Tradicionalno pridelovanje morske soli
Kratek opis
Tradicionalno pridelovanje morske soli obsega vsakoletna vzdrževalna dela na nasipih v solnem polju ter v izparilnih in kristalizacijskih bazenih, vzgojo petole, pobiranje soli, njeno spravilo ter skrb za solinarsko orodje.
Utemeljitev vpisa
Sečoveljske in Strunjanske soline so še edine obstoječe in delujoče soline t. i. "beneškega tipa" solin s paško tehnologijo pridelave soli na območju severnega Jadrana. Ker so srednjeveški – družinski način pridelave soli opustili v 60. letih 20. stoletja, le še peščica živečih solinarjev pozna in obvlada ta postopek. Zato sta ogroženi svojevrstni tehnologija in terminologija, ki sta povezani s tem načinom pridelave soli, ki se je ohranil le na območju Fontanigge. Kljub tehnološkim posodobitvam, ki so jih v proces pridelave soli prinesli predvsem v času Avstrije pred dobrimi 100 leti, pridelava soli na Leri in v Strunjanskih solinah še danes temelji na postopkih priprave petole in sledi tradicionalnemu ročnemu postopku. Ohranjanje posebnega tehnološkega in terminološkega znanja o pridelavi in nadaljevanje večstoletne tradicije pridelave soli prispevata k spominu na pomemben element gospodarskega razvoja primorskih komun. Rek "Piran se je gradil na soli" bo z ohranjanjem tradicionalnega solinarstva tudi v prihodnje označeval povezanost kraja s tradicijo solinarstva.
Obdobje pridelave soli na slovenski obali Jadrana traja od aprila do prvega deževja v jesenskem času, "sezona pobiranja soli" je med junijem in septembrom. V preostalih mesecih hladne polovice leta izvajajo vzdrževalna, obnovitvena in pripravljalna dela za sezono pobiranja soli. Solinar mora dobro poznati naravo, spremljati vremenske razmere in po njih uravnavati svoje delo. Pomembno delo solinarjev predstavljajo tudi vsakoletna vzdrževalna dela na nasipih v solnem polju, v izparilnih in kristalizacijskih bazenih, vzgoja petole ter popravilo polomljenega orodja in izdelava novega.
Znanje pridelovanja morske soli se je v Sloveniji ohranilo le v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah , kjer sta se ohranili dve metodi pridelovanja soli: t. i. "družinska metoda", pozneje imenovana "paški način", in "stonski način".
Družinska metoda se je razvila že v srednjem veku. Gre za proizvodnjo soli s poletnim bivanjem v solinah, sodelovanjem družinskih članov, rabo preizkušenih orodij in prenašanjem znanja iz roda v rod. Solinar je s svojo družino skrbel za celoten postopek pridelave soli na posameznem bazenu, ki je obsegalo prevzem morske vode v izparevalne bazene in prepust vode v kristalizacijske bazene, pobiranje soli in njeno spravilo v solinarsko hišo. V drugi polovici 14. stoletja so v solinah Pirana, Kopra in Milj družinsko metodo posodobili s tehnologijo pridelovanja soli na t. i. "paški način", ki temelji na gojitvi petole. Ta poleg zgoraj opisanih del obsega še ureditev podlage kristalizacijskih bazenov, imenovanih kavedin, in gojenje petole (umetno gojene podlage na dnu kristalizacijskih bazenov, ki preprečuje mešanje soli z morskim blatom in deluje kot biološki filter). Na ta način lahko pridelajo belo, čisto sol. Bistvo delovanja solnega polja je v delovanju plime in oseke. Ob plimi solinarji spustijo morsko vodo v solno polje, ob oseki pa iz solnega polja spustijo odpadne vode in deževnico.
Danes najbolj razširjen način pridelovanja soli na t. i. "stonski način" se je uveljavil na začetku 20. stoletja v Sečoveljskih solinah na predelu Lera in v Strunjanskih solinah. Tehnologijo priprave slanice so prevzeli t. i. vodarji. Na ta način solinarji dobijo že pripravljeno slanico. Posledično se je delno spremenila pridelava soli, saj zaradi že pripravljene slanice ne potrebujejo izparevalnih bazenov, temveč le kristalizacijske bazene. Morsko vodo pri tem s pomočjo plime nalivajo v višja območja izhlapevanja, pri čemer pretok vode uravnavajo ročno, prek sistema lesenih zapornic, v depresijskih območjih pa uporabljajo črpalke. Pred prečrpavanjem zgoščene slanice v poslužnice in za nadaljnjo uporabo v kristalizacijskih bazenih mora izhlapeti 90 % začetne morske vode. Naravno izhlapevanje nasičenih slanic privede do kristalizacije naravne morske soli, ki jo z uporabo lesenega tradicionalnega orodja – gavero ročno pobirajo in tvorijo piramide. Sol nato ročno natovorijo na vagonete in odpeljejo na deponije, kjer jo razložijo.
S prehodom na "stonski način" pridobivanja soli se je zabrisala srednjeveška struktura solin in se je zmanjšalo število potrebnih delavcev.
Posebnost solin na našem območju je gradnja solinarskih hiš. Uporabljale so se za bivanje solinarjev kot tudi za primarno skladiščenje soli. Zaradi posebnih mikroklimatskih razmer so solinarji sol pobirali vsak dan in jo shranjevali v pritličju solinarske hiše. Po končani solni sezoni pa so jo peljali v osrednje skladišče.
Sol so na vzhodni obali Jadrana pridelovali že v rimskem obdobju. Tudi na severozahodni obali istrskega polotoka je bilo več solnih kompleksov, največji so bili v piranski, koprski, miljski in tržaški komuni. Sol je bila strateško pomembna, saj je bila najpomembnejši konzervans. Pridelava in monopolno trgovanje z njo sta prinašala veliko gospodarsko korist, zato so gradili solne komplekse povsod tam, kjer so geografske danosti to omogočale. Prva posredna omemba solin v Sloveniji je v listini iz 9. stoletja. Komuna Piran je že leta 1274 v statutarnih členih določila pogoje za delovanje solin (pridelavo, prodajo, deleže, dajatve ...).
V šestdesetih letih 20. stoletja so pridelavo opustili na območju Fontanigge in Fasana (Lucija). V 80. letih 20. stoletja sta bila obnovljena prva hiša in fond na predelu Fontanigge, nato pa še drugi fond in tri solinarske hiše. Na območju kulturnega spomenika Muzej solinarstva je postavljena obsežna ambientalna razstava o življenju in delu solinarjev.
Znanje pridelovanja morske soli se je v Sloveniji ohranilo le v Sečoveljskih in Strunjanskih solinah , kjer sta se ohranili dve metodi pridelovanja soli: t. i. "družinska metoda", pozneje imenovana "paški način", in "stonski način".
Družinska metoda se je razvila že v srednjem veku. Gre za proizvodnjo soli s poletnim bivanjem v solinah, sodelovanjem družinskih članov, rabo preizkušenih orodij in prenašanjem znanja iz roda v rod. Solinar je s svojo družino skrbel za celoten postopek pridelave soli na posameznem bazenu, ki je obsegalo prevzem morske vode v izparevalne bazene in prepust vode v kristalizacijske bazene, pobiranje soli in njeno spravilo v solinarsko hišo. V drugi polovici 14. stoletja so v solinah Pirana, Kopra in Milj družinsko metodo posodobili s tehnologijo pridelovanja soli na t. i. "paški način", ki temelji na gojitvi petole. Ta poleg zgoraj opisanih del obsega še ureditev podlage kristalizacijskih bazenov, imenovanih kavedin, in gojenje petole (umetno gojene podlage na dnu kristalizacijskih bazenov, ki preprečuje mešanje soli z morskim blatom in deluje kot biološki filter). Na ta način lahko pridelajo belo, čisto sol. Bistvo delovanja solnega polja je v delovanju plime in oseke. Ob plimi solinarji spustijo morsko vodo v solno polje, ob oseki pa iz solnega polja spustijo odpadne vode in deževnico.
Danes najbolj razširjen način pridelovanja soli na t. i. "stonski način" se je uveljavil na začetku 20. stoletja v Sečoveljskih solinah na predelu Lera in v Strunjanskih solinah. Tehnologijo priprave slanice so prevzeli t. i. vodarji. Na ta način solinarji dobijo že pripravljeno slanico. Posledično se je delno spremenila pridelava soli, saj zaradi že pripravljene slanice ne potrebujejo izparevalnih bazenov, temveč le kristalizacijske bazene. Morsko vodo pri tem s pomočjo plime nalivajo v višja območja izhlapevanja, pri čemer pretok vode uravnavajo ročno, prek sistema lesenih zapornic, v depresijskih območjih pa uporabljajo črpalke. Pred prečrpavanjem zgoščene slanice v poslužnice in za nadaljnjo uporabo v kristalizacijskih bazenih mora izhlapeti 90 % začetne morske vode. Naravno izhlapevanje nasičenih slanic privede do kristalizacije naravne morske soli, ki jo z uporabo lesenega tradicionalnega orodja – gavero ročno pobirajo in tvorijo piramide. Sol nato ročno natovorijo na vagonete in odpeljejo na deponije, kjer jo razložijo.
S prehodom na "stonski način" pridobivanja soli se je zabrisala srednjeveška struktura solin in se je zmanjšalo število potrebnih delavcev.
Posebnost solin na našem območju je gradnja solinarskih hiš. Uporabljale so se za bivanje solinarjev kot tudi za primarno skladiščenje soli. Zaradi posebnih mikroklimatskih razmer so solinarji sol pobirali vsak dan in jo shranjevali v pritličju solinarske hiše. Po končani solni sezoni pa so jo peljali v osrednje skladišče.
Sol so na vzhodni obali Jadrana pridelovali že v rimskem obdobju. Tudi na severozahodni obali istrskega polotoka je bilo več solnih kompleksov, največji so bili v piranski, koprski, miljski in tržaški komuni. Sol je bila strateško pomembna, saj je bila najpomembnejši konzervans. Pridelava in monopolno trgovanje z njo sta prinašala veliko gospodarsko korist, zato so gradili solne komplekse povsod tam, kjer so geografske danosti to omogočale. Prva posredna omemba solin v Sloveniji je v listini iz 9. stoletja. Komuna Piran je že leta 1274 v statutarnih členih določila pogoje za delovanje solin (pridelavo, prodajo, deleže, dajatve ...).
V šestdesetih letih 20. stoletja so pridelavo opustili na območju Fontanigge in Fasana (Lucija). V 80. letih 20. stoletja sta bila obnovljena prva hiša in fond na predelu Fontanigge, nato pa še drugi fond in tri solinarske hiše. Na območju kulturnega spomenika Muzej solinarstva je postavljena obsežna ambientalna razstava o življenju in delu solinarjev.