Prevozno čebelarstvo
Kratek opis
Prevozno čebelarstvo je prevažanje čebel v panjih za boljše izkoriščanje čebelje paše. Pri tem je treba poznati tehnologijo čebelarjenja in prevažanja, lastnosti medovitih rastlin, pozorno spremljati vremenske razmere in poznati ustrezno zakonodajo.
Utemeljitev vpisa
Slovenija ima na področju čebelarjenja zelo bogato tradicijo v svetovnem merilu. Vanjo sodi prevažanje čebel na medovite paše, kar ima v prvi vrsti gospodarski pomen, saj čebelarji tako pridelajo več medu in drugih čebeljih izdelkov. Znanje o prevažanju čebel na pašo se je vedno prenašalo od starejših, bolj izkušenih čebelarjev na mlajše, zlasti znotraj čebelarskih društev, kar spodbuja tudi Čebelarska zveza Slovenije. Z razvojem infrastrukture in tehnologije ter z veliko inovativnostjo čebelarjev se poznavanje pasišč in način prevažanja čebeljih družin nenehno izpopolnjujeta.
Čebelarji s svojim znanjem o primernem okolju za pasišča spodbujajo ekološko kmetovanje, ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekološkega ravnovesja, predlagajo zmanjševanje površin z monokulturami in v zvezi s tem tudi uporabe fitofarmacevtskih sredstev, saj se le tako lahko zagotovi, da bo okolje za čebele dovolj zdravo in da bo pridelek kakovosten.
Čebelarji s svojim znanjem o primernem okolju za pasišča spodbujajo ekološko kmetovanje, ohranjanje biotske raznovrstnosti in ekološkega ravnovesja, predlagajo zmanjševanje površin z monokulturami in v zvezi s tem tudi uporabe fitofarmacevtskih sredstev, saj se le tako lahko zagotovi, da bo okolje za čebele dovolj zdravo in da bo pridelek kakovosten.
V Sloveniji zaradi različnih geografskih regij in mikroklimatske raznolikosti ni krajev, kjer bi bilo vso čebelarsko sezono dovolj paše. Prevažanje čebel na pašo čebelarjem omogoča izkoriščanje medovitih rastlin na različnih pašah ob različnih časih in ima gospodarski pomen. S prevozom čebel bližje medovitim rastlinam čebelarji lažje pridobivajo čiste vrstne medove, ki so na trgu bolj zaželeni in dosegajo višje cene. Paše, na katerih čebele iz cveta rastline pridobivajo nektar, so v Sloveniji oljna ogrščica, akacija, lipa, kostanj in ajda. Pomembne so tudi gozdne paše na hoji in smreki, na katerih čebele nabirajo mano, ki jo različni povzročitelji medenja izločajo med sesanjem drevesnega soka.
Pred prevozom mora čebelar pripraviti vozilo ter pridobiti ustrezna dovoljenja in soglasja za premik in namestitev čebeljih družin na novi lokaciji. Najprimernejši čas za prevažanje čebel na pašo je ponoči ali zgodaj zjutraj, ko čebele ne izletavajo. Čebele so lahko tudi ponoči na vhodu v panj, zato jih je treba na različne načine vzpodbuditi (okaditi z dimom, poškropiti z vodo itd.), da se pomaknejo v notranjost panja. Nato čebelarji čebele zaprejo v panje in jim zagotovijo primerno zračenje, ki omogoča dotok kisika ter ohranjanje primerne temperature. Čebeljim družinam prevoz povzroča stres, zato je treba biti pri tem opravilu še posebej pozoren na njihovo stanje. Čebelje družine morajo biti zdrave, vitalne in močne. Ob daljših premikih je treba preverjati njihovo stanje. Ko čebelar čebele pripelje na ustrezno lokacijo, prevozno sredstvo namesti v vodoravni položaj in postopoma odpre panje. Čebelam mora zagotoviti vir sveže pitne vode. Čebelar na vidno mesto na čebelnjaku namesti veterinarsko spričevalo in svoje kontaktne podatke.
Poleg dolge tradicije prevoza čebel na pašo ima slovensko čebelarstvo tudi dolgo tradicijo pri spremljanju in napovedovanju medenja rastlin. Pod vodstvom Antona Žnideršiča, izumitelja AŽ-panja, se je že leta 1901 začelo sistematično zbiranje podatkov o dnevnem donosu medu. S pomočjo opazovalnih panjev, ki so nameščeni na različnih lokacijah po vsej Sloveniji, čebelarji lahko spremljajo, kolikšni so donosi na posameznem območju. Podatki o dnevnih donosih se javno objavljajo vsak večer. Pri napovedovanju medenja jim pomaga opazovalno-napovedovalna služba medenja, ki deluje pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije.
Prevažanje čebel je na Slovenskem uveljavljeno najmanj 300 let, dobro razvito je bilo že v 18. stoletju. Prvi zapis o selitvi čebel na pašo je iz leta 1691, ko so iz Spodnjih in Zgornjih Gorij prenesli čebelje panje na pašo v pokljuške gozdove. Ko je avstrijska cesarica Marija Terezija leta 1770 imenovala Antona Janšo za prvega učitelja čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju, je ta predstavil prevozno čebelarstvo dunajskim slušateljem njegove šole, od tam pa se je razširilo po vsej monarhiji. Sprva so panje prenašali s krošnjami in prevažali z vozovi, opremljenimi s posebnimi verigami za ublažitev tresenja. Z razvojem naprednejših prevoznih sredstev pa so čebelarji čebele začeli prevažati tudi z vlaki, tovornjaki in avtomobili. Velik vpliv na prevoz čebeljih družin so imela tudi različna odkritja znotraj čebelarstva, predvsem odkritje panjev na premično satje in posledično razvoj različnih vrst panjev, med njimi v Sloveniji razvit AŽ-panj, ki je zaradi svoje zasnove vedno pripravljen na prevoz čebeljih družin.
Pred prevozom mora čebelar pripraviti vozilo ter pridobiti ustrezna dovoljenja in soglasja za premik in namestitev čebeljih družin na novi lokaciji. Najprimernejši čas za prevažanje čebel na pašo je ponoči ali zgodaj zjutraj, ko čebele ne izletavajo. Čebele so lahko tudi ponoči na vhodu v panj, zato jih je treba na različne načine vzpodbuditi (okaditi z dimom, poškropiti z vodo itd.), da se pomaknejo v notranjost panja. Nato čebelarji čebele zaprejo v panje in jim zagotovijo primerno zračenje, ki omogoča dotok kisika ter ohranjanje primerne temperature. Čebeljim družinam prevoz povzroča stres, zato je treba biti pri tem opravilu še posebej pozoren na njihovo stanje. Čebelje družine morajo biti zdrave, vitalne in močne. Ob daljših premikih je treba preverjati njihovo stanje. Ko čebelar čebele pripelje na ustrezno lokacijo, prevozno sredstvo namesti v vodoravni položaj in postopoma odpre panje. Čebelam mora zagotoviti vir sveže pitne vode. Čebelar na vidno mesto na čebelnjaku namesti veterinarsko spričevalo in svoje kontaktne podatke.
Poleg dolge tradicije prevoza čebel na pašo ima slovensko čebelarstvo tudi dolgo tradicijo pri spremljanju in napovedovanju medenja rastlin. Pod vodstvom Antona Žnideršiča, izumitelja AŽ-panja, se je že leta 1901 začelo sistematično zbiranje podatkov o dnevnem donosu medu. S pomočjo opazovalnih panjev, ki so nameščeni na različnih lokacijah po vsej Sloveniji, čebelarji lahko spremljajo, kolikšni so donosi na posameznem območju. Podatki o dnevnih donosih se javno objavljajo vsak večer. Pri napovedovanju medenja jim pomaga opazovalno-napovedovalna služba medenja, ki deluje pod okriljem Čebelarske zveze Slovenije.
Prevažanje čebel je na Slovenskem uveljavljeno najmanj 300 let, dobro razvito je bilo že v 18. stoletju. Prvi zapis o selitvi čebel na pašo je iz leta 1691, ko so iz Spodnjih in Zgornjih Gorij prenesli čebelje panje na pašo v pokljuške gozdove. Ko je avstrijska cesarica Marija Terezija leta 1770 imenovala Antona Janšo za prvega učitelja čebelarstva na čebelarski šoli na Dunaju, je ta predstavil prevozno čebelarstvo dunajskim slušateljem njegove šole, od tam pa se je razširilo po vsej monarhiji. Sprva so panje prenašali s krošnjami in prevažali z vozovi, opremljenimi s posebnimi verigami za ublažitev tresenja. Z razvojem naprednejših prevoznih sredstev pa so čebelarji čebele začeli prevažati tudi z vlaki, tovornjaki in avtomobili. Velik vpliv na prevoz čebeljih družin so imela tudi različna odkritja znotraj čebelarstva, predvsem odkritje panjev na premično satje in posledično razvoj različnih vrst panjev, med njimi v Sloveniji razvit AŽ-panj, ki je zaradi svoje zasnove vedno pripravljen na prevoz čebeljih družin.