Gančki majoš
Kratek opis
Gančki majoš je šega, ki jo ob pomoči sovaščanov vsako leto 30. aprila izvedejo mladi iz Gančanov, ki v tekočem letu dopolnijo 18 let. Po vasi nosijo smrekov vrh s papirnatim okrasjem in ga pritrdijo na mlaj, ki ga postavijo na nogometni stadion.
Utemeljitev vpisa
Postavljanje 'majoša' je del podeželske dediščine, s poudarkom na skupnosti mladih, ki so glavni nosilci. Za celotno vaško skupnost je zelo pomemben dogodek, s katerim se identificirajo vsi prebivalci. Postavljajo ga v čast Mariji in stoji ves maj, ki je tudi katoliški Marijin mesec. V segmentu je podoben postavljanju prvomajskih mlajev po slovenskem etničnem ozemlju, vendar vključuje tudi druge elemente postavljanja mlajev: sodelovanje 18- letnikov, ki so glavni akterji, nošenje bogato okrašenega vrha po vasi do končnega mesta za postavljanje debla s pritrjenim okrašenim vrhom, petje pesmi 'Spet kliče nas venčani maj' pri kapeli. Za ohranjanje elementov čaščenja Marije ne moremo izvzeti dejstva, da so Gančani zgodovinsko in versko gledano trdna in močna katoliška vas, upoštevajoč konfesionalno raznolikost Prekmurja.
Postavljanje mlaja odraža več pomembnih elementov dediščine: sodelovanje celotne vaške skupnosti, ohranjanje rokodelsko-tehniških veščin (izdelava papirnatega okrasja, podiranje drevesa, pritrjevanje vrha na deblo, ročno postavljanje/dvigovanje mlaja), prenašanje znanja izdelovanja papirnatih kron na mlajše, ohranjanje in razvijanje socialno-družbenih vrednot in veščin (generacijsko in medgeneracijsko druženje, vaška pomoč), ohranjanje fantovsko-dekliških družb in simbolnega prehoda iz mladosti v odraslost. Ima tudi narodno reprezentativen pomen (izobešanje slovenske zastave).
Postavljanje mlaja odraža več pomembnih elementov dediščine: sodelovanje celotne vaške skupnosti, ohranjanje rokodelsko-tehniških veščin (izdelava papirnatega okrasja, podiranje drevesa, pritrjevanje vrha na deblo, ročno postavljanje/dvigovanje mlaja), prenašanje znanja izdelovanja papirnatih kron na mlajše, ohranjanje in razvijanje socialno-družbenih vrednot in veščin (generacijsko in medgeneracijsko druženje, vaška pomoč), ohranjanje fantovsko-dekliških družb in simbolnega prehoda iz mladosti v odraslost. Ima tudi narodno reprezentativen pomen (izobešanje slovenske zastave).
Gančki majoš je šega, ki jo ob pomoči sovaščanov vsako leto 30. aprila izvedejo fantje in dekleta iz Gančanov, ki v tekočem letu dopolnijo 18 let. Po vasi nosijo smrekov vrh s papirnatim okrasjem in ga pritrdijo na mlaj, ki ga postavijo v vasi.
Priprave na gančki majoš se začnejo prvi petek po novem letu. Takrat se prvič zberejo 'lejtniki' – vsi fantje in dekleta, ki v tekočem letu dopolnijo 18 let, in se nato srečujejo vsak petek do 30. aprila. Približno mesec dni pred postavljanjem mlaja začnejo izdelovati papirnate trakove, rože in verige za krašenje vrha. Za izdelavo bolj zahtevnih štirih kron (nekakšnih obesil) poskrbi starejša vaščanka. Približno dva tedna pred postavljanjem mlaja gredo 'lejtniki' v spremstvu starejših v gozd, tam poiščejo smreko s primernim deblom in ga isti dan olupijo. Kak dan pred 30. aprilom gredo po 'vrij' – vrh lepe smreke, ki jim ga zadnja leta podari eden izmed vaščanov, in ga odpeljejo na dvorišče ene izmed 'lejtnic'.
Dan pred postavljanjem mlaja pripeljejo deblo na vaško nogometno igrišče in zanj skopljejo jamo. Deblo celo noč stražijo. Na dan postavljanja mlaja se zgodaj zjutraj mladi zberejo pri 'lejtnici', kjer so hranili vrh. Okrasijo ga z izdelanim papirnatim okrasjem, na vrh pa pritrdijo slovensko zastavo. Vsi 'lejtniki' so oblečeni v enake majice, na katerih so na hrbtni strani natisnjena imena vseh 'lejtnikov'. Okrašeni vrh nosijo po vasi, ker pa je težak, jim pri tem pomagajo tudi nekoliko starejši in nekoliko mlajši sovaščani. Sprevod vodi eden izmed starejših in bolj izkušenih mladeničev. Na koncu sprevoda so dekleta, ki na palicah nosijo štiri krone in mladeničem ter mimoidočim ponujajo pijačo. Ustavljajo se pred hišami 'lejtnikov', kjer imajo na vidnih mestih izobešene slovenske zastave. Starši 'lejtnikov' vsem sodelujočim ponudijo hrano in pijačo. Sprevod se ustavi tudi pri vaški kapeli, posvečeni Srcu Jezusovemu, ter zapoje cerkveno ljudsko pesem 'Spet kliče nas venčani maj'. Ko pridejo do nogometnega igrišča, okrašen smrekov vrh pritrdijo na deblo. 'Lejtniki' ročno ob pomoči starejših vaščanov postavijo mlaj pokonci v izkopano luknjo. Dvigovanje oziroma postavljanje mlaja že vrsto let koordinira izkušen vaščan. Proti večeru ob mlaju zakurijo ogenj, mladi pa izvedejo kulturni program. Po zaključku programa gredo domov, se preoblečejo v slovesna oblačila in gredo v spremstvu staršev v vaško-gasilski dom; v njem imajo večerjo, ki ji sledi zabava z glasbeno spremljavo. Igra ansambel, ki jih spremlja že na poti nošenja vrha skozi vas. Mlaj stoji ves maj, včasih še dlje.
Do devetdesetih let 20. stoletja so za vse stroške, povezane s postavljanjem 'majoša' (papir, pijača, jedača, veselica, tiskanje majic …) poskrbeli starši 'lejtnikov', sedaj pa postavljanje 'majoša' finančno podpira krajevna skupnost Gančani, ki poskrbi tudi za dovoljenja, potrebna za izvedbo šege (varovanje, zavarovanje …). Glavni nosilci šege so sicer 'lejtniki', vendar pa so v priprave in postavljanje mlaja vključeni vsi prebivalci vasi in vaška društva.
Prvič so mlaj v Gančanih leta 1919 postavili fantje v zahvalo Mariji za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne. Isti fantje so ga postavljali še nekaj časa, potem pa so začeli mlaj postavljati naborniki oziroma osemnajstletniki. Dekleta so skrbela za okrasje vrha. Prvotno je bilo okrasje iz živih rož, papirnati so bili le trakovi, danes je vse okrasje iz krep papirja. Na mlaj so obešali tudi kravji nagobčnik z mesom ali žganjem; tisti, ki je splezal na deblo in dosegel vsebino nagobčnika, je bil 'vaški junak'. Plezanja na deblo danes ni več. V času socializma so 'majoš' postavljali pod pretvezo praznovanja 1. maja kot delavskega praznika.
Priprave na gančki majoš se začnejo prvi petek po novem letu. Takrat se prvič zberejo 'lejtniki' – vsi fantje in dekleta, ki v tekočem letu dopolnijo 18 let, in se nato srečujejo vsak petek do 30. aprila. Približno mesec dni pred postavljanjem mlaja začnejo izdelovati papirnate trakove, rože in verige za krašenje vrha. Za izdelavo bolj zahtevnih štirih kron (nekakšnih obesil) poskrbi starejša vaščanka. Približno dva tedna pred postavljanjem mlaja gredo 'lejtniki' v spremstvu starejših v gozd, tam poiščejo smreko s primernim deblom in ga isti dan olupijo. Kak dan pred 30. aprilom gredo po 'vrij' – vrh lepe smreke, ki jim ga zadnja leta podari eden izmed vaščanov, in ga odpeljejo na dvorišče ene izmed 'lejtnic'.
Dan pred postavljanjem mlaja pripeljejo deblo na vaško nogometno igrišče in zanj skopljejo jamo. Deblo celo noč stražijo. Na dan postavljanja mlaja se zgodaj zjutraj mladi zberejo pri 'lejtnici', kjer so hranili vrh. Okrasijo ga z izdelanim papirnatim okrasjem, na vrh pa pritrdijo slovensko zastavo. Vsi 'lejtniki' so oblečeni v enake majice, na katerih so na hrbtni strani natisnjena imena vseh 'lejtnikov'. Okrašeni vrh nosijo po vasi, ker pa je težak, jim pri tem pomagajo tudi nekoliko starejši in nekoliko mlajši sovaščani. Sprevod vodi eden izmed starejših in bolj izkušenih mladeničev. Na koncu sprevoda so dekleta, ki na palicah nosijo štiri krone in mladeničem ter mimoidočim ponujajo pijačo. Ustavljajo se pred hišami 'lejtnikov', kjer imajo na vidnih mestih izobešene slovenske zastave. Starši 'lejtnikov' vsem sodelujočim ponudijo hrano in pijačo. Sprevod se ustavi tudi pri vaški kapeli, posvečeni Srcu Jezusovemu, ter zapoje cerkveno ljudsko pesem 'Spet kliče nas venčani maj'. Ko pridejo do nogometnega igrišča, okrašen smrekov vrh pritrdijo na deblo. 'Lejtniki' ročno ob pomoči starejših vaščanov postavijo mlaj pokonci v izkopano luknjo. Dvigovanje oziroma postavljanje mlaja že vrsto let koordinira izkušen vaščan. Proti večeru ob mlaju zakurijo ogenj, mladi pa izvedejo kulturni program. Po zaključku programa gredo domov, se preoblečejo v slovesna oblačila in gredo v spremstvu staršev v vaško-gasilski dom; v njem imajo večerjo, ki ji sledi zabava z glasbeno spremljavo. Igra ansambel, ki jih spremlja že na poti nošenja vrha skozi vas. Mlaj stoji ves maj, včasih še dlje.
Do devetdesetih let 20. stoletja so za vse stroške, povezane s postavljanjem 'majoša' (papir, pijača, jedača, veselica, tiskanje majic …) poskrbeli starši 'lejtnikov', sedaj pa postavljanje 'majoša' finančno podpira krajevna skupnost Gančani, ki poskrbi tudi za dovoljenja, potrebna za izvedbo šege (varovanje, zavarovanje …). Glavni nosilci šege so sicer 'lejtniki', vendar pa so v priprave in postavljanje mlaja vključeni vsi prebivalci vasi in vaška društva.
Prvič so mlaj v Gančanih leta 1919 postavili fantje v zahvalo Mariji za srečno vrnitev iz prve svetovne vojne. Isti fantje so ga postavljali še nekaj časa, potem pa so začeli mlaj postavljati naborniki oziroma osemnajstletniki. Dekleta so skrbela za okrasje vrha. Prvotno je bilo okrasje iz živih rož, papirnati so bili le trakovi, danes je vse okrasje iz krep papirja. Na mlaj so obešali tudi kravji nagobčnik z mesom ali žganjem; tisti, ki je splezal na deblo in dosegel vsebino nagobčnika, je bil 'vaški junak'. Plezanja na deblo danes ni več. V času socializma so 'majoš' postavljali pod pretvezo praznovanja 1. maja kot delavskega praznika.