Apiterapija
Kratek opis
Apiterapija obsega na tradicionalnih znanjih, izkušnjah posameznikov in kliničnih raziskavah temelječe preventivne in kurativne metode zdravljenja ljudi in živali s pomočjo zdravilnih učinkovin čebeljih pridelkov in čebel.
Utemeljitev vpisa
Podobno kot čebelarstvo ima tudi raba čebeljih izdelkov v zdravilne namene v Sloveniji dolgo tradicijo. Za zdravljenje različnih bolezni so v ljudski medicini sprva uporabljali predvsem med in vosek, na osnovi izkušenj pa so začeli uporabljati tudi druge čebelje pridelke. Začetnik sodobne apiterapije je dr. Filip Terč, zdravnik češkega rodu, ki je deloval v Mariboru. Posvetil se je splošni zdravniški praksi, v prostem času pa se je posvečal čebelam in bil celo dolgo časa predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva. Ugotovil je, da čebelji strup ugodno vpliva na revmatične težave. S pisanjem o zdravljenju revmatizma je vzbudil pozornost v mednarodnih zdravniških krogih. Današnja apiterapija temelji na izkušnjah ljudske medicine ter posameznikov in na kliničnih raziskavah, apiterapevti pa odkrivajo tudi nove možnosti zdravljenja s pomočjo čebel in njihovih pridelkov ter jih vključujejo v apiturizem. Apiterapija kot del čebelarstva je pomemben del slovenske kulturne dediščine in nacionalne identitete.
Apiterapija obsega na tradicionalnih znanjih, izkušnjah posameznikov in kliničnih raziskavah temelječe preventivne in kurativne metode zdravljenja ljudi in živali s pomočjo zdravilnih učinkovin čebeljih pridelkov in čebel. V ožjem pomenu besede gre za metode zdravljenja, s katerimi se ukvarjajo čebelarji apiterapevti. Nekateri čebelji pridelki so v rabi za samozdravljenje in kot del komplementarne medicine.
Za apiterapijo je pomembno, da so čebelji pridelki kakovostni in pridobljeni skladno z dobro čebelarsko prakso. Čebelji pridelki, kot so med, cvetni prah, propolis, čebelji vosek, matični mleček, čebelji strup in apilarnil (sok iz 8 dni starih trotovskih ličink), so v rabi za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni. Najbolj razširjena in vsestranska je notranja in zunanja uporaba medu, propolis sodi med odlična sredstva z antibiotičnimi učinkovinami, čebelji strup pa se uporablja zlasti za zdravljenje revmatičnih obolenj. Med novejše oblike zdravljenja sodijo za apiterapijo prilagojeni čebelnjaki, v katerih se uporabniki lahko udobno namestijo, pri tem opazujejo in poslušajo čebele, se sproščajo v protistresni komori ali vdihavajo zrak iz čebeljih panjev (aerosol). Tovrstna terapija ugodno vpliva na psihofizično počutje uporabnika, predvsem pa na njegova dihala. Nekateri apiterapevti izvajajo tudi razstrupljanje telesa z medeno masažo in protibolečinsko toplotno terapijo s čebeljim voskom.
Danes je apiterapija pogosto del apiturizma, ki je v zadnjih letih vedno bolj priljubljen in obsega tudi obiske čebelarjev s predstavitvami čebelarjenja in čebelarstva na Slovenskem in kulinarične pokušine medenih izdelkov. Apiturizem prispeva k boljši kakovosti življenja, izobražuje ljudi in spodbuja spoštovanje ter odgovornost do naravnega, kulturnega in družbenega okolja.
Pomembno vlogo pri uveljavljanju apiterapije v Sloveniji imata Komisija za apiterapijo, ki deluje v okviru Čebelarske zveze Slovenije, in Sekcija za apiterapijo pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Najvidnejši strokovnjaki s področja apiterapije se vsaki dve leti zberejo na kongresu Apimondia, ki ga od leta 1897 organizira Svetovna čebelarska zveza. Poleg čebelarjev apiterapevtov se z učinki apiterapije ukvarjajo tudi nekateri zdravniki, zdravilne učinkovine čebeljih pridelkov pa so tudi v pripomočkih za zdravljenje, prehranskih dopolnilih in kozmetiki.
Zdravljenje z medom je v slovenski ljudski medicini prvič izpričano v 18. stoletju, številnejši pa so viri iz 19. stoletja. Med je bil poleg uživanja splošno v rabi za zdravljenje različnih bolezni, za notranjo in zunanjo uporabo pri lajšanju različnih težav, vosek so uporabljali kot osnovo za razna mazila in obliže, sveče so bile prižgane pri obredih blagoslova. Za začetnika sodobne apiterapije na slovenskih tleh velja čebelar in zdravnik dr. Filip Terč (1844–1917) iz Maribora, ki je revmatološke težave svojih bolnikov zdravil in blažil z metodo čebeljih pikov, znano že v antičnem času. Leta 1888 je napisal poročilo, v katerem je opisal povezavo med čebeljimi piki in revmatizmom. Leta 2006 je bil 30. marec, dan njegovega rojstva, na kongresu apiterapevtov v Passauu v Nemčiji določen za svetovni dan apiterapije.
Za apiterapijo je pomembno, da so čebelji pridelki kakovostni in pridobljeni skladno z dobro čebelarsko prakso. Čebelji pridelki, kot so med, cvetni prah, propolis, čebelji vosek, matični mleček, čebelji strup in apilarnil (sok iz 8 dni starih trotovskih ličink), so v rabi za preprečevanje in zdravljenje različnih bolezni. Najbolj razširjena in vsestranska je notranja in zunanja uporaba medu, propolis sodi med odlična sredstva z antibiotičnimi učinkovinami, čebelji strup pa se uporablja zlasti za zdravljenje revmatičnih obolenj. Med novejše oblike zdravljenja sodijo za apiterapijo prilagojeni čebelnjaki, v katerih se uporabniki lahko udobno namestijo, pri tem opazujejo in poslušajo čebele, se sproščajo v protistresni komori ali vdihavajo zrak iz čebeljih panjev (aerosol). Tovrstna terapija ugodno vpliva na psihofizično počutje uporabnika, predvsem pa na njegova dihala. Nekateri apiterapevti izvajajo tudi razstrupljanje telesa z medeno masažo in protibolečinsko toplotno terapijo s čebeljim voskom.
Danes je apiterapija pogosto del apiturizma, ki je v zadnjih letih vedno bolj priljubljen in obsega tudi obiske čebelarjev s predstavitvami čebelarjenja in čebelarstva na Slovenskem in kulinarične pokušine medenih izdelkov. Apiturizem prispeva k boljši kakovosti življenja, izobražuje ljudi in spodbuja spoštovanje ter odgovornost do naravnega, kulturnega in družbenega okolja.
Pomembno vlogo pri uveljavljanju apiterapije v Sloveniji imata Komisija za apiterapijo, ki deluje v okviru Čebelarske zveze Slovenije, in Sekcija za apiterapijo pri Čebelarski zvezi društev Maribor. Najvidnejši strokovnjaki s področja apiterapije se vsaki dve leti zberejo na kongresu Apimondia, ki ga od leta 1897 organizira Svetovna čebelarska zveza. Poleg čebelarjev apiterapevtov se z učinki apiterapije ukvarjajo tudi nekateri zdravniki, zdravilne učinkovine čebeljih pridelkov pa so tudi v pripomočkih za zdravljenje, prehranskih dopolnilih in kozmetiki.
Zdravljenje z medom je v slovenski ljudski medicini prvič izpričano v 18. stoletju, številnejši pa so viri iz 19. stoletja. Med je bil poleg uživanja splošno v rabi za zdravljenje različnih bolezni, za notranjo in zunanjo uporabo pri lajšanju različnih težav, vosek so uporabljali kot osnovo za razna mazila in obliže, sveče so bile prižgane pri obredih blagoslova. Za začetnika sodobne apiterapije na slovenskih tleh velja čebelar in zdravnik dr. Filip Terč (1844–1917) iz Maribora, ki je revmatološke težave svojih bolnikov zdravil in blažil z metodo čebeljih pikov, znano že v antičnem času. Leta 1888 je napisal poročilo, v katerem je opisal povezavo med čebeljimi piki in revmatizmom. Leta 2006 je bil 30. marec, dan njegovega rojstva, na kongresu apiterapevtov v Passauu v Nemčiji določen za svetovni dan apiterapije.