'grzice' (nastavke) za vesla. Glede na namen in razpoložljiv material je drevák dolg od 6 do 14 m, pri vseh dolžinah pa širok med 1 in 1,10 m.
Izdelan je iz lesa gostorasle jelke (lat. Abies alba). Drevo je treba zaradi primerne kakovosti lesa posekati ob polni luni med novembrom in marcem. Deblo olupijo, na gornjem delu pa pustijo veje, da iz njega potegnejo še preostalo vlago, saj je les tako lažji, bolj odporen in trden. Za 'krivce' je primerna ukrivljena jelka, ki zraste le na strmem pobočju.
Izdelava dreváka traja do 360 ur. Od 170 do 180 ur potrebujejo za sestavljanje in 'upasovanje' (prileganje). Zahtevno je ročno žaganje 'krivca', pri čemer so potrebni trije pomočniki. Deblo za čolnici obtešejo z zunanje strani na ajdovo zrno tako, da je širina čolnice v bočnem delu ožja, v talnem pa do dvakrat širša. Deblo nato prežagajo na pol in čolnici izdolbejo še z notranje strani. Iz hloda pripravijo talne platice, debele okoli 5 cm. Nato po šabloni izžagajo 'krivce' premca, ki so dolgi okoli 1,60 m, in 'krivce' krme, ki so krajši za 20 cm.
Talni platici sestavijo tako, da je dno čolna obrnjeno navzgor, in ju po šabloni upašejo tako, da je dno dvignjeno proti sredini, ker to zagotavlja lažje krmarjenje čolna in vzdrževanje smeri. Z verigami, 'rajkeljni ' (tanjšimi svežimi debli za povezovanje) in 'kajlami' (zagozdami) speto in stisnjeno dno dodajo k čolnicama. Med upasovanjem na stikih žagajo toliko časa, da se popolnoma priležejo. Nato upašejo še 'krivce' premca in krme. V čolnici, talne platice in 'krivce' enakomerno izdolbejo utore, kamor zabijejo 100 do 120 kovanih in 12 do 18 cm dolgih štiroglatih 'cvekov' (žebljev) z zakrivljeno glavo, da se ne vrtijo po vzdolžni osi in ne poškodujejo lesa. Zabijajo samo na zunanji strani dna, zaporedno z ene in druge strani. Na koncu čoln oskobljajo in obrusijo z obeh strani. Za tesnjenje v stike nabijejo konopljino 'špago' (vrv). Na premcu namestijo 'rinko' (obroček) in 'klun' za verigo za vezanje čolna, na krmo pa 'rtvú'. Oboje je iz trše jesenovine ali hrastovine. Na robu čolnic v krmnem delu z zamikom, da se veslača ne ovirata, namestijo najmanj dve javorjevi ali hrastovi 'grzici', v kateri uvijejo leskovo, 'sòbratovo' ali 'rabutovo trto' za vtikanje okoli 2,8 m dolgega vesla iz javorjevine. V plitvi vodi veslajo 'operaje' (se odrivajo od dna), v globoki vodi pa na 'kontrapezo' (z vzvodom) 'u cigi' (v 'trto' vtaknjeno veslo). Za prevoz ljudi na čolnici kot klopi prečno namestijo jèlove deske. V dreváku je tudi vevnica ('polača'), s katero ob plutju iz čolna mečejo vodo.
Slikovno gradivo in pričevanja informatorjev omogočajo sklep, da je bila oblika notranjskega dreváka prisotna najmanj od 17. stoletja in do prve polovice 60. let 20. stoletja na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in v Loški dolini. Najnovejše arheološke raziskave konstrukcije rimske tovorne ladje v Ljubljanici dopuščajo možnost, da je tradicija prisotna že od antike. V preteklosti so te čolne uporabljali za prevoz ljudi, živali ter raznih vrst tovora in ribolov v času ojezeritev kraških polj v porečju reke Ljubljanice. Na Ljubljanskem barju je drevák več stoletij služil kot pomembno transportno plovilo za prevoz tovora med Vrhniko in Ljubljano. Znanje izdelave drevákov se je večinoma prenašalo iz roda v rod.
Pri izdelavi dreváka mojstri uporabljajo starejše ročno orodje: ročno žago s tremi ročaji za krivine ali žaganje klade, tesarske sekire (plenkačo, žatlako, puntaho, teslo), sekirico, skublo, oblič, dleto, svedre in žago za fuge. Nekateri si mimo izročila pomagajo tudi z električnimi orodji in modernimi vijaki.
Drevák je zgrajen iz lesenih gradnikov: 2 čolnici (stranici), 1 do 3 talne platice (deske) ter 1 do 3 talni 'krivci' (krivin) za premec in krmo. Na premec za učvrstitev pritrdijo še 'klun' in na krmo 'rtvú' (deski iz tršega lesa). Na čolnici pritrdijo 2 ali 3 'grzice' (nastavke) za vesla. Glede na namen in razpoložljiv material je drevák dolg od 6 do 14 m, pri vseh dolžinah pa širok med 1 in 1,10 m.
Izdelan je iz lesa gostorasle jelke (lat. Abies alba). Drevo je treba zaradi primerne kakovosti lesa posekati ob polni luni med novembrom in marcem. Deblo olupijo, na gornjem delu pa pustijo veje, da iz njega potegnejo še preostalo vlago, saj je les tako lažji, bolj odporen in trden. Za 'krivce' je primerna ukrivljena jelka, ki zraste le na strmem pobočju.
Izdelava dreváka traja do 360 ur. Od 170 do 180 ur potrebujejo za sestavljanje in 'upasovanje' (prileganje). Zahtevno je ročno žaganje 'krivca', pri čemer so potrebni trije pomočniki. Deblo za čolnici obtešejo z zunanje strani na ajdovo zrno tako, da je širina čolnice v bočnem delu ožja, v talnem pa do dvakrat širša. Deblo nato prežagajo na pol in čolnici izdolbejo še z notranje strani. Iz hloda pripravijo talne platice, debele okoli 5 cm. Nato po šabloni izžagajo 'krivce' premca, ki so dolgi okoli 1,60 m, in 'krivce' krme, ki so krajši za 20 cm.
Talni platici sestavijo tako, da je dno čolna obrnjeno navzgor, in ju po šabloni upašejo tako, da je dno dvignjeno proti sredini, ker to zagotavlja lažje krmarjenje čolna in vzdrževanje smeri. Z verigami, 'rajkeljni ' (tanjšimi svežimi debli za povezovanje) in 'kajlami' (zagozdami) speto in stisnjeno dno dodajo k čolnicama. Med upasovanjem na stikih žagajo toliko časa, da se popolnoma priležejo. Nato upašejo še 'krivce' premca in krme. V čolnici, talne platice in 'krivce' enakomerno izdolbejo utore, kamor zabijejo 100 do 120 kovanih in 12 do 18 cm dolgih štiroglatih 'cvekov' (žebljev) z zakrivljeno glavo, da se ne vrtijo po vzdolžni osi in ne poškodujejo lesa. Zabijajo samo na zunanji strani dna, zaporedno z ene in druge strani. Na koncu čoln oskobljajo in obrusijo z obeh strani. Za tesnjenje v stike nabijejo konopljino 'špago' (vrv). Na premcu namestijo 'rinko' (obroček) in 'klun' za verigo za vezanje čolna, na krmo pa 'rtvú'. Oboje je iz trše jesenovine ali hrastovine. Na robu čolnic v krmnem delu z zamikom, da se veslača ne ovirata, namestijo najmanj dve javorjevi ali hrastovi 'grzici', v kateri uvijejo leskovo, 'sòbratovo' ali 'rabutovo trto' za vtikanje okoli 2,8 m dolgega vesla iz javorjevine. V plitvi vodi veslajo 'operaje' (se odrivajo od dna), v globoki vodi pa na 'kontrapezo' (z vzvodom) 'u cigi' (v 'trto' vtaknjeno veslo). Za prevoz ljudi na čolnici kot klopi prečno namestijo jèlove deske. V dreváku je tudi vevnica ('polača'), s katero ob plutju iz čolna mečejo vodo.
Slikovno gradivo in pričevanja informatorjev omogočajo sklep, da je bila oblika notranjskega dreváka prisotna najmanj od 17. stoletja in do prve polovice 60. let 20. stoletja na Ljubljanskem barju, Planinskem polju, Cerkniškem jezeru in v Loški dolini. Najnovejše arheološke raziskave konstrukcije rimske tovorne ladje v Ljubljanici dopuščajo možnost, da je tradicija prisotna že od antike. V preteklosti so te čolne uporabljali za prevoz ljudi, živali ter raznih vrst tovora in ribolov v času ojezeritev kraških polj v porečju reke Ljubljanice. Na Ljubljanskem barju je drevák več stoletij služil kot pomembno transportno plovilo za prevoz tovora med Vrhniko in Ljubljano. Znanje izdelave drevákov se je večinoma prenašalo iz roda v rod.