Skok čez kožo
Kratek opis
Skok čez kožo je rudarska šega, s katero novinci vstopajo v rudarski poklic. Običajno jo izvedejo ob koncu šolanja v sklopu rudarskega praznika. Novinec s skokom čez kožo simbolično preskoči rudniški jašek, dobi svojega botra in se zaobljubi poklicu.
Utemeljitev vpisa
Tradicija šege skok čez kožo je z rudarstvom v Sloveniji močno povezana, saj je bila med slovenskimi študenti rudarstva globoko zasidrana, še preden je bilo pri nas osnovano izobraževanje na področju rudarstva. Z začetkom izobraževanja so šego začeli izvajati tudi v različnih slovenskih krajih. Do danes se je ohranila kot dogodek, ki je globoko zakoreninjen v lokalnih skupnostih, povezanih s tradicijo rudarstva. Dogodka se vsakokrat udeleži veliko obiskovalcev, to priča o njegovi pomembnosti v lokalnem okolju.
Skok čez kožo je rudarska šega, s katero novinci vstopajo v rudarski poklic. Sprejem novincev med starejše kolege, ki je včasih potekal v rudnikih in premogovnikih, se je nato v prvi polovici 18. stoletja prenesel na takrat ustanovljene rudarske šole. Najstarejši zapis omenja rudarsko šolo na Slovaškem (Banská Štiavnica), pozneje pa se je šega prenesla še na druge rudarske šole po habsburški monarhiji. Danes skok čez kožo organizirajo vsako leto v Velenju, vsako drugo leto na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani, občasno pa tudi v krajih, ki so povezani z rudarstvom in premogovništvom (npr. v Mežici in Grižah, kjer je nekdaj deloval premogovnik Zabukovica - Liboje). Šega je še danes prisotna na prireditvah, organiziranih večinoma ob rudarskem prazniku, ko slovenski rudarji obeležujejo spomin na petdnevno gladovno stavko, ki so jo 3. julija 1934 začeli zasavski rudarji.
Nekdaj zahteven preizkus novincev, ki je pokazal, ali so ti primerni za delo s starejšimi kolegi, se je ohranil na simbolni ravni skoka čez kožo in domnevno nadomestil starejši obred skoka preko rudniškega jaška (šahta), ko so ti postali preširoki. Ker je bila koža specifični del opreme v rudarskem poklicu, je postala tudi zaščitni znak rudarjev, častni simbol in del slavnostne nošnje. Gre za urezan kos usnja, ki so ga rudarji nosili kot zaščito pred vlago in hladom pri sedečih opravilih ter za zaščito oblačil pri drčanju po nagnjenih jamskih predelih.
V sklopu dogodka ob koncu šolanja, ki obsega skok čez kožo – usnjen rudarski predpasnik, starejši kolegi v svoje vrste sprejmejo mlajše kolege – dijake in študente zaključnih letnikov. 'Skakalci', oblečeni v svečane rudarske uniforme, pridejo na sprejem v koloni (kot spomin na ozke jamske hodnike). Skok opravijo tako, da stopijo na sode, pred katerimi dva starejša člana skupnosti držita kožo. Pred skokom čez kožo povedo svoje podatke (t. i. 'generalije') ter geslo, ki je lahko njihov življenjski moto ali dovtip, ter odgovorijo na morebitna vprašanja vodje ceremoniala. Nato spijejo vrček piva in s soda skočijo k svojemu botru. Ob zaključku dogodka mladi rudarji podajo še svečano zaobljubo, da bodo pošteno opravljali svoj poklic in spoštovali tradicijo stanu, ter skupaj nazdravijo svojemu novemu stanu.
Prvič se skok čez kožo omenja v 16. stoletju na Slovaškem, v rudarskem okolju Banske Štiavnice. V Slovenijo so skok čez kožo po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske države prinesli študenti rudarstva iz dotedanjih krajev študija. Prvi skok čez kožo je bil organiziran leta 1923 na oddelku za montanistiko novoustanovljene Univerze v Ljubljani.
Nekdaj zahteven preizkus novincev, ki je pokazal, ali so ti primerni za delo s starejšimi kolegi, se je ohranil na simbolni ravni skoka čez kožo in domnevno nadomestil starejši obred skoka preko rudniškega jaška (šahta), ko so ti postali preširoki. Ker je bila koža specifični del opreme v rudarskem poklicu, je postala tudi zaščitni znak rudarjev, častni simbol in del slavnostne nošnje. Gre za urezan kos usnja, ki so ga rudarji nosili kot zaščito pred vlago in hladom pri sedečih opravilih ter za zaščito oblačil pri drčanju po nagnjenih jamskih predelih.
V sklopu dogodka ob koncu šolanja, ki obsega skok čez kožo – usnjen rudarski predpasnik, starejši kolegi v svoje vrste sprejmejo mlajše kolege – dijake in študente zaključnih letnikov. 'Skakalci', oblečeni v svečane rudarske uniforme, pridejo na sprejem v koloni (kot spomin na ozke jamske hodnike). Skok opravijo tako, da stopijo na sode, pred katerimi dva starejša člana skupnosti držita kožo. Pred skokom čez kožo povedo svoje podatke (t. i. 'generalije') ter geslo, ki je lahko njihov življenjski moto ali dovtip, ter odgovorijo na morebitna vprašanja vodje ceremoniala. Nato spijejo vrček piva in s soda skočijo k svojemu botru. Ob zaključku dogodka mladi rudarji podajo še svečano zaobljubo, da bodo pošteno opravljali svoj poklic in spoštovali tradicijo stanu, ter skupaj nazdravijo svojemu novemu stanu.
Prvič se skok čez kožo omenja v 16. stoletju na Slovaškem, v rudarskem okolju Banske Štiavnice. V Slovenijo so skok čez kožo po koncu prve svetovne vojne in razpadu avstro-ogrske države prinesli študenti rudarstva iz dotedanjih krajev študija. Prvi skok čez kožo je bil organiziran leta 1923 na oddelku za montanistiko novoustanovljene Univerze v Ljubljani.