Izdelovanje cvetnonedeljskih butar
Kratek opis
Cvetnonedeljske butare so šopi, izdelani iz določenih vrst in določenega števila šibja oziroma rastlin, lahko tudi z okrasjem, kot so pecivo, jabolka, pomaranče in barvni krep papir. Na cvetno nedeljo jih verniki nosijo blagoslavljat v cerkev.
Utemeljitev vpisa
Izdelovanje cvetnonedeljskih butar in njihovo blagoslavljanje na cvetno nedeljo sta razširjeni med verniki povsod na Slovenskem. Tradicionalna sestava je večinoma pogojena z lokalnim rastjem. V številnih okoljih se trudijo ohranjati izdelavo cvetnonedeljskih butar, ki sledi lokalni tradiciji, lahko pa je povezano tudi z ustvarjalnostjo. Tako izdelovanje butar v organiziranih skupinah kot tudi njihov blagoslov sta za lokalno skupnost priložnost za medsebojno druženje in za prenos znanja na mlajše generacije. Specifične oblike butar v nekaterih krajih na cvetno nedeljo tja privabljajo tudi turiste, vplivajo na prepoznavnost kraja in so del lokalne identitete.
Cvetnonedeljske butare so šopi, izdelani iz določenih vrst in določenega števila šibja oziroma rastlinja. Pred cvetno nedeljo jih izdelujejo povsod po Sloveniji, le da se po posameznih območjih nekoliko razlikujejo glede na sestavo in obliko, različna pa so tudi poimenovanja zanje (presnec, prajtl, beganca, pegelj, pušl, prajtelj, žegen, kaštron, snop in druga). Najpogostejše so butare iz vejic vrbe, brinja, bršljana, leske, bezga in drena. Ponekod jim dodajajo drugo zelenje, cvetje in veje sadnega drevja ter trte in jih krasijo z jabolki, pomarančami, pecivom in raznobarvnim krep papirjem. Na Primorskem šibje in rastlinje nadomeščajo oljčne veje, katerih liste v slovenski Istri spletajo v različne oblike. Posebno obliko butaric poznajo v okolici Ljubljane (ljubljanske butare) in na Ljubnem ob Savinji (potice).
Verniki butare na cvetno nedeljo prinašajo v cerkev, kjer naj bi z blagoslovom dobile posebno moč. Doma vejice iz butar zatikajo za razpela, svete podobe in tramove pod streho, da bi dom ščitile pred požarom in strelo. Živini dajo jesti zelenje iz butar, vejice ali iz njih narejene križce pa pritrjujejo na hlevska vrata in zatikajo v njive, vinograde in sadno drevje. Ponekod še vedno sežigajo cvetnonedeljske butare pred nevihtami. Za božič, silvestrovo in na svete tri kralje pa z vejicami iz butar obredno kadijo in kropijo hiše, gospodarska poslopja, njive, vinograde in travnike.
Cvetnonedeljske butare so v preteklosti izdelovali doma za lastne potrebe, v začetku 20. stoletja so jih začeli v okolici večjih mest izdelovati tudi za prodajo meščanom in so ponekod postale izdelek domače obrti in turistični spominek (npr. ljubljanske butare). Tako izdelovanje butar nekaterim predstavlja tudi vir zaslužka. Pred cvetno nedeljo ponekod poteka organizirano izdelovanje butar, npr. v župniščih in v okviru delavnic, ki jih organizirajo razna društva ali posamezniki, ki želijo ohranjati izdelavo cvetnonedeljskih butar v lokalni tradiciji. Poleg tradicionalne rabe so cvetnonedeljske butare dobile tudi nove funkcije – ponekod tekmujejo v izdelavi najlepše, največje, najbolj izvirne … butare. Da bi se uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov, so v nekaterih krajih začeli izdelovati tako imenovane butare velikanke. Butare se pojavljajo na velikonočnih razstavah in kot dekorativni element.
Izdelovanje in blagoslavljanje cvetnonedeljskih butar je stara krščanska šega, v Evropi izpričana v 9. stoletju, ki je verjetno prekrila predkrščansko obredje, povezano s svetim rastlinjem. To naj bi vplivalo na rast, plodnost ter imelo zdravilno in zaščitno moč. Z blagoslovom cvetnonedeljskih butar se verniki spominjajo Kristusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, kjer so po evangelijskem izročilu navdušene množice pred Kristusa na oslu metale palmove veje. V ljudskem verovanju cvetnonedeljska butara velja za zaščitnico doma, domačih živali, zemljišč in pridelkov, v preteklosti pa so jo uporabljali tudi za zaščito pred uroki, za zdravljenje ljudi in živali ter v številnih letnih šegah in šegah življenjskega kroga.
Verniki butare na cvetno nedeljo prinašajo v cerkev, kjer naj bi z blagoslovom dobile posebno moč. Doma vejice iz butar zatikajo za razpela, svete podobe in tramove pod streho, da bi dom ščitile pred požarom in strelo. Živini dajo jesti zelenje iz butar, vejice ali iz njih narejene križce pa pritrjujejo na hlevska vrata in zatikajo v njive, vinograde in sadno drevje. Ponekod še vedno sežigajo cvetnonedeljske butare pred nevihtami. Za božič, silvestrovo in na svete tri kralje pa z vejicami iz butar obredno kadijo in kropijo hiše, gospodarska poslopja, njive, vinograde in travnike.
Cvetnonedeljske butare so v preteklosti izdelovali doma za lastne potrebe, v začetku 20. stoletja so jih začeli v okolici večjih mest izdelovati tudi za prodajo meščanom in so ponekod postale izdelek domače obrti in turistični spominek (npr. ljubljanske butare). Tako izdelovanje butar nekaterim predstavlja tudi vir zaslužka. Pred cvetno nedeljo ponekod poteka organizirano izdelovanje butar, npr. v župniščih in v okviru delavnic, ki jih organizirajo razna društva ali posamezniki, ki želijo ohranjati izdelavo cvetnonedeljskih butar v lokalni tradiciji. Poleg tradicionalne rabe so cvetnonedeljske butare dobile tudi nove funkcije – ponekod tekmujejo v izdelavi najlepše, največje, najbolj izvirne … butare. Da bi se uvrstili v Guinnessovo knjigo rekordov, so v nekaterih krajih začeli izdelovati tako imenovane butare velikanke. Butare se pojavljajo na velikonočnih razstavah in kot dekorativni element.
Izdelovanje in blagoslavljanje cvetnonedeljskih butar je stara krščanska šega, v Evropi izpričana v 9. stoletju, ki je verjetno prekrila predkrščansko obredje, povezano s svetim rastlinjem. To naj bi vplivalo na rast, plodnost ter imelo zdravilno in zaščitno moč. Z blagoslovom cvetnonedeljskih butar se verniki spominjajo Kristusovega slovesnega prihoda v Jeruzalem, kjer so po evangelijskem izročilu navdušene množice pred Kristusa na oslu metale palmove veje. V ljudskem verovanju cvetnonedeljska butara velja za zaščitnico doma, domačih živali, zemljišč in pridelkov, v preteklosti pa so jo uporabljali tudi za zaščito pred uroki, za zdravljenje ljudi in živali ter v številnih letnih šegah in šegah življenjskega kroga.