Popravilo mehanskih ur

Urarsko znanje za popravila mehanskih ur je potrebno za delo z javnimi, hišnimi in osebnimi mehanskimi urami. Javne mehanske ure so prisotne po celotnem ozemlju današnje Slovenije, umeščene so na pročelja mestnih hiš in mestnih stolpov, na pročelja in notranje dele cerkev ter gradov, nekatere so izjemne po starosti in izdelavi. Hišne in osebne mehanske ure so danes predvsem del javnih in zasebnih zbirk. Ure z delujočimi mehanizmi so odličen rezultat dragocenega urarskega znanja ter celostnih konservatorsko-restavratorskih in tehniških obnov. Tovrstna znanja so redka in izjemno dragocena. Z njimi se ohranjajo specifična tehniška dediščina, arhitekturna podoba in bivanjska kultura slovenskega prostora ter se sooblikuje zakladnica tehniške kulturne dediščine Slovenije. S prevlado elektronskih oziroma digitalnih ur se mehanske ure tako rekoč ne proizvajajo več, za obstoječe mehanske pa je izjemno pomembno, da obstajajo mojstri, ki obvladajo veščine popravljanja in vzdrževanja mehanskih ur.

S popravljanjem mehanskih ur se pretežno ukvarjajo urarji. Njihova znanja in spretnosti so ključni za ohranjanje, oskrbovanje, restavriranje in delovanje mehanskih javnih, hišnih in osebnih ur. Urar ure popravlja, vzdržuje, ugotavlja napake in zamenjuje poškodovane ali izrabljene dele. Izdeluje posamezne sestavne dele, sestavlja urne mehanizme in jih vgrajuje v ohišja. Opravlja meritve, testiranja in regulacijo mehanskih ur. Obnavlja stare ure, jih gravira, servisira in zagotavlja rezervne dele. Pri delu uporablja specialna urarska orodja in instrumente. Urarji znanje pridobivajo med poklicnim izobraževanjem in pri prenašanju znanja starejših na mlajše. Ob vse manjši uporabi mehanskih hišnih in osebnih ur, ki so jih zamenjale elektronske, je zelo pomembno predvsem znanje urarjev, povezano z javnimi urami, ki so v številnih primerih mehanske. Javne mehanske ure so po celotnem ozemlju Slovenije, pritrjene so na pročelja mestnih hiš, cerkev in gradov, na stolpe in v notranjosti stavb. Nekatere so izjemne starosti ali izdelave. Pri popravilih in obnovah ur je potrebno združevanje znanj urarjev, mehanikov, finomehanikov, zlatarjev, filigranistov, konservatorjev, restavratorjev in oblikovalcev kovin. Ob upoštevanju visokih mednarodnih strokovnih in etičnih standardov so delujoče ure rezultat ohranjenih urarskih znanj in celostnih konservatorsko-restavratorskih ter tehniških obnov. Mojstri, ki imajo vsa znanja, orodja, stroje in naprave, potrebne za popravilo javnih mehanskih ur, so zelo redki. Njihovo delo je dragoceno, saj so poleg osnovne izobrazbe potrebni širše poznavanje tehniške dediščine in urnih mehanizmov, konservatorsko-restavratorsko znanje, dodatno usposabljanje in mednarodno izpopolnjevanje ter sodelovanje. Zaradi vseh potrebnih dodatnih znanj in veščin je posredovanje vedenj in rezultatov dobrih praks od mojstra do mojstra ključnega pomena. Pomembno vlogo pri tem imajo tudi skupni projekti z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in njegovim Restavratorskim centrom Republike Slovenije (Rastoča ura) ter aktivna popularizacija dela na tem področju. Pomembno je sodelovanje s predstavniki drugih strok in z lastniki in upravljavci te dediščine na terenu ter muzeji. Urarsko znanje za popravilo mehanskih ur je nujno tudi za učinkovito delovanje hišnih in osebnih ur, ki so del javnih in zasebnih zbirk ter osebnih zapuščin in sooblikujejo zakladnico tehniške kulturne dediščine. Izdelovanje in popravljanje mehanskih ur imata dolgo tradicijo, evropska mesta so poznala javne ure že v začetku 14. stoletja, v renesansi so se pojavile še različne hišne ure (stoječe, stenske, namizne, kaminske, viseče). V Mestnem stolpu v Kopru je najstarejši ohranjen in delujoč zvon (zvonovi so v zvonikih in stolpih vedno soodvisen sestavni element stolpnih ur) v srednji Evropi. Ulit je bil leta 1333, na osnovi arhitekture in konstrukcijskih značilnosti zvonika lahko upravičeno domnevamo, da ga je že v začetku 14. stoletja poganjala mehanska, kovana stolpna ura. Na območju Slovenije so nekateri večji kraji imeli javne mehanske ure že v 16. stoletju (v Ljubljani je bila prva javna ura na Slovenskem – prvi podatek o popravilu je v knjigi izdatkov ljubljanskega magistrata , ko so leta 1582 najeli urarja Casparja Windischerja za popravilo ure na mestnem stolpu; Ptuj, Maribor), v 18. stoletju pa so javne in hišne mehanske ure že postale množične v cerkvenem, plemiškem in meščanskem okolju. Konec 17. stoletja so se začele med plemiči in meščani uveljavljati žepne ure, ki so v 19. stoletju postale tudi del prazničnih oblačil kmetov. Zapestne ure so se pojavile po prvi svetovni vojni. Razširjenost različnih mehanskih ur dokazuje tudi porast števila urarjev. Mesta so imela značilne urarske delavnice in mojstre, obrtne šole so delovale v Celju, Kamniku in na Ptuju, urarji so razvijali svojo stroko skozi generacije. Slovenski prostor pozna tudi posebno profesionalno skupino, t. i. vurmoharje. Bili so posebni mojstri in trgovci iz zgornje doline Kolpe, ki so se ukvarjali s prodajo in popravilom različnih ur. V sodelovanju z lokalnimi kovači so popravljali tudi cerkvene ure. Ure so prodajali tudi v oddaljenejših krajih (Hrvaška, Srbija, Madžarska).