Ministrstvo za kulturo je na predlog Koordinatorja v Registru nesnovne kulturne dediščine evidentiralo štiri nove nosilce nesnovne kulturne dediščine.
Ob enoti Izdelovanje papirnatih rož so bile evidentirane tri nosilke.
Anica Ožbolt se je izdelave papirnatih rož naučila od svoje mame šivilje Danice Švab. Cvetje izdeluje ob prostem času, to je najpogosteje pozimi in poleti ob raznih turističnih dogodkih in taborih. Cvetje izdeluje za prijatelje ob različnih obletnicah, rojstnih dneh, za turistične dogodke in za okrasitev lokalnih cerkva ter nabožnih znamenj. Najraje izdeluje manjše in večje šopke z dodatkom suhega cvetja, posamezno rada izdeluje večje rože. S pomočjo knjige o papirnatem cvetju se je naučila izdelovati tudi flamingovce. Svoje znanje prenaša na turističnih dogodkih, na poletnemetnološkem taboru v Plešcah ter posameznikom, ki izrazijo željo.
Marija Štimec se je naučila izdelovati rože iz papirja od šivilje in sovaščanke Danice Švab. Rože izdeluje že od mladih let, z vmesnimi prekinitvami, na stara leta pa se je ponovno posvetila tej dejavnosti. Papirnate rože izdeluje pozimi, ko ni dela na vrtu in poleti, ko zunaj poseda s sovaščankami. Marija Štimec izdeluje rože iz krep papirja kot darila za svoje prijatelje ob rojstnih dnevih in porokah. Njeno cvetje krasi cerkev sv. Vida v Bosljivi Loki, cerkev sv. Ane in Joahima nad Mirtoviči, cerkev sv. Petra in Pavla v Osilnici in okoliške kapelice. Redkeje papirnato cvetje izdeluje po naročilu. V zadnjem času je njeno papirnato cvetje namenjeno okrasitvi prostorov ob lokalnih dogodkih in kot spominki lokalne turistične ponudbe. Najraje izdeluje majhne barvaste šopke, velike bele poročne šopke, rada pa se preizkusi tudi v izdelavi posameznega cvetja, kot so lotus, žafran in nagelj. Izdeluje tudi cvetne verige za okrasitev ogledal in slik z nabožno tematiko. Svoje znanje občasno prenaša na delavnicah za otroke, ki se udeležujejo šole v naravi v Osilnici, na udeležence etnološkega tabora v Palčavi šiši na Hrvaškem in v okviru raznih turističnih dogodkov.
Marija Šercer se je izdelave rož iz papirja naučila pri desetih letih, ko je obiskovala prijateljico in hčerko šivilje iz sosednje vasi Mirtoviči. Marija Šercer izdeluje papirnate rože ob prostem času, najpogosteje pozimi ali poleti, ko se s sovaščankami družijo na prostem. Izdeluje jih iz tankega in debelega krep papirja, ki ji ga prinesejo sorodniki iz trgovin v Ljubljani in Kočevja. Občasno dobi papir tudi iz Vranskega. Najraje izdeluje pisane šopke z dodatkom suhega cvetja (mak, pšenica). Svoje znanje prenaša vsako leto na etnološkem taboru v Palčavi šiši na Hrvaškem, na turističnih dogodkih in drugod. Znanje je prenesla tudi na svojo hčerko, ki je po poklicu učiteljica.
Ob enoti Spletanje venčkov sv. Ivana je bil vpisan nov nosilec – KTD Martinc. Znanje izdelovanja venčkov sv. Ivana v Šmartnem v Goriških Brdih danes ohranjajo in prenašajo na mlajše generacije posamezniki, ki so se leta 2014 združili v Kulturno turistično društvo Martinc. V Goriških Brdih venčke imenujejo venčki sv. Ivana, pa tudi Ivánovi venci ali kranceljni. Rože, danes največkrat rumene travniške rože oz. primožke in bele ivanjščice, nabirajo dan pred pletenjem. Društvo vsako leto v mesecu juniju organizira javni dogodek pletenja venčkov, ki se ga udeleži veliko domačinov iz Šmartnega in okoliških vasi. Pri pletenju venčkov udeleženci uporabljajo posebne okvirje za venčke, ki jih izdela član društva. Izdelani so iz trde žice, ki je nato obdana s časopisnim papirjem, nanje pa je pritrjena zanka za obešanje nad vhodna vrata. Šopke na okvir dodajajo s pomočjo vrvice, ki je navita na majhne lesene nosilce ('čolničke'), ki omogočajo njihovo dobro pritrditev na okvir. Pri pletenju si udeleženci običajno naloge razdelijo - nekateri izdelujejo majhne šopke cvetlic (v povprečju 25 cvetov), drugi pletejo venčke. Za izdelavo enega venčka iz že pripravljenih šopkov izkušena članica društva porabi do 15 minut, manj izkušeni precej več. Za izdelavo venčka je potrebnih zelo veliko cvetlic, izdelan venček pa je bogat in bujen, saj mora obdržati obliko in polnost tudi potem, ko se posuši, do naslednjega leta. Včasih so venčke sv. Ivana v Šmartnem jih pletli iz belih (margarit) in rumenih cvetlic, ki so jih nabirali otroci, ženske pa so jih spletale v venčke, kranceljne s premerom okoli 30 cm. Če je bilo pri hiši za možitev godno dekle, so vpletli tudi rdečo vrtnico ali kak drug rdeč cvet. Izdelovali so jih na predvečer godu sv. Ivana in jih obesili na, poleg ali nad vhodna vrata, kjer so ostali obešeni celo leto. Verjeli so, da bodo tako hiša in njeni prebivalci obvarovani pred nesrečami. Cvetove, ki so ostali pri izdelavi venčka, so namočili v vodi in se naslednje jutro z njo umili, saj naj bi imela takšna voda lepotilni učinek. Ob nevihti so iz venčka izpulili eno ali dva cvetova in ju vrgli na ogenj, saj so verjeli, da bodo tako pregnali nevihto in hudo uro. Čez leto dni, ko so ga zamenjali z novim, so ga sežgali na ognju v hiši, da je njegov dim pustil še zadnji blagoslov. Navada spletanja venčkov v Goriških Brdih je po drugi svetovni vojni skoraj izginila, ohranila se je le znotraj nekaterih družin.
Register trenutno šteje 76 enot in 211 nosilcev nesnovne kulturne dediščine.